Eden najvidnejših sodobnih slovenskih pisateljev Marjan Rožanc razmišlja in piše v tem besedilu o avtorjih in knjigah, domačih in tujih, ki so tako ali drugače oblikovale njegovo življenje, nekatere pa prav usodno posegle vanj. V vrsti teh pisateljev so Bevk, Thompson, mrzel, Elgels, Balzac, Camus, D. Smole, Kocbek, Unamuno, Kierkegaard, Chardin in Henry Miller. Besedilo sega čez esejistične robove k izvirni človeški izkušnji in je oblikovano kot svojevrstna dokumentarna proza. Pisatelj se dotika celo bistvenih vprašanj človekove eksistence, bodisi v etičnem, socialnem ali erotičnem smislu.
rožanc prične precej okorno, skoraj amatersko, skoraj kot da se tako trudi s sterilnim slogom, da zgodba izostaja. vendar se pripoved neprestano in eksponentno zgošča, pa niti ne vemo kdaj pa iz "močne vrstice na stran", pridemo pred impresivna odstavčna premišljevanja, pred mojstrovino. morda pa se je kocbek le motil, in nam je najlepsi odblesk zagonetne slovenske psihe vendarle nastavil rožanc in ne smole? občudovanja vredno je, da se rožanc pred bralcem nikakor ne skriva v malomeščanskem olepševanju - ravno s to svojo smrtjo začne naslavljati večno in ne le okoliščino. najbolj boste verjetno uživali v poglavjih "kocbek", "kierkegaard" in "chardin".
prav nič ne zavidam ljudem, ki ne znajo slovensko in do tega bisera ne bodo prišli - prevoda ni! presenetljivo, a vsekakor, med ljubšimi.