Leto 1990: spet v sedlu. Tokrat na poti v prepovedani Tibet - okupirano snežno kraljestvo, koder še vedno odmevajo modrosti stare Šambale.
Sibirija, Mongolija, Kitajska in potem nekega trdega dne...
"Zahodnemu svetu manjkajo rituali, razvite mitologije, folklora, nekaj, kar bi ustrezno potešilo našo, v nebo vpijočo psihološko praznino. Zvoki, barve, gibi, kretnje, ki so jih inovirali Tibetanci, morda res vodijo v druga stanja zavesti. Tako intenzivnih izražanj svojih notranjosti ni izumila še nobena civilizacija."
"»Kako dobro dene življenje s telesom,« sem si pisal v dnevnik. »Kako hvaležno se odzove razum, občutljivost in pozornost. Zahtevni napori, stalno gibanje, trdo bivanje v naravi, vse to dihanje, prekrvavljanje in izgorevanje me še naprej čistijo, odpirajo in pomagajo proti sebi.«"
"Tibetanska kultura ne zapoveduje ekspanzije, tekmovanja, poseganja v človekovo okolje in naravo, tehničnega razvoja za vsako ceno, ampak trdi, da je za zadovoljstvo potrebno tudi prizadevanje za ugodno notranje stanje uma in duha, harmonija in ubranost s silami v sebi, kot tudi silami in zakoni v širšem okolju narave planeta in vesolja. Nismo sami, ne moremo uspevati kot stroji in roboti."