V drugem romanu Anje Mugerli spremljamo zgodbo Jane in Primoža, ki si želita otroka, na to, da je že skrajni čas za naraščaj, ju ves čas opominja tudi okolica. Njuno pričakovanje se že kmalu izkaže za nič kaj veselo, temveč zelo mučno in boleče.
Avtorica v romanu odkrito spregovori o neplodnosti, umetni oploditvi, splavu – temah, ki so danes še vedno tabuizirane. V središču pisanja je ženska, njene družbene vloge, predvsem pa njeno telo, ki je do konca razgaljeno in postavljeno na ogled skupaj z občutki osamljenosti, praznine in krivde.
"Kot bi hotela zapolnit praznino, samo da ne vem, ali je praznina tista, ki poganja željo, ali pa zaradi želje čutim praznino."
Ob prebiranju tega romana se mi je pogosto vmes zdelo, kot da ga ne bi prebirala, ampak čutila. Opisi ženskih občutenj in zaznav, telesnih in psihičnih so tako podrobni, globoki in čutni. Imela sem občutek kot bi me protagonistka z njimi želela ves čas nagovarjati in me prositi, naj vzamem del njenega tovora in ji ga pomagam nositi. Zgodba odpira smeri v razmišljanje o želji po materinstvu, o zdravstvenem osebju, pacientu, umetnosti, prijateljstvu, smislu, naključju in o vprašanjih, ki to niso, ker na njih morda ni odgovorov. Navdušili so me tudi zapisi spominov in pesmi, protagonistke, ki so bili razlaga zgodbi, kot tudi sami sebi.
Presunljiva knjiga, ki nam nastavi ogledalo sodobne družbe, v kateri so ženske in njihova telesa secirana vse do najmanjšega, še tako intimnega dela.
Maternica v zgodbi postane glavni predmet seciranja, ob čemer se glavna junakinja počuti ranljivo in izpostavljeno. Neplodnost je še vedno tabu tema, tako kot dejstvo, da nekatere ženske ne želijo biti matere. Dejstvo je, da družba potiska žensko v stisko, polno sramu, strahu, osamljenosti in praznine. Ženske, ki se trudijo zanositi in ženske, ki so ne želijo imeti otrok, čutijo pritisk okolice, kdaj bodo one postale mamice. To je izredno boleče in osebno vsiljivo vprašanje, ki sem ga tudi sama že slišala. Zgodba odpira ta in še druga vprašanja o ženskem položaju, njenem telesu in psihi na preprost, ampak tekoč način, ki razmišljanje protagonistke in njenih prijateljic približa bralcu.
Super knjiga! Za vse ženske, ki se soočajo s težavami z zanositvijo/donositvijo - da se počutijo manj same. Za vse, ki te izkušnje nimajo, da bi jih lahko bolje razumele. Dober slog, zanimiv način pripovedovanja. LE nejasnost, kje se dialog konča in začne spet pripovedovalkin glas je bil na trenutke moteč. Ostalo odlično!
Zelo berljiv, srce parajoč roman, ki prikaže kruto realnost spopadanja z neplodnostjo in pod vprašaj postavlja odnos družbe do materinstva, pogosto označenega za edini pravi cilj v življenju ženske.
A very readable, heartbreaking novel that unravels the harsh reality of fighting infertility. Furthermore, it questions society's attitude towards motherhood, which is seldomly perceived as the only worthwhile goal of a woman's life.
Jaaa, seveda me veseli, da je takšna tema dobila prestižno nagrado Kresnik. Jaaa, veseli me, da se o tem piše. Vendar pa... Ni prva knjiga s takšno tematiko. In precej ljubša mi je bila Kaj pa vidva čakata Suzane Zagorc, ki je bila živa, občutena in v kateri sem začutila vso tragiko para, ki se trudi za nekaj, kar je mnogim samoumevno, drugi pari pa se spopadajo s tisoč in enim postopkom za oploditev. S Kresniki pa si nismo ravno na ti. Od tistih, ki sem jih prebrala, mi je bil izjemno všeč le eden. Še eden pogojno - do tri četrtine me je prevzel, nato pa krepko začel dolgočasiti. In nekako se sprašujem: ker sem že tako dolgo iz šolskih klopi... kako se danes ocenjujejo eseji (v mojih časih se jim je enostavno reklo spisi)? Se slovnica sploh še upošteva ali pač ne, kot v mnogo zelo cenjenih in nagrajenih knjigah ne? Knjige brez dialogov v navednicah... kletvice, ki kar mrgolijo... tekst brez velikih začetnic; poslovenjeni anglizmi in celo mešanice: v istem odstavku fensi in coach - kakor gre pač bolje... pogovorni jezik... Pa da se ne posujem s pepelom: tudi sama v dveh knjigah imam tako malce narečja, kot malce pogovornega jezika. Toda tudi v Pričakovanja so dialogi večinoma sestavljeni z: komi, neki, zmeri in so seveda brez navednic, je pa vsaj črtica prej, da jih razločiš. Na žalost pa mi je bilo branje dolgočasno (a morda zaradi prej omenjene knjige) in nekako nisem prav začutila bolečine, ki jo spoznanje o tem, da otroka ni ni, prinaša. Morda je bilo pripovedovanje preveč zgoščeno, morda mi ni bilo pisano na mojo plat ljubezni d0 pravil slovenskega jezika. A spoštovanje avtorici in vsem tistim s podobno temo, da se o tem piše, govori in razgalja.
Malokatera knjiga me je tako prevzela, da sem se morala zavoljo ohranitve vsaj približno normalne količine spanca prisiliti, da jo zvečer odložim. Roman je napisan z izjemno tenkočutnostjo in se dotika tem, ki jih lahko začuti in razume čisto vsaka ženska. Zgodba se ne ustavi le pri (žal še vedno) tabuiziranih temah, kot so neplodnost, umetna oploditev in splav, temveč postavi ogledalo družbi, ki v 21. stoletju ženske še vedno poskuša popredalčkati in označiti, katera je "prava ženska" – kot, da nismo vse vredne enakega spoštovanja in priznanja samo zato, ker smo.
Bralec v vsaki knjigi lahko najde in prepozna košček sebe. Ta knjiga pa ni imela le koščka mene; na trenutke se mi je zdelo, da je avtorica nekje pobrala moje misli in o njih napisala knjigo! Že pred branjem sem vedela, da bom to knjigo s težavo prebrala. Skozi postopke umetne oploditve sem šla tudi sama in čeprav je ta del mojega življenja za menoj in nama je prinesel največji zaklad, kar jih imava, se je še vedno težko spominjati na tisto obdobje - na močno, včasih fizično boleče hrepenenje, na strah, da nikoli ne bo uspelo, na občutek, da jaz nisem več jaz, da sem samo še lupina z maternico... VEDELA sem, da bo zato težko brati knjigo o tem. Nisem pa vedela, do kakšne potankosti bo ta knjiga govorila prav o - meni. Kako je lahko nekdo drug ubesedil to, česar sama še dve leti pozneje ne zmorem? To ni nič drugega kot mojstrstvo. Zato so ob branju včasih tekle solze in včasih ni šlo prebrati več kot stran ali dve. A sem vesela, da sem jo prebrala. Ker je res odlična. Iskrena, boleča, neposredna, stvarna. Zame je bila ta knjiga izjemna, katarzična izkušnja. Za nekoga, ki ni nikoli izkusil postopkov umetne oploditve pa bo morda okno v svet, ki je dandanes nekaj, kar doživi ogromno žensk (tudi moških, a nikoli tako intenzivno, kot to doživljajo njihove partnerke), pa vendar si je nemogoče predstavljati, kako je. In, gospa Mugerli (če slučajno kdaj naletite na mojo oceno), tista slika je ponovno tam, le da ni več tako "velika". Zdaj je prepleskana skozi celotno steno v predverju.
Slovenski, družbeno-kritični in hkrati intimni roman, ki odpira bolj ali manj tabu temi, neplodnosti in umetne oploditve.
Protagonistka in njen partner storita vse, da bosta nekoč lahko v svoj dom prinesla svojega otroka. Kupita in se preselita v večje stanovanje, si uredita službo za nedoločen čas, uredita otroško sobico. Vse kar jima manjka je pozitiven test nosečnosti.
Jana in Primož se odločita za postopek umetne oploditve, ob tem skupaj s protagonistko čutimo in razmišljamo, spoznavamo ljudi v podobni situaciji. Jana skozi zgodbo čuti vse od optimizma pa vse do obupa, pogreša otroka, ki ga ni. Spoznavamo jo tudi skozi njene spomine iz otroštva, ko je odraščala z nono.
Jana dela na radiu, piše pesmi, ki jih tekom romana tudi preberemo.
Jezik Anje Mugerli je tekoč, berljiv, skupaj z zgodbo pa poskrbi, da roman kar "požreš". Vložki spominov iz mladosti in poezije poskrbijo za premor od zgodbe same, hkrati pa je roman bolj poetičen.
V romanu se pomembno kažejo tudi pomembni odnosi med protagonistki, neplodno žensko in njenim partnerjem, prijateljicami Tino, ki že ima hčer in Katjo, ki si otrok sploh ne želi. Vsaka se v zgodbi pojavlja tudi s svojim parterjem Tina s Tomažem, ki se kaže kot bolj ali manj odsoten oče, Katja pa z Ivanom, ki je umetnik in enakega mnenja o otrocih kot njegova izbranka. Ti odnosi so okno v svet družbenega problema stigme neplodnosti in umetne oploditve. Ta družbeni problem nakazujejo tudi situacije in besede kot "umetno spočeti otroci so anomalija". Pojavljajo se pritiski družine, starši bi radi imeli vnuke. Znanci sprašujejo po tem, če imata partnerja nezaščitene spolne odnose ("ali se kaj trudita za otroke"). To roman odkriva preko odnosov pa tudi preko zgodb iz ginekološke čakalnice na kliniki za reprodukcijo. Kako se je na neplodnost drugih žensk odzvala njihova okolica?
Roman skozi najintimnejši del življenja ženske, razgalja njene težave, občutke krivde, obupa, ljubezni in pričakovanje. Ranljiva Jana, ki je popolna šele po operaciji maternične pregrade, njena vrednost, ona sama je razvrednotena, enači se jo z njeno (ne)zmožnostjo reprodukcije.
V romanu mi je manjkal tudi moški pogled. Vidik bodočega očeta, ki to ne bo postal. Na moškega, ki si je izbral življensko sopotnico, s katero si želi otrok, poizkušata, a jima ne uspe. Tudi sam pričakuje, a nam njegove misli niso jasne. Zanimivo bi bilo brati pripoved tudi iz Primoževega zornega kota. Zmotili so metudi tipizirani liki: Tomaž odsoten oče, Katja ženska, ki si otrok ne želi in to prepričanje vsiljuje drugim. Kljub temu, pa je s takšnimi liki, še bolj jasno izpostavljen družbeni problem.
Avtorica je romanu pustila odprt konec, torej konec, ki ni srečen pa tudi ne nesrečen. Je pa zadovoljiv. Kaj se zgodi z Jano in Primožem pa si (zaenkrat) lahko predstavljamo le sami.
Roman, ki se odlikuje z iskrenim sočutjem in razumevanjem tematike, ki sem jo rekdo kjerkoli videla tako dobro literarno obdelano. Neplodnost je osvetljena z veliko različnih zornih kotov, tudi takšnih, na katere marsikdo, ki od blizu ne pozna takšne izkušnje, morda ne bi pomislil. Kaj je v resnici želja po otroku, koliko je izhaja iz ženske same in koliko iz pritiskov in pričakovanj okolice? Kaj postopki umetne oploditve konkretno pomenijo za žensko telo in psiho? Kako nanjo gledajo zdravstveni delavci in koliko empatije so sposobni? Kakšni pritiski nastanejo v partnerskem odnosu? Koliko pravice si jemlje družba, da ženski zapoveduje, kaj naj bi čutila in koliko naj bi se žrtvovala za to neizmerno srečo, ki jo menda čaka na koncu tega precej temnega tunela? Kako žalujemo za nerojenimi otroki, kako lahko pogrešamo nekoga, ki ga nismo nikdar spoznali? Poleg zelo aktualne in zapletene tematike je roman vrhunsko napisan, s sebi lastno poetiko, ki te posrka vase, in izjemno plastičnimi liki, ki jih začutiš v dno duše. Knjiga, ki bi jo moral prebrati čisto vsak, ne glede na to, ali je mama, oče, ali ženska ali moški brez otrok iz katerih koli razlogov. Toliko nerazumevanja in zgrešenih predstav še vedno kroži med nami, da bi bilo to vsekakor dobrodošlo.
Že nekajkrat sem doživela, da mi je kakšna ženska z grozo v glasu rekla, da ne ve, kaj bi naredila, če ne bi mogla realizirati želje po otroku. Sicer dvomim, da zaradi zakoreninjenih družbenih vlog, ki se jih ženskam pripisuje, ampak zato, ker so si otroka zares želele. Pa sploh je bistvena razlika med ljudmi, ki si otroka želijo in tistimi, ki se jim otrok zgodi? Knjiga ima lep tek, ki te s pričakovanji vleče naprej v branje, tako da se ji naslov zelo poda. Bralec hrepeni po zgodbi, kot mlada ženska po otroku. No, morda ne v takšni meri, saj je hrepenenje glavne junakinje že skoraj samodestruktivno. Konca v epilogu ne razumem najbolje. Je noseča? Priporočam v branje.
Zanimiva tema, o kateri se ne govori prav pogosto. Zgodbo spremljamo skozi oči ženske, ki gre skozi postopek umetne oploditve. Postopek spremlja fizično nelagodje, pa tudi cel vrtiljak čustev od hrepenenja, sramu, strahu in negotovosti.