Bilo jih je šest. Pravzaprav sedem, a zadnje je bilo bolj navodilo in sestavni del šestega pisma. Prihajala so točno. Najbrž bi po tem, kdaj so padla v poštni nabiralnik, lahko nastavil uro, če bi že takoj ugotovil, kakšen ritem bodo imela. Vsak ponedeljek jih je našel. Nekatera od pisem so bila odkrito grozilna, druga so bila polna maščevalnosti, a prav vsa so ga spomnila na davno preteklost. Na to, kakršen je bil. Na vse napake, ki jih je storil v življenju.
Šest skrivnostnih pisem. Dva moška. Dve zgodbi. Eno truplo. Ena skrivnost. Temačna skrivnost Irske.
V psihološkem trilerju spremljamo dva moška in njuni usodi. Kako so dogodki povezani? Kakšna je resnica? Zgodba temelji na resničnih zgodovinskih dejstvih, ki jih morda niste vedeli. Odkrijte novo skrivnost. Skrivnost Irske.
Pisateljica. In bralka. Rada imam drugačne zgodbe. Pišem drugačne knjige. Vsaka je samosvoja, vsaka posebna. Ste vedeli, da ima ena od mojih knjig kar dva konca? Da ima ena namesto naslovov poglavij horoskope? Da v eni od knjig glavna junakinja potuje skozi čas in se znajde v kar nekaj od svetovnih katastrof; med drugim doživi tudi potres v Ljubljani. Da izumim izraz revnomanija in ga pojasnim? Ter se v ZMENIKIH pogovarjam z Ivanom Cankarjem?
Slovenske avtorje se po krivem zapostavlja in veseli me, da se zadnja leta to mnenje spreminja. Mojca Rudolf je napisala že nekaj knjig, veliko pozornosti pa je bil še posebej deležen roman Solze, ki jih ni. In to zasluženo.
Napetost, tragična družinska drama in zgodovinska dejstva se prepletajo tudi v drugem delu, ki nosi naslov Nasmeh, ki molči. Zgodovinski opisi v knjigi so realistični, liki so psihološko kompleksni, sam zaplet pa presunljiv. Zgodba ima vse, da pritegne bralca. Knjigo sem prebrala na dušek, je pa težko ubesediti misli, ne da bi mi ušel kak kvarnik. V glavnem, zgodba se začne tam, kjer se je končala v prvem delu in prvotnim osebam se pridružijo še nove. Vzdušje proti koncu postaja vse bolj tesnobno, dokler ne pridemo do osupljivega preobrata in konca, ki kar kliče po nadaljevanju.
Zgodba je zanimiva in hitro pritegne. Ves čas se menja perspektiva pripovedovalca, kar ustvarja več napetosti. Vpletejo se dodatni liki, ki so delno povezani s preteklostjo. Bere se lahko kar hitro, ker je pripoved dinamična. Je pa mene precej zmotil stil pisanja. Že v prvi knjigi me je slog precej motil. Bila so odstopanja v slogu, ponavljanje nekih fraz, ki mi niso pasale, slovnično in slogovno nerodni zapisi so me na več delih zmotili in zahtevali ponovno branje, kar mi je precej kvarilo branje. Tudi zato imam ob koncu knjige mešane občutke. Vem, da me vleče k nadaljevanju zgodbe, po drugi strani pa mi je na določenih delih knjiga delovala prekratka. Na določenih delih so bili preveliki preskoki, ki bi se jih lahko dopolnilo oz. bolj definiralo osrednje like. Občutek je bil, da pisateljica ve, kam in kako želi usmeriti zgodbo, a ji na nekaj delih zmanjka. Žal se pozna pomanjkanje kakovostnih uredniških popravkov, ki bi dvignili knjigo (oz. vse tri dele) na višji jezikovnih nivo, s čimer bi zgodba (zgodovina) postala osrednja nit. Tako pa vse skupaj deluje površno. Ni dovolj le dobra ideja za zgodbo, pomembno je tudi, na kakšen način se zgodba zapiše.
S knjigo sem odkrila novi košček zgodovine Irske, ki ga verjetno brez nje ne bi poznala. Drugi del trilogije me sicer ni tako zelo navdušil kot prvi, ki se je posvečal tematiki Magdalenskih domov. Prvi del se mi je zdel bolj napet, bolj čustven, nenazadnje me je vzpodbudil k nadaljnjemu raziskovanju tematike in zgodovine. Na začetku drugega dela sem bila malce zmedena, ker je dejansko nadaljevanje prvega dela, ki sem ga prebrala lansko leto. S težavo sem v glavi povezala, kdo je že kdo in kaj se je že dogajalo v prvem delu, zato priporočam, da se knjigi Solze, ki jih ni in Nasmeh, ki molči bereta v krajšem časovnem obdobju, ena za drugo. Zgodba sicer lepo teče, rada imam avtoričin slog pisanja in z vedno z veseljem posežem po njenih delih, upam pa, da bo tretji del trilogije le nekoliko bolj napet v smislu 'kriminalke'.
Knjigo sem prijela v roke z velikimi pričakovanji. In ni me razočarala. Spretno prepletene zgodbe različnih oseb, ki se na koncu lepo povežejo med seboj. Skozi zgodbo nam pove kar nekaj dejstev iz zgodovine Severne Irske, ki jih nisem poznala, čeprav se iz otroštva še bežno spomnim novic o Iri in terorističnih napadih. Knjiga lepo dopolnjuje zgodbo Solz, ki jih ni, a se brez težav bere popolnoma samostojno. Veseli me, da konec daje slutiti nadaljevanje.
Komaj sem čakala na to nadaljevanje in zdaj komaj čakam na tretje…. Knjiga, ko jo prebereš,te še en čas pusti Brez besed… Toliko gorja v družini, toliko skrivnosti,… Vse čas sem se spraševala, o drugih osebah, ki jih nisem spoznala v prejšnjem romanu, kdo so? Kako so povezani,… me je kar šokiralo Kako se je zgodba odvila in me pustila Brez besed. Odlično napisana zgodba, ki se lepo odvija in je vedno bolj napeta, ko greš proti koncu ampak na koncu napetosti Ni konec, in bi še bral….. in komaj čakaš, kakšna skrivnost te čaka v tretjem delu!
Ne pišem pogosto (ali sploh na GR) reviews, ampak tokrat pa moram! Knjiga me preprosto ni izpustila in za vsak ‘hej, to bi lahko bilo to!’ moment, sem dobila ‘krco’ po glavi in popolnoma nepričakovan zaplet.
Knjiga, ki se po mojem mnenju močno navezuje na Solze, ki jih ni in je ne priporočam v branje, če Solz še niste prebrali.
Kdo bi si mislil, da ima Irska tako temačno zgodovino in težke preizkušnje za seboj.
Za Težave nisem vedela in žal mi je da so trajale tako dolgo, saj je umrlo preveč nedolžnih ljudi. Avtorica Mojca nas mojstrsko popelje v zgodbo treh ljudi, ki so med seboj močno prepleteni. Skozi celo izkušnjo branja sem razmišljala in ugibala kako so vsi skupaj povezani. Nekaj se mi je sanjalo, uganila pa nisem.
Skratka zgodba, ki te rani v dno duše, ki te nikakor ne more pustiti ravnodušnega in všeč mi je, ker temelji na resničnih zgodovinskih dejstvih. Dejstvo je, da za Mojčinimi besedami stoji ogromno ene prebrane literature in poizvedovanja. Da pa ji uspe to vse skupaj tako mojstrsko ubesedit je pa povsem drug nivo razmišljanja in pisanja. Navdušena sem in nestrpno pričakujem naslednji del. Seveda se bom ponovno lotila branja prvega in drugega dela. Sem že v vrsti za prednaročila.
Prebrana na mah. Obe knjigi (ta in prvi del, Solze, ki jih ni) me nista pustili ravnodušne. Še kar nekaj časa sem premlevala prebrane zgodbe, dogodki likov pa so se kot film odvijali v mojih mislih. Že dolgo me ni zgodba pretresla tako, kot me je ta. Komaj čakam izid tretjega dela, saj me povezava resničnih dogodkov z liki navdušuje.
Še ena bralna poslastica izpod rok Mojce Rudolf! 🤗
Načrtno sem čakala s pričetkom branja na takrat, ko bodo okoliščine dopuščale nekaj več časa za branje. Glede na izkušnjo s prvim romanom v seriji (Solze, ki jih ni), sem namreč predvidevala, da bo tudi 2.del takšen, da ga ne bom mogla odložiti, ko z njim enkrat začnem. In nisem se zmotila! Solze, ki jih ni sem prebrala v dveh dneh (pa še to zaradi težke vsebine, ki je zahtevala malo premora), Nasmeh, ki molči sem pa začela in končala danes, v parih urah! 🙃
Nadaljuje in še bolj se poglobi zgodba likov, ki smo jih spoznali že v prvem delu, pojavi se pa tudi nekaj novih, skozi njihova življenja pa se bralci pobliže spoznamo še z enim od temačnejših obdobij irske zgodovine. Vse skupaj pa rezultira v romanu, ki vleče od prve do zadnje strani, s polno preobrati in nepredvidljivimi povezavami.
Mojca Rudolf hvala in že komaj, komaj čakam 3.del, čeprav vem, da je bil ta 2.del šele dobro izdan! 😁
Drugo knjigo iz serije Temačna skrivnost Irske sem nameravala prebrati že odkar je prišla v moj nabiralnik. Zdaj, ko je branje končno za mano, sem vesela, da sem počakala na čas, ko je moja glava vsaj približno spočita, saj to gotovo ni knjiga, ki bi jo lahko bral hitro in površno.
V prvem delu smo spoznali zgodbe treh žensk, ki so bile na tak ali drugačen način povezane z Magdalenskimi domovi, o katerih zagotovo vsak od vas ve vsaj nekaj, če ne drugega, najbrž poznate film Sestre Magdalenke. Drugi roman se osredotoča na zgodbi dveh moških, dogajanje pa je postavljeno v čas "Težav' oziroma "The Troubles" in povezano z IRO. Zgodba se začne odvijati takoj po zaključku prejšnjega romana in se prepleta z junaki, ki smo jih v njem spoznali.
Najprej ena zelo pozitivna lastnost romana - avtorica je popravila napake iz prejšnjega in res poskrbela za boljšo lekturo. Tudi nekatere slogovne pomanjkljivosti, ki za prvi roman, ki je bil za avtorico tudi prvi iz tega žanra, so v tem romanu boljše. Vedno sem vesela, ko vidim, da se avtor iz konstruktivnih pripomb nečesa nauči in, da raste in se razvija v svojem delu. Kar se tega tiče, je Mojca lahko za zgled marsikateremu avtorju, ki trmasto rine z glavo skozi zid.
Sem pa imela sama nekaj težav s samo zgodbo, za katere sem si najbrž kriva sama, saj je med obema romanoma enostavno minilo preveč časa. V obeh romanih nastopa cel kup oseb, vse so nekako povezane med seboj, nekatere imajo tudi druga imena ali nadimke in ker sem se prvega romana spomnila tako slabo, sem imela velike težave z umeščanjem oseb v dogajanje, z razumevanjem kdo je kdo in kam spada. Avtorica pravi, da bo pred naslednjim romanom dodala krajše poglavje s povzetkom prvih dveh in to bo zagotovo pomagalo pri tem. Prav tako je bila družina, ki smo jo podrobneje spoznali v tem romanu, tako široka, da sem si skoraj morala narisati družinsko drevo, da bi razumela, kdo je kdo.
Liki so bili, podobno, kot v prvem delu, najbrž namenoma dokaj medli, da so se kar nekako zabrisali med seboj. Za nek suspenz in za to, da bralec ne ugotovi takoj, kakšna je resnica za samo zgodbo, je to najbrž dobro. Meni osebno pa je zaradi zgoraj omenjenih razlogov, to delalo nekaj težav. Že tako ali tako sem se slabo spomnila zgodbe iz prvega romana, potem pa sem like še prav neslavno pomešala med seboj.
Menim, da je moja težava tudi to, da sem vmes prebrala enostavno preveč knjig podobnega žanra. Če bi bila ta ena od redkih tega žanra, bi najbrž zgodba bolj ostala z menoj, zato povsem razumem, da je nekomu, ki takšnih knjig prebere manj, ali pa se z žanrom šele srečuje, knjiga veliko bolj udarna, si jo bolje zapomni.
Da pa se ne bo vse zgoraj napisano bralo, kot kritika. Knjiga ima cel kup dobrih lastnosti. Kratka poglavja s previsniki na koncu, ki te kar vlečejo k nadaljevanju branja. Kratki stavki, ki branje ženejo naprej. In največji plus- avtoričino poznavanje irske zgodovine. Vidi se, da je vse obravnavane teme avtorica dodobra raziskala in to res cenim. Se pa določene informacije (še enkrat, zagotovo namenoma!) izgubijo, saj mora avtorica malce prikriti dogajalni čas in prostor, da bralcu (prekmalu) ne razkrije identitet določenih oseb. V
Vsekakor soliden izdelek, ter še en dokaz, da tudi samozaložniki pišejo povsem enakovredne knjige, ki so vredne branja. Res si želim, da se ta predsodek že enkrat za vselej odstrani iz naših glav.
I liked this one slightly less than I liked the first one. That being said - I still loved this book and all of the characters in it, I just didn't enjoy the historical aspect as much as I enjoyed it in the first book. I am just not a huge fan of protests and bombs - even though it's an important part of history.
I also didn't really enjoy the male perspective as much as I enjoyed the female protagonists from the first book but it was stil a great and fast read. It's another perfect mix of a mystery, thriller and history.
Kaj naj rečem? Vrhunska. Že pri prvi sem ugibala, ali bomo kaj več izvedeli o ozadju osrednjega lika, ki vodi zgodbo in želja je bila ubesedena. Vse pohvale za samo strukturo pripovedovanja, za način, kako se nizajo dogodki en za drugim, za spretno nizanje nitk, ki povezuje zgodbo, za vse besede, pri katerih ugibaš, kako se bodo liki med seboj povezali. Pri prvi knjigi sem hitro dojela, za kaj gre v ozadju, tokrat mi je manjkalo neko ime. In je prišlo. Čestitke za odlično nadaljevanje Solz, ki jih ni! Priporočam, ne bo vam žal.
Knjiga, prebrana na mah. Vedno mi je bri branju fajn, ko izvem nekaj, kar dotlej še nisem. O Irskem ne vem veliko in so me nekatera dejstva res presenetila in imam namen si prebrati še kaj glede Irske zgodovine. Res super nadaljevanje, te mika potem, da bi še enkrat od začetka prebral, ker ti na začetku ni jasno kdo je kdo in zakaj to pa to in take knjige so top, ker te zagrabi in neizpuati dokler ne prebereš do konca.🙃 Se že veselim 3.dela.😊
Knjiga se vleče, večkrat ponovi iste fakte, s slovnicnimi napakami. Idealna za površne bralce krimičev, sicer pa se avtorica premalo poglobi v težave S. Irske in preohlapno in plitko prikazuje primere, ki so se tam dogajali.
Zanimivo nadaljevanje Solz, ki jih ni, v katerem se še bolj razpletajo skrivnosti. Pripravljajo pa se tudi nova vprašanja, ki pa bodo verjetno odgovorjena v tretjem delu. Komaj čakam!
Mojco spremljam že nekaj časa in njena knjiga Solze, ki jih ni, me je še bolj očarala z Irsko, kolikor sem bila že pred branjem te knjige, sploh vsa grozna zgodovina, ki jo je Irska dala skozi. Pa ne rečem, da je bila zgodovina očarljiva, ker me je pisanje o Irski očaralo 🙈😁
Ko sem jo prebrala, sem se pridružila Mojčini facebook skupini, kjer je z nami delila nastajanje druge knjige. Že ko spremljaš, kaj vse Mojca da skozi, pa koliko "mehanizmov" gre skozi celotni proces, te še bolj posrka v ta njen svet Irske, z novo skrivnostjo.
Ko vse to spremljaš, si že predstavljaš in imaš določena pričakovanja glede knjige, si že postaviš neko mnenje. Ampak kar sem jaz doživljala, ko sem brala Nasmeh, ki molči.... Ves čas sem samo študirala kdo je kdo. Kako so osebe povezane. Če bi lahko, bi tudi tukaj objavila sliko mojega šokiranega obraza, ko sem prebrala stran 246. Mojci sem jo tudi morala poslati 🙈
Obožujem, kako spretno ji je uspevalo tako dolgo obdržati vse te skrivnosti. Že dolgo me ni kakšna knjiga tako držala v napetosti do konca in po vrhu še šokirala. Res upam, da pride tudi tretja knjiga, saj mi je Mojčino pisanje res všeč.