Nel 1986 scalare un ottomila è ancora un'impresa straordinaria, riservata ad alpinisti affermati. Come Reinhold Messner, che sta per toccare l'apice della fama con il record dei quattordici giganti himalayani. Già per questo è del tutto inconsueta la storia del giornalista triestino che riesce a scalare un ottomila del Karakorum, affiancando alpinisti sloveni del calibro di Tomo Cesen e Silvo Karo. Ma in più, Jelincic diventa testimone della famosa estate dell'86 sul Baltoro, un'infernale girandola di maltempo e disgrazie in cui perisce tra i tanti Renato Casarotto. Calcata la vetta del Broad Peak, Jelincic e il compagno Stangelj rimangono bloccati dalla tempesta, da cui si salvano per puro miracolo, mentre sul vicino K2 quella stessa tempesta miete cinque vittime. Questo resoconto antieroico, da alpinista qualunque, svela i risvolti dell'esperienza estrema con un'intensità umana ignota agli eroi dell'himalaysmo.
Dušan Jelinčič je rojen v Trstu leta 1953. Diplomiral je na filozofski fakulteti tržaške univerze iz sodobne književnosti in modernih jezikov. Je časnikar pri slovenskih radijskih in televizijskih poročilih italijanske nacionalne televizije (RAI). Piše prozo, esejistiko, razprave, literarne in gledališke kritike za slovenski ter italijanski tisk, radio in televizijo. Leta 1986 se je kot prvi alpinist iz dežele Furlanije – Julijske krajine povzpel na vrh himalajskega osemtisočaka Broad Peak. Leta 1990 pa se je z mednarodno odpravo Alpe-Jadran podal na Mount Everest.
Jelinčič je kot pisatelj priznan in uveljavljen tudi v Italiji, saj sta bila prevoda Zvezdnatih noči (Le notti stellate, 1994) in Biserov pod snegom (Perle sotto la neve, 1997) v italijanščino pravi uspešnici, s katerima si je prislužil vrsto najprestižnejših italijanskih in mednarodnih literarnih nagrad vključen pa je tudi v mnoge slovenske in italijanske literarne antologije.
LOVED IT! Some of the passages are yummy! I read it in 24 hrs. Recomend...not only to people who read books about climbing and Hymalaia but to all lovers of good language. "Zadovoljn sem, da sem po dolgem času spet sam s seboj. Sam s svojimi mislimi,s svojimi željamiin s svojimi hrepenenji. Ta čarobni trenutek, ko pada mrak, je samo moj, le jaz ga moram v sebi izzživeti do dna."
»Tukaj pa smo za dva meseca popolnoma odrezani od sveta. Ne moremo uganjati kompromisov: ali smo na odpravi ali pa smo doma. Vmesne možnosti ni.«
Dušan Jelinčič nas v knjigi Zvezdnate noči popelje v leto 1986, na mejo med Pakistanom in Kitajsko. V mogočno gorovje Karakorum, kjer se nahajajo ene izmed najvišjih gora na svetu. Med njimi tudi Broad Peak, katerega so tisto leto osvajali Jelinčič in ostali člani jugoslovanske odprave. Knjiga nam da enkraten vpogled v vrhunski, a tudi ekstremni alpinizem, v nekaj, česar večina nas ne bo nikoli doživela. V osvojitev osemtisočaka.
Zvezdnate noči je neverjetna knjiga o človeški zmogljivosti, vztrajnosti in borbi za preživetje. Enkratno spisana zgodba nas popelje v osrčje samega Karakoruma, kjer z avtorjem čutimo evforijo in navdušenje, ki se konstantno izmenjujeta s strahom in obupom. Občutki so še toliko močnejši, ker vemo da gre za resnično zgodbo. Avtor si skozi vzpone in padce na odpravi večkrat postavlja neodgovorljiva vprašanja; kaj počnem tukaj, je sploh vredno, mi bo uspelo? In kaj če spodleti? Vprašanja, s katerimi se vsak od nas sooča v različnih, ponavadi manj nevarnih situacijah, pa vendar si jih postavljamo vsi. Spoznamo tudi, kako nenasiten je včasih človek. Avtor se znajde v situaciji, v kateri se znajde majhen del človeštva, pa vseeno na trenutke občuti dolgočasje in bedo. Želi si več, ali pa nekaj drugega. Želja po vrhu se konstatno izmenjuje s sprejemom poraza, preden se ta sploh zgodi.
Neverjetno, kako malo sem pred branjem vedela o ekstremnem alpinizmu, in o tem kako sploh izgleda osvojitev osemtisočaka, plezanje v tako imenovano »mrtvo območje.« Od začetne, 10 dni dolge poti do baze, kamor se je odprava podala s pomočjo 140 nosačev, do aklimatizacijskih tur in postavljanja taborov na sami gori. Neverjetno, v kaj vse se človek spusti, če le ima dovolj veliko željo. Sama sem ob branju večkrat zadrževala dih, saj sem se zavedala, da je najhujši izid lahko tudi smrt, katere v knjigi ni manjkalo. »Skoraj vse odprave so že odšle izpod K2 in pustile za sabo pravo razdejanje praznih jeklenk, strganih šotorov, praznih konzerv, kolutov vrvi, kartuš in nekaj svežih grobov.«
In še zdaj, par dni po koncu branja, raziskujem, gledam videe, berem članke o uspehih in neuspehih v Himalaji. Izgleda, da je v zadnjih letih Everest postal kar turistična atrakcija, medtem ko K2 še vedno ostaja najbolj smrtonostna gora. Moj poklon vsem, ki se odločijo podati na takšno pot.
Odlična knjiga, ki jo lahko le toplo priporočam v branje! Še posebno všeč mi je bilo, da je knjiga napisana tako samoreflektivno, opisujoč avtorjeva občutja in doživeta čustva. Alpinist ni prikazan le kot junak, temveč kot slehernik, ki se spopada z najosnovnejšimi in kar najbolj človeškimi eksistencialnimi vprašanji.
Odlomek iz knjige:
»In vendar je edino, kar je resnično škoda izgubiti, sposobnost za sanje. Zato so zdaj moje noči in moji dnevi tako prazni. Zato sem izgubljen sredi valov, med plimo in oseko, ki me odnašata in me vendar puščata vedno na istem mestu. Edino, o čemer sem še sposoben razmišljati, je tako daleč od sanj in tako blizu niču, polnemu pozabljenja. Razmišljam, da je prepozno, da bi karkoli resnično na novo začel, da kot padajoče zvezde izgorevajo vse možnosti, da je prijateljev vse manj in odgovornosti vse več, da je navdušenja vse manj in rutine vse več, da je fantazije vse manj in megle vse več in da je ta megla zakrila mojo željo po nasmehu. Naposled se zavem, da sem sredi življenjske poti, da sem prepotoval ves svet in da sem zdaj utrujen.«
Na vrhu sem. Na cilju, za katerega sem se boril dolge mesece, se nanj pripravljal, o njem sanjal, vanj vlagal svoje upe. In zdaj? Stojim na tem kvadratnem metru snega, megle in niča in si ne morem predstavljati, da je prav to moj tako iskani cilj. Pisateljevi občutki na vrhu osem tisočaka Broad Peak, občutki ki bi jih lahko postavil v katerokoli okolje in jih izrazil takole: "kaj za ku*ca je meni tega treba?" To smo se pa se že vsi kdaj pokarali (vsaj tisti ki so se že kdaj zbudili z malo jačim mačkom). Uvodni esej je naporen, čez teh 40 strani sem se vlekel dlje kot čez ostalih 240. Potem pa gre, steče, brez kakršnekoli aklimatizacije, od začetka pa do konca. Lahkotno, osebno pripovedovanje alpinističnega obiska ene mogočne gorice.
one of the best books I've ever read, after i've finished reading it left me with a "I want to do it as well" sensation, similar to what i felt reading "On the road". Such a shame it's so unknown