Na svojem dvorišču

by Suzana Tratnik

168 pages, Paperback

First published January 1, 2003

About the author

Suzana Tratnik se je rodila leta 1963 v Murski Soboti. Diplomirala je iz sociologije na Fakulteti za družbene vede in magistrirala iz antropologije spolov na Institutum Studiorum Humanitatis – Fakulteti za podiplomski študij. Živi in dela v Ljubljani kot pisateljica, prevajalka in publicistka. Objavila je šest kratkroproznih zbirk: Pod ničlo (1997), Na svojem dvorišču (2003), Vzporednice (2005), Česa nisem nikoli razumela na vlaku (2008), Dva svetova (2010) in Rezervat (2012); dva romana: Ime mi je Damjan (2001) in Tretji svet (2007), otroško slikanico Zafuškana Ganca (2010), napisala pa je še monodramo Ime mi je Damjan (2002), radijsko igro Lepo dan še naprej (2011) in dve strokovni deli o lezbičnem gibanju v Sloveniji in o lezbični literaturi ter memoare Lezbični aktivizem po korakih (2013). Leta 2007 je prejela nagrado Prešernovega sklada za literaturo. Njene knjige in posamične kratke zgodbe so prevedene v več kot dvajset jezikov, sama pa je prevedla več knjig britanske in ameriške proze, dramatike in strokovnih besedil različnih avtoric in avtorjev, kot so Judith Butler, Adrienne Rich, Leslie Feinberg, Michael Cunningham, Jackie Kay, Mary Dorcey, Katy Watson, Ian McEwan, Dennis Cooper, Helen Zahavi in Truman Capote.

Je tudi dolgoletna lezbična aktivistka, občasna voditeljica kulturnih in literarnih prireditev ter soorganizatorka FGLF – festivala lezbičnega in gejevskega filma pri Društvu Škuc.

Reviews

[Urša Kačar · Rating 4 out of 5]

Že dolgo se nisem s knjigo spontano tako ujela.

Ob prelomu starega v novo leto me je objel krajši bralni mrk. Nobeno čtivo mi ni dišalo, načela sem kar nekaj knjig, pa jih po nekaj desetih straneh odložila. Potem pa mi pod prste pride Na svojem dvorišču. Nekaj časa jo sumničavo valjam po rokah- bež naslovnica, na kateri je črnobela fotografija deklice, obdane z jato kokoši, me ni posebej očarala. Kaj naj rečem, storila sem smrtni bralni greh in sodila knjigo po platnicah.

Odprem na naključni strani, 99: "Nosim star dolg usnjen vojaški plašč in nohte sem si pobarvala zeleno. Bilo je pred približno dvanajstimi leti, ko sem študirala sociologijo, si negovala dolge nohte in enkrat na mesec potovala domov v Mursko Soboto."

Takoj sem vedela, da je to knjiga zame. Nisem študirala sociologije, dolge nohte sem si negovala zelo kratko obdobje, saj jih že celo življenje grizem, imela sem dolg plašč, sicer ne usnjen, ampak vseeno precej zlovešč in enkrat na mesec sem potovala domov v Sorico namesto v Mursko Soboto. Čeprav je bila avtorica rojena dobre četrt stoletja pred mano, čeprav je bila njena izkušnja v mnogih pogledih zelo drugačna od moje, sem se našla tako v njenih otroških spominih kot v opisih študentskega življenja, ter v lovljenju samega sebe v drugih državah, kjer je predrag kos pice na tržnici edini ritual, ki te še prizemljuje.

Spontane žurke, podnajemništvo in Metelkova, verna babica, ki vlada njenemu dvorišču in jo vedno boli želodec, škatle polne tetanusa in župa s fajdini, srečanja s smrtjo, alkoholizmom in vaškimi čudaki, odhod iz vasi v mesto in kasneje v druge države, v vseh zgodbah sem odkrila vsaj en utrinek svojih spominov. Zgodbe so humorne, odkritosrčne, samokritične in pa vseskozi malo melanholične. Kot bi imele čez potegnjen ravno tak sepija filter kot naslovna fotografija. A ta, včasih komaj opazna žalost, ne izhaja iz obupavanja, ampak iz neverjetno prodorne opazovalke, ki si o svetu ne dela utvar. Čustvene scene odlično opiše brez čustvenega izsiljevanja, ki ga v zgodbah tako ne maram in njene besede so se mi na mnogih straneh zarile v srce.

[Jasna · Rating 4 out of 5]

Prisrčno toplo branje, še posebej prigode iz otroških let :)