Tujintuj

by Roman Rozina

Roman Tujintuj Romana Rozine, dobitnika književne nagrade kresnik, se naslanja na Kosmačevega Tantadruja in govori o nesprejemanju drugačnosti. Trk različnih svetov se dogaja v lovskem domu, v katerem paravojaška skupina zadržuje skupino beguncev.

Obe zgodbi, Tujintuj in Tantadruj, govorita o nesprejemanju drugačnosti in drugačnih, o trku različnosti in različnih. In obe se odvijeta v enem samem dnevu in noči. Na stran beguncev se postavi humanitarno društvo, ki v medsebojnih obračunih s čuvaji meje ne sooči le različnih prepričanj o solidarnosti, temveč tudi pomaga prebežnikom in skrbi, da bi jim v postopkih ne bile kratene človekove pravice. Na dan prihajajo še drugi interesi, strahovi in osebne zgodbe domačinov.

V lovskem domu v bližini meje, ki jo begunci in migranti pogosto skrivoma prehajajo, ima sedež paravojaška skupina, ki izvaja nadzor nad nezakonitimi prehodi. Na tem področju se srečujejo kriminalne združbe, posli se sklepajo pod mizo. Lovska družina na primer je mimo nadzornikov speljala reke denarja. Vsi zajeti begunci niso nastanjeni v barakarska naselja, ampak polovljeni in »prodani« v roke zasebnikov za delo, nekateri vrnjeni v državo, iz katere so prestopili mejo.

Vprašanja solidarnosti z begunci in migranti, ki izrazito delijo javnost in budijo vsakršne strasti, vstopajo v zgodbo z vseh vetrov. V medsebojnih obračunih se ne soočijo samo različna prepričanja in strahovi, temveč se razgalijo tudi številni človeški značaji, pridejo na dan osebne zgodbe. V nespoznavno sivino ostaja ujeta le skupina beguncev.

V tej amorfni masi se ne vidijo posamezne usode, so kot megla po pomladanski nevihti. Četudi so goste in nepredirne, že kmalu postanejo prozorne, izginejo izpred oči in iz spomina. »Begunski val niso begunci, niso ljudje, niso zgodbe, ampak naravni pojav, ki pride in bo odšel, nekaj, kar lahko gledamo, nekaj, česar se ne dotikamo, da se ono ne dotakne nas.«

176 pages, Hardcover

Published January 1, 2023

Reviews

[Heli · Rating 3 out of 5]

Na začetku se mi je zdel zelo zanimiv sam koncept knjige, prvič sem brala nekaj, kar se je ukvarjalo s tem, kako Slovenci dojemajo migrante, všeč mi je bil spekter pogledov, prikazan v romanu. Ampak potem se to začne vlečt, dialogi se ponavljajo, argumenti postajajo vedno slabši, konec pa, če vprašaš mene, uniči zgodbo in razvrednoti vse prej povedano. Roman sicer res skuša obsojati ksenofobijo, hkrati pa ne da besede niti enemu migrantu, kar me je zelo spominjalo na Smoletovo Antigono. Migranti so na sploh prikazani kot živina, brez imen in brez zgodb, kar verjetno služi ponazoritvi zahodnjaške nestrpnosti, se mi je pa vseeno na trenutke zdelo pretirano in mogoče nekoliko nedovršeno. Vseeno se mi pa delo zdi izvirno, nisem še brala česa podobnega, tako da priporočam v branje!