Hisa Marije Pomocnice (The Ward of Mary Help of Christians) is a novel by the Slovenian author Ivan Cankar. It was first published in 1904. It was translated into English in 1968 (published in 1976) by Henry Leeming as The Ward of Our Lady of Mercy.
Hiša Marije Pomočnice na kratkih devetdesetih straneh ponudi mnogo. In mimo vsebine velja zapisati, da sem z užitkom plaval po knjigi, se prepuščal Cankarjevim impresijam, poslušal zven trpkih besed, ki so še dolgo po branju odmevale v glavi. Povsem upravičeno sodi v vrh literarnih ustvarjalcev v slovenskem jeziku in pri vsem razmišljanju, ki ga sprožajo takšni teksti, nemalokrat v ospredje pride fascinantna nepresegljivost upodobitvene moči, ki jo Cankar premore v besedah in stavkih. Hiša Marije Pomočnice zares ni preprosto in lahkotno branje, a je manifestacija najboljšega, kar ponudi slovenski jezik. Cankar je v svoj roman natančno vtkal usode zelo ali neozdravljivo bolnih deklet, ki v sobi preživljajo svoje dneve, proč od zunanjega sveta. Nič kaj prijazen svet; ujetost vanj tako dobro prikaže s prihodom kanarčka Hanzka in vrabčka Anarhista. Ali še bolje, z njunim odhodom. A mnogo bolj kot to je pomenljiv konflikt, ki je na osrednjem mestu romana. Kratki obiski sorodnikov in v ozadju kričeče zgodbe deklet, ki iz sveta zunaj Hiše niso prinesle lepih spominov, razkrivajo lepodušno in pokvarjeno naravo meščanov, vseh po vrsti. Temino Hiše preplasti temina tistega pekel-so-ljudje-okoli-nas.
Ko bralci naokoli obrnemo to temino in vidimo, da je na drugi strani povsem isto ali še za prgišče temneje, na situ vsega tega ostaja le eno. Upanje in hrepenenje. Zeleni travniki in pisani vrti. Mirni in prijazni obrazi. Vesele oči. Ne le dekletom na eni strani temine, tudi vsem drugim, ki v temo zrejo in zremo na drugi strani. V tem oziru počasi dojemam, da je Cankar v Hiši Marije Pomočnice narisal le večjo podobo tistega slovitega motiva iz črtice Lepa Vida: Samo v sanjah, samo v tistem otroškem hrepenenju je resnica in življenje; in drugo vse je življenja ponesrečen poskus … in v tem odlično uspel.
Knjiga me je pozitivno presenetila. Cankarjev stil pisanja je tako ali tako vrhunski. Hiša Marije pomočnice lepo prikaže kruto usodo, ki te kar malce pretrese. Zelo zanimivo branje. Poda veliko le na stotih straneh.
»Malči je upala na drugo življenje, ali upala je komaj zavedno, brez solza in brez trpljenja. Tam je nebo jasno, neskončno, vse je čisto mirno, neoskrunjeno; širijo se zeleni travniki, pisani vrti v neizmernost; vsi obrazi so tam mirni in prija-zni in veselo gledajo oči.«
4* za zgodbo, ampak 3* zaradi preveč razvlečenega Kosovega uvoda, v katerem sem na dveh straneh šestkrat naštel uporabo "a priori", že samo na prvi strani pa je 6 retoričnih vprašanj (cel uvod je dolg 60 strani, uporaba teh sredstev pa se le nekoliko zmanjša, tako da...). Že 3 retorična vprašanja so preveč za akademska besedila.
Nebi bla js ce se nebi 4x zjokala umes. Hjoj, vsaka od teh punc si zasluzi en velik prijazen objem pa vsak soncen dan prezivet v naravi med rozicami in metuljcki in soncnimi zarki. Svet je krut. Zakaj se umirajoce osebe zapira med stiri stene, ko pa je ravno point v tem, da si zeli clovek preden umre videt in dozivet cim vec lepih stvari, da maksimalno izkoristi ta nepravicno podeljen preostanek zivljenja.
“Tina je ugledala kakor v ogledalu samo sebe in svoje življenje. Komaj malo je bilo posijalo sonce in samo mimo je bila šla pomlad, pa je vse dozorelo v nji, srce je začutilo in oči so izpregledale.”
A tale about the suffering of 14 young girls, where the author extraordinarily delivers the theme of suffering in contrast to peace and how outside factors can impact the sureness of death.
Obožujem Cankarjev jezik. Z dramami se ne razumem najbolje. Za moje pojme drame spadajo na oder, njihovo branje mi je pa zelo neudobno in prisiljeno. Škoda, ker ni Cankar napisal več proznih del!
Hiša Marije Pomočnice je ustanova, nekakšna mešanica bolnice, sirotišnice in hiralnice, kjer bivajo deklice nekje od osmega do štirinajstega leta. Slepe, bolne, nepokretne ... Njihov svet je soba s posteljami, pogled skozi okno (ali v primeru slepe Tončke občutek topline sonca skozi okensko šipo). Spomini na življenje pred prihodom v ustanovo. Ljubeči revni starši ali dom poln nasilja in zlorab. Zlaganost plemstva, ki prihaja ob nedeljah z žaljivo skromnimi darilci. Dekliška upanja, hrepenenja, "tam zunaj je šlo življenje mimo in je vabilo", misel na smrt, ki je lahko odrešitev. Starka, ki rožlja z molkom, kanarček, vrabec anarhist - kultni simboli slovenskega leposlovja. Poslednja pomlad. Procesija. Pot na oni svet. Ma kakšen King - Cankar je čisti horror.
Nobena beseda ni odveč, vsaka je premišljena in stoji tam z natančnim namenom. A kljub temu se bere tekoče, gladko. Nekateri pravijo temu slogu patos (ja, res, v dramah tudi meni deluje malo izumetničeno, ker seveda nihče ne govori tako), jaz mu rečem poezija.
Kratek roman ni moje najljubše Cankarjevo delo, se pa bere tako, kot večino njegovih del - med zemljo in nebom. Zgodba o deklicah iz hiše Marije Pomočnice se prične grozljivo temačno, da se bralec vpraša, zakaj sta bila verstvo in Bog še sto let nazaj eno samo trplje in tema. Skozi roman Cankar predstavi smrt kot odrešenje za bolne deklice in edino svetlo točko, dočim prikaže življenje na zemlji kot en sam marter. Nič lepega, nobene svetlobe, nobenega žara v očeh, le čakanje na smrt in rešitev iz bede, v kateri se je človeštvo znašlo. Zelo težko, skoraj moreče branje, ki šele na nekaj zadnjih straneh pred koncem razkrije odličnost romana.
Lepo in previdno bi izrezala ven iz te knjige IV. poglavje, vseh dvanajst čudovitih strani o kanarčku Hanzeku in vrabčku Anarhistu, vezala bi jih in oblekla v nove trde platnice, in bi jim dodelila pet zvezdic. Tako pa... Minus ena zvezdica za pretirano liričnost, dolgoveznost, in za otroško pornografijo.