Odlicna knjiga! Po eni strani zanstvena fantastika, svet, ki ne obstaja oziroma nekaksna Atlantida, in po drugi strani neverjetn opis ter razlaga moci, pomena zivljenja ter tudi smrti, in pa predvsem premislek o pravi, globoki ljubezni. Knjiga ni lahka za branje, saj se za dokaj enostavno rdeco nitjo zgodbe skriva neverjetna globina.
Ce svet razumemo kot linearen razvoj, potem smo nedvomno preseneceni, da je uspela Alma toliko let nazaj napisati ne le odlicno znanstveno fantastiko, temvec tudi razloziti vlogo in predsem razmerje zenska-moski, povezavo telo-dusa-duh in pa (ne)minljivost zivljenja oz zivljenjskega cikla.
“Sreča - - - je kakor rosna kapljica na mesečevi cvetlici, ki jo spije prvi sončni žarek, strmoglavi najrahlejši veter, je nemir srca, najpogosteje le bučna vzhičenost čutov. Otrok si želi iz ribnika dvigniti odsev zvezd in zajame le vodo... Kaj je zate sreča?”
"Preizkusni kamen ljubezni je odrekanje, ne le osvojitev. Bolje je negovati cvetlico ob tujem zidu, kot jo pustiti veneti v lastni vazi."
"Ljubezen v snovnem svetu ni bila drugega kot obolenje možganov in povrhu vsega še zelo nalezljiva."
"Praviloma se ljudje drug drugega oklepajo, ne zato da bi si izkazovali toplo naklonjenost, temveč kakor čredne živali, ki jih je prestrašila nevihta in njihov medsebojni odnos je mnogo bolj kot cvetličnem vencu, ki jih združuje, podoben verigi nesrečnih nesporazumov v nihanju sebičnih poželjivosti."