Im sagenumwobenen, hochentwickelten Reich Atlantis entbrennt ein Kampf um die Krone, nachdem der alte König stirbt. Insbesondere Arototec, ein hochangesehener, aber auch gefürchteter Wissenschaftler, strebt nach Macht und scheut auch nicht davor zurück, sich zu diesem Zweck mit dunklen Mächten einzulassen. Als der König der dunklen Erde, Pharao Ramon Phtha, in Atlantis ankommt, droht eine unheilverheißende Prophezeiung Wirklichkeit zu Der junge, fremde König verliebt sich unsterblich in Isolanthis, die Erbprinzessin. Doch Isolanthis trägt die Bürde, ihr Volk zu regieren – sie muss allein und ihrer Verpflichtung treu bleiben. Doch wird sie der Versuchung widerstehen und den Untergang ihres Reiches abwenden können?
Intrigen, Machtkämpfe und unerwiderte Liebe durchziehen diesen Roman, der sich durch seine poetische und bildmächtige Sprache auszeichnet.
Odlicna knjiga! Po eni strani zanstvena fantastika, svet, ki ne obstaja oziroma nekaksna Atlantida, in po drugi strani neverjetn opis ter razlaga moci, pomena zivljenja ter tudi smrti, in pa predvsem premislek o pravi, globoki ljubezni. Knjiga ni lahka za branje, saj se za dokaj enostavno rdeco nitjo zgodbe skriva neverjetna globina.
Ce svet razumemo kot linearen razvoj, potem smo nedvomno preseneceni, da je uspela Alma toliko let nazaj napisati ne le odlicno znanstveno fantastiko, temvec tudi razloziti vlogo in predsem razmerje zenska-moski, povezavo telo-dusa-duh in pa (ne)minljivost zivljenja oz zivljenjskega cikla.
“Sreča - - - je kakor rosna kapljica na mesečevi cvetlici, ki jo spije prvi sončni žarek, strmoglavi najrahlejši veter, je nemir srca, najpogosteje le bučna vzhičenost čutov. Otrok si želi iz ribnika dvigniti odsev zvezd in zajame le vodo... Kaj je zate sreča?”
"Preizkusni kamen ljubezni je odrekanje, ne le osvojitev. Bolje je negovati cvetlico ob tujem zidu, kot jo pustiti veneti v lastni vazi."
"Ljubezen v snovnem svetu ni bila drugega kot obolenje možganov in povrhu vsega še zelo nalezljiva."
"Praviloma se ljudje drug drugega oklepajo, ne zato da bi si izkazovali toplo naklonjenost, temveč kakor čredne živali, ki jih je prestrašila nevihta in njihov medsebojni odnos je mnogo bolj kot cvetličnem vencu, ki jih združuje, podoben verigi nesrečnih nesporazumov v nihanju sebičnih poželjivosti."