Za mene je Ante Perković uvijek prije svega bio novinar i muzički kritičar, iako se uz njegovo ime može još štošta vezati (kantautor, glumac, pisac...) i, iako poznat i cijenjen u rock krugovima, uvijek su mi njegova djela prolazila ispod radara. U međuvremenu nas je, nažalost, i napustio, a mene je na polici čekala njegova „Sedma republika“. Da odmah bude potpuno jasno - sedma republika je muzika. Autor nas vodi na putovanje prostorima bivše Jugoslavije, ali uz muziku nije mogao izbjeći ni povijest ni politiku. Ono što mi se svidjelo je to da ne gleda na osamdesete (prije svega mislim na muziku i novi val) s nostalgijom kao mnogi koji govore o tom razdoblju. Autor na sve što je u knjizi predstavio gleda s dozom kritike, na mjestima su tu i pomalo ironični osvrti, što mi je posebno začinilo knjigu.
"Glavni problem našeg društva je taj što smo mi našim obrazovanjem i vaspitanjem razvijali individualce", rekao mi je Rambo Amadeus 2000. "Društvo je stabilno kad je pojedinac glup i disciplinovan. Društvo individualaca tu uopšte nema šanse, ne mogu da održe državu. Tako da znaš, kad se susretne jedan individualac s Balkana koji je preko leđa pretovario raspad jedne države, rađanje druge, ratove, ludila, smjene vlasti, okretanje vjetrova, lijevih, desnih, ovih, onih... njegov je nervni sistem spreman na sve. Ti kad bi u Hannoveru isključio struju 10 sati ko zna šta bi se dogodilo. Kad bi crknuli Windowsi na planeti, jedino bi ovi Balkanci znali u DOS-u da rade. Jasno kao dan."
Sedma republika Ante Perkovića je taj neopipljivi a neosporno postojeći kulturni prostor koji i danas povezuje razdruženih šest republika skoro trideset godina nepostojeće zemlje. I koliko god se političari trudili da je ukinu ona ipak, na volšeban način opstaje. Evo, i sada: dok onaj monstrum gazi hrvatsku zastavu u skupštini Srbije pa hrvatska delegacija u znak protesta prekida zvaničnu posetu, u isto vreme Darko Rundek doživljava ovacije u Novom Sadu a Jinx-i na konferenciji za štampu u Zagrebu predstavljaju Artan Lili kao specijalne goste svog koncerta u Domu sportova. Baš o tome govori u ovoj knjizi Ante Perković. Na žalost, nije doživeo da vidi da njegova vizija živi. Na žalost, neću imati prilike da ga lično upoznam. Na sreću, postoji ova knjiga, kao podsetnik da postoji nešto što je jače i postojanije od dnevnopolitičkih razloga!
Od kraljeviča Marka do Marka Perkovića, bolj znanega kot Thompsona, začenja v uvodu v študijo Ante Perković. In nadaljuje - to ni "igra rokenrol cela Jugoslavija… Izredno zanimiva študija obravnava nenavadno domovinsko pravico, ki jo je v Jugoslaviji našel na začetku šestdesetih let rokenrol praktično sočasno s pojavom na Zahodu (Cry for a shadow Beatlesov iz 1961, Strijele Bijelih strijela 1962), izredno invencijo, v kateri se je avtohtono razvijal v sedemdesetih letih (Bijelo dugme itd.), novem valu v osemdesetih (Idoli, EKV) in utopitvijo v pastirskem kič popu (Lepa Brena in turbofolk) in še kasneje v naci popevkah / fašističnem rocku (Thompson, Ceca) in komercializaciji v devetdesetih ter nadalje. Kljub tragičnemu koncu države, ki je izgorela v plamenih nacionalizmov, pa se je v jugoslovanskem rokenrolu oblikoval svoboden, ustvarjalen imaginaren prostor, avtor ga poimenuje Sedma republika, ki je politični pogreb ideje Jugoslavije preživela. Preživela ga je, ker nikoli ni bila v funkciji države, ampak se je vzpostavila nadnacionalno, nadpolitično in avtonomno. Tako se koda poenotenja (npr. s pojavom resnično "velikih", povsod sprejetih in nadpopularnih skupin in fenomenov kot je denimo Bijelo dugme) nikoli ni manifestirala kot kulturno uniformiranje, temveč je delovala kot spodbujevalec in pospeševalec iskanja avtentičnega izraza in zvoka. Vodila je v ustvarjalno diferenciacijo in v unifikacijo, še zlasti na relaciji Ljubljana - Zagreb - Rijeka - Sarajevo - Beograd - Novi Sad - Skopje. Jugoslovanski rock je (bil) kulturni in zgodovinski fenomen, tako po "samovžigu" sredi socrealističnega kulturnega imperativa (nikjer drugje v vzhodnih socialističnih državah se ni zgodilo nič niti približno podobnega), kot tudi po neverjetni kreativnosti in kakovosti (Paket aranžman, 1981 in Odbrana i poslednji dani Idolov iz 1982 se pri kritiki še vedno uvrščata med najboljše albume vseh časov).
"Bratstva in enotnosti je konec. Čas je, da se spoznamo takšni, kot smo v resnici." (Damir Avdić)
Sedma republika ni kronološka zgodovina jugorocka niti klasičen zgodovinski prerez smrti druge Jugoslavije; je odlično napisana sociološka in kulturološka študija življenja in konca neke države in dela njene kulture, ki se je še kako odzivala na politiko in družbene pretrese. Za generacijo [ = džins generacijo], ki je preživljala mladost z glasbo tega časa in v teh prostorih, je knjiga lahko nekoliko nostalgična, čeprav avtor pravi, da za to "nima časa". Osebno jugorock (Mala, to je rock!) razumem kot nekakšen svoj glasbeni 'horoskopski' znak - nekaj, kar tvori konstelacijo mojega kulturnega okolja po samem času in kraju rojstva ter konstituira pomemben del mojega soočenja z svetom. Odlična knjiga, ki se jo prebere na dušek.
Sazeto, jednostavno i na humoristican nacin prikazuje kretanje rock'n'rolla na prostoru bivse drzave. EKV, Idoli, pastirski rock Bijelog Dugmeta, i ostali paket aranzmani o kojima samo slusamo kao boljim vremenima, a nitko ih nije objasnio na ovako jednostavan nacin. Sumrak rock'n'rolla, zoru za estradu i kako je Thompson od '91.promijenio frizuru, "i to na jedvite jade."