Dva človeka, ki hodita skupaj, ki drug drugega živita in sta v enem prostoru in dihata isti zrak v dveh dihanjih, ki sta eno dihanje. Ta dva človeka se včasih približata do takšne bližine, da skorajda prestopita meje svojega telesa, da sta dve telesi eno telo, da je njeno telo njegovo in da je njegovo njeno. Da izgine črta, ki loči dve bivanji. Včasih. Samo včasih. Črta, ki je meja in je rezilo, spet pride, spet reže nož. Tako sta dva človeka sklenjena in razdvojena kot v Boschovem Paradižu v zračnem mehurju, v katerem plavata naga, sama v maternici sveta. Maternica ju doji s sladkobo in opojnostjo, s strupom in naveličanostjo, z žrtvijo in izdajstvom; z vsebino sveta. Dva sta namreč začetek in konec človekške usode.
Dane Zajc se je kot eden najpomembnejših slovenskih književnikov druge polovice 20. stoletja uveljavil z ostrino skoncentrirane misli in presenetljivo svežino izraza. Njegovo ustvarjanje obsega poezijo in dramatiko (t.i. poetična drama), njegovi eseji in intervjuji sodijo v vrh slovenske literarne esejistike. Bil je tudi tudi pomemben ustvarjalec otroške in mladinske književnosti. V zadnjem desetletju je aktivno sodeloval z igralcem in glasbenikom Janezom Škofom, nastopila sta na številnih odrih v Sloveniji in v tujini. Umrl je 20. oktobra 2005 za posledicami raka.