What do you think?
Rate this book
Stop This Game: My Life with Bipolar Disorder
The true story of one man’s battle with bipolar disorder
‘Bipolar disorder is a lottery. Sometimes you hit a good day, sometimes you’re wading through muck. But most of the time you’re walking a straight line that you think will never end.’
Jaka Tomc was diagnosed with bipolar disorder in 2008 and was hospitalized and treated for his condition ten times between 2007 and 2015. At one of his lowest points when he was considered a danger to himself and others he was strapped to a hospital bed for eleven days straight.
Today, he no longer fights his condition. They live in a kind of symbiosis. The disorder has taken a lot from him but also has given him valuable knowledge and experience. From unbearable falls to rock bottom to soaring divine highs of mania, Stop This Game is the result of years of struggles and the true story about a man coping with what is considered a very dangerous and incurable disease.
Stop This Game will give readers the courage to take control of their lives and live confidently in the face of bipolar disorder. Through Jaka’s sharing of his own moving personal account and accompanying doctors’ notes the book gives an in-depth look into what it is like to manage a chronic mental illness on a daily basis.
Raw, intimate and enlightening, Stop This Game is a must-read for anyone who has bipolar disorder or knows someone who does and wants to better understand what it is like to be bipolar.
162 pages, Kindle Edition
First published January 3, 2023
6 people are currently reading
41 people want to read
About the author
Jaka Tomc
12 books54 followersWhen Jaka was three years old, sitting in his grandfather's lap, he wanted to do what his grandpa was doing. So, he learned to read. Starting with obituaries.
Reading soon led to writing. At an early age, Jaka realized he was better at writing than talking. Even today, he doesn't like small talk. But his characters do, and they're pretty good at it. Jaka believes that this is one of life's ironies.
His favorite part of the year is summer, his favorite fruit is strawberries, and his favorite book is Childhood's End by Arthur C. Clarke. Probably because after four decades of living in his current body, he's still waiting for his childhood to end. He wouldn't mind if it never does.
Currently, he lives with his family in Ljubljana, Slovenia.
Reading soon led to writing. At an early age, Jaka realized he was better at writing than talking. Even today, he doesn't like small talk. But his characters do, and they're pretty good at it. Jaka believes that this is one of life's ironies.
His favorite part of the year is summer, his favorite fruit is strawberries, and his favorite book is Childhood's End by Arthur C. Clarke. Probably because after four decades of living in his current body, he's still waiting for his childhood to end. He wouldn't mind if it never does.
Currently, he lives with his family in Ljubljana, Slovenia.
Ratings & Reviews
Friends & Following
Create a free account to discover what your friends think of this book!
Community Reviews
Displaying 1 - 25 of 25 reviews
December 31, 2022
Sama v naključja ne verjamem. Menim namreč, da ti je vsak človek, knjiga, dogodek, poslan ob pravem času. In zagotovo ni bilo naključje, da sem avtorjevo ponudbo, da mi pošlje svojo novo knjigo prejela le nekaj dni po tem, ko sem poslušala njegovo gostovanje na radiu, kjer je govoril ravno o bipolarni motnji. Polna vtisov iz oddaje sem seveda ponudbo navdušeno sprejela, knjigo začela takoj brati, jo vmes malce odložila... In spet, ne verjamem, da je naključje, da je ravno Stop igra zadnja, moja stota, prebrana knjiga v letu 2022.
Jaka je o svojem življenju z bipolarno motnjo govoril že v knjigi Manični poet, ki je sama žal še nisem prebrala, a je pri branju te knjige nisem pogrešala. Stop igra je surovo odkrita refleksija avtorjevega življenja z bipolarno motnjo in vsega, kar prinese s seboj. V svoji formi je roman razgiban, razdeljen na krajša poglavja, ki včasih med časom in dogodki preskakujejo. Na prvi pogled malce neurejena forma meni osebno predstavlja avtorjevo premišljeno odločitev, da tudi s pisanjem samim bralcu da malce občutka o dvojnosti in nezanesljivosti motnje, s katero živi.
Veliko tovrstnih knjig se obrne v toksično pozitivnost in v "saj bo vse v redu" filozofijo, v tej knjigi pa je Jaka brutalno iskren. Nikoli ne vemo, ali bo vse v redu. In mnogokrat to ni odvisno od nas. Lahko pa v to smer sami veliko naredimo, predvsem s tem, da našo lastno definicijo "biti v redu" oblikujemo v skladu s svojimi željami, okoliščinami, sposobnostmi.
Je knjiga prijetno branje? Ne ni. Ker v kolikor želiš tako zapleteno stvar, kot je bipolarna motnja, opisati pošteno, moraš užitek bralca postaviti na stranski tir. Knjiga je težko in naporno branje, sploh, če si dovoliš resnično začutiti in razumeti vse, kar ti avtor sporoča. Izjemno spoštujem Jako, ki si je upal vse povedati tako, kot je. Čeprav bi se lahko na trenutke pokazal v precej slabši luči. A ravno s to iskrenostjo je narisal jasno ločnico med tem, kaj je bolezen in kaj je oseba.
Vsekakor izjemen prikaz te motnje, ki bi ga moral prebrati vsak, ki se na kakršenkoli način srečuje z ljudmi, ki z njo živijo. Tudi tisti policisti na policijski postaji, kajne Jaka?
Jaka je o svojem življenju z bipolarno motnjo govoril že v knjigi Manični poet, ki je sama žal še nisem prebrala, a je pri branju te knjige nisem pogrešala. Stop igra je surovo odkrita refleksija avtorjevega življenja z bipolarno motnjo in vsega, kar prinese s seboj. V svoji formi je roman razgiban, razdeljen na krajša poglavja, ki včasih med časom in dogodki preskakujejo. Na prvi pogled malce neurejena forma meni osebno predstavlja avtorjevo premišljeno odločitev, da tudi s pisanjem samim bralcu da malce občutka o dvojnosti in nezanesljivosti motnje, s katero živi.
Veliko tovrstnih knjig se obrne v toksično pozitivnost in v "saj bo vse v redu" filozofijo, v tej knjigi pa je Jaka brutalno iskren. Nikoli ne vemo, ali bo vse v redu. In mnogokrat to ni odvisno od nas. Lahko pa v to smer sami veliko naredimo, predvsem s tem, da našo lastno definicijo "biti v redu" oblikujemo v skladu s svojimi željami, okoliščinami, sposobnostmi.
Je knjiga prijetno branje? Ne ni. Ker v kolikor želiš tako zapleteno stvar, kot je bipolarna motnja, opisati pošteno, moraš užitek bralca postaviti na stranski tir. Knjiga je težko in naporno branje, sploh, če si dovoliš resnično začutiti in razumeti vse, kar ti avtor sporoča. Izjemno spoštujem Jako, ki si je upal vse povedati tako, kot je. Čeprav bi se lahko na trenutke pokazal v precej slabši luči. A ravno s to iskrenostjo je narisal jasno ločnico med tem, kaj je bolezen in kaj je oseba.
Vsekakor izjemen prikaz te motnje, ki bi ga moral prebrati vsak, ki se na kakršenkoli način srečuje z ljudmi, ki z njo živijo. Tudi tisti policisti na policijski postaji, kajne Jaka?
December 25, 2022
Knjiga malega formata (o, ja, konec je izgovorov, to knjigo z lahkoto vtaknete v torbico ali celo žep in jo berete kjerkoli in kadarkoli), toda velike srčne širine.
Na srečo smo zelo daleč od obdobja, ko smo to, kar nas je težilo, skrbno skrivali in čuvali, da ja kdo ne bi izvedel, kaj se z nami dogaja. V zadnjih letih se mnogo avtorjev razkriva. Z neolepšano resnico odkrivajo svoje bolezni, tako psihične kot telesne, in nam s tem širijo obzorja, nemalokrat pa pomagajo tistim, ki jih prizadanejo podobne težave.
Jaka Tomc se bori z bipolarno motnjo. V Stop igra razkriva sebe. Odkrito. Neolepšano. Na trenutke otrpnemo ob opisih, kaj ta bolezen pravzaprav je, še bolj ob tem, da je to tisto nekaj, kar ga bo spremljalo in ne zapustilo, do konca življenja, le obdobja v njem bodo različna: včasih malo manj prijetna in včasih bolj.
Knjiga, ki pusti pečat bralcu: vsem, ki se spopadajo s podobnim; vsem, ki morda slutijo, da je v njih kaj takšnega; vsem, ki poznajo nekoga, ki to motnjo ima in bi ga želeli razumeti in mu morda tudi pomagati; in vsem, ki čutimo in iz tega razloga želimo spoznati takšne in drugačne življenjske zgodbe.
Toda, kot avtor v knjigi odlično zapiše:
Ne moti me, da nisem normalen. Me pa moti, da to moti nekatere druge. Pa ne zato, ker bi se obremenjeval s tem, kaj mislijo drugi. Pač pa zato, ker bi se morali vsi zavedati, da ravno nenormalnost pripelje do ključnih premikov na vseh področjih. Znaš imenovati eno osebo, ki je ključno zaznamovala človeško zgodovino in trditi, da je bila normalna? Verjetno ne. Zato ti polagam na srce, da se ne trudi biti normalen, ne glede na to, koliko ljudi ti je to reklo. Odkrij svoje talente, razvijaj jih in bodi, kar si. Predvsem pa hodi po svoji poti, sam ali z ljudmi, ki so to blizu. Nisi normalen. Nihče ni. Normalnost je le beseda, ki se je ne da definirati. Ti pa si definiran. Tako ali drugače.
Strinjam se z napisanim. In s takim pogledom sem brala tudi to zgodbo.
Še nekaj mi je bilo izjemno zanimivo v knjigi: pogled avtorja na alternativne načine zdravljenja. Ko nas že toliko prepričujejo, kaj vse naj bi pri čem pomagalo, a v resnici ni ravno tako in avtor res odlično naniza svoj ples po alternativi in moram reči, da mi je to, na nek način, odprlo pogled in razširilo misli, tudi ta del knjige je res zanimivo branje.
Čestitke avtorju in hvala za iskreno zapisane besede. Verjamem, da bi vsak avtor, ki zapiše takšno svojo življenjsko zgodbo, v trenutku zamenjal za, recimo, malo bolj normalno in znosno življenje brez takšnih bitk, toda, dragi Jaka, morda je namen vsega skupaj tudi to, da odpiraš oči svetu, nam približaš svet, ki ga ne poznamo, pa tudi ta, da s svojimi besedami, svojimi izkušnjami, pomagaš drugim?
Knjiga, ki sem se jo veselila. Branje, ki mi je, ponovno, tudi ob avtorjevih drugih literarnih delih, potrdilo, da spretno išče in najde prave besede, skozi katere bralec spolzi in ob koncu branja zavzdihne: oh, a res, je že konec?
Na srečo smo zelo daleč od obdobja, ko smo to, kar nas je težilo, skrbno skrivali in čuvali, da ja kdo ne bi izvedel, kaj se z nami dogaja. V zadnjih letih se mnogo avtorjev razkriva. Z neolepšano resnico odkrivajo svoje bolezni, tako psihične kot telesne, in nam s tem širijo obzorja, nemalokrat pa pomagajo tistim, ki jih prizadanejo podobne težave.
Jaka Tomc se bori z bipolarno motnjo. V Stop igra razkriva sebe. Odkrito. Neolepšano. Na trenutke otrpnemo ob opisih, kaj ta bolezen pravzaprav je, še bolj ob tem, da je to tisto nekaj, kar ga bo spremljalo in ne zapustilo, do konca življenja, le obdobja v njem bodo različna: včasih malo manj prijetna in včasih bolj.
Knjiga, ki pusti pečat bralcu: vsem, ki se spopadajo s podobnim; vsem, ki morda slutijo, da je v njih kaj takšnega; vsem, ki poznajo nekoga, ki to motnjo ima in bi ga želeli razumeti in mu morda tudi pomagati; in vsem, ki čutimo in iz tega razloga želimo spoznati takšne in drugačne življenjske zgodbe.
Toda, kot avtor v knjigi odlično zapiše:
Ne moti me, da nisem normalen. Me pa moti, da to moti nekatere druge. Pa ne zato, ker bi se obremenjeval s tem, kaj mislijo drugi. Pač pa zato, ker bi se morali vsi zavedati, da ravno nenormalnost pripelje do ključnih premikov na vseh področjih. Znaš imenovati eno osebo, ki je ključno zaznamovala človeško zgodovino in trditi, da je bila normalna? Verjetno ne. Zato ti polagam na srce, da se ne trudi biti normalen, ne glede na to, koliko ljudi ti je to reklo. Odkrij svoje talente, razvijaj jih in bodi, kar si. Predvsem pa hodi po svoji poti, sam ali z ljudmi, ki so to blizu. Nisi normalen. Nihče ni. Normalnost je le beseda, ki se je ne da definirati. Ti pa si definiran. Tako ali drugače.
Strinjam se z napisanim. In s takim pogledom sem brala tudi to zgodbo.
Še nekaj mi je bilo izjemno zanimivo v knjigi: pogled avtorja na alternativne načine zdravljenja. Ko nas že toliko prepričujejo, kaj vse naj bi pri čem pomagalo, a v resnici ni ravno tako in avtor res odlično naniza svoj ples po alternativi in moram reči, da mi je to, na nek način, odprlo pogled in razširilo misli, tudi ta del knjige je res zanimivo branje.
Čestitke avtorju in hvala za iskreno zapisane besede. Verjamem, da bi vsak avtor, ki zapiše takšno svojo življenjsko zgodbo, v trenutku zamenjal za, recimo, malo bolj normalno in znosno življenje brez takšnih bitk, toda, dragi Jaka, morda je namen vsega skupaj tudi to, da odpiraš oči svetu, nam približaš svet, ki ga ne poznamo, pa tudi ta, da s svojimi besedami, svojimi izkušnjami, pomagaš drugim?
Knjiga, ki sem se jo veselila. Branje, ki mi je, ponovno, tudi ob avtorjevih drugih literarnih delih, potrdilo, da spretno išče in najde prave besede, skozi katere bralec spolzi in ob koncu branja zavzdihne: oh, a res, je že konec?
December 31, 2022
Jaka , svaka ti čast .
December 22, 2024
Wau in uuuf … Prebrala sem jo na mah v samo parih urah. Jaka, hvala za tole literarno darilo in vpogled v bipolarno motnjo! Vsekakor priporočam v branje.
April 17, 2023
Stop igra je Jakatova druga knjiga, kjer opisuje svojo bolezen, manično depresijo oz. bipolarno motnjo. Bom kar začela z njegovo mislijo, ki jo je zapisal v knjigi Stop igra, kako si želi, da bi bila knjiga Manični poet drugačna, boljša. Pa se ne strinjam z njim. Mislim da je točno takšna, kot je morala biti, saj jo je pisal v drugačnem obdobju svojega življenja.
Stop igra je napisana, ko je že dolgo v remisiji in seveda ima na stvari in dogodke drugačen pogled.
Jaka nam tokrat stvari prikaže bolj detajlno, kljub temu, da ima probleme s spominom. Opiše nam sprejem v psihiatrično bolnico, razgali se pred nami z opisi stvari, ki jih je naredil, ljudi ki jih je prizadel. So trenutki, ko se nasmeješ njegovim opisom dogodkov, potem pa te vrže na realna tla z opisom dogodkov, ki niso prav nič smešni. Jaka je močna osebnost, ki se ne pusti bolezni in na koncu z njo doseže dogovor, da bosta sobivala.
Čudovita knjiga, vredna branja, ki je v meni pustila sporočilo, da naj se ne predamo, ko nam je najbolj hudo.
"Med plusom in minusom je morda res ničla, a če jo pozorno pogledamo, predstavlja neskončnost. Uživajmo v odkrivanju njenih prostranstev. V redu?"
Stop igra je napisana, ko je že dolgo v remisiji in seveda ima na stvari in dogodke drugačen pogled.
Jaka nam tokrat stvari prikaže bolj detajlno, kljub temu, da ima probleme s spominom. Opiše nam sprejem v psihiatrično bolnico, razgali se pred nami z opisi stvari, ki jih je naredil, ljudi ki jih je prizadel. So trenutki, ko se nasmeješ njegovim opisom dogodkov, potem pa te vrže na realna tla z opisom dogodkov, ki niso prav nič smešni. Jaka je močna osebnost, ki se ne pusti bolezni in na koncu z njo doseže dogovor, da bosta sobivala.
Čudovita knjiga, vredna branja, ki je v meni pustila sporočilo, da naj se ne predamo, ko nam je najbolj hudo.
"Med plusom in minusom je morda res ničla, a če jo pozorno pogledamo, predstavlja neskončnost. Uživajmo v odkrivanju njenih prostranstev. V redu?"
July 1, 2023
"Shit! I got this!" went through my brain when our high-school psychology professor was describing manic-depressive psychosis during the explanation of mental disorders and diseases. Well, my mood swings are not as intense as described by Jaka Tomc, but I can empathize with what the author of the documentary novel Stop This Game had to experience: getting in and out of mental hospital like a yo-yo, jumping from reality to an imaginary world and back, sobering moments of awareness, an outlet in creativity and the warm human hand of his loved one. I'm happy to know Jaka personally, and I recommend Stop This Game to everyone who is driven around by manic depression and to those who know a bipolar person personally but haven't managed to figure them out yet. Stop This Game is a book of hope, five stars from me.
October 29, 2024
Sensitive, brilliant book!
This book was fascinating from beginning to end. Jaka Tomc describes his life so vividly, that although I am not bipolar myself, I could feel something of what he was going through. I read it in two sittings and if I’d had the time, I’d have read it in one go. This man is a hero. Despite such a terrible illness, he never gives up, but gradually acquires the wisdom to understand himself and the best ways for him to respond to his awful condition. I would recommend this book to anyone going through mental anguish over years, because the author is honest, never gilds the lily, yet shows that the human spirit can find ways forward in dire circumstances. A most inspiring read!
This book was fascinating from beginning to end. Jaka Tomc describes his life so vividly, that although I am not bipolar myself, I could feel something of what he was going through. I read it in two sittings and if I’d had the time, I’d have read it in one go. This man is a hero. Despite such a terrible illness, he never gives up, but gradually acquires the wisdom to understand himself and the best ways for him to respond to his awful condition. I would recommend this book to anyone going through mental anguish over years, because the author is honest, never gilds the lily, yet shows that the human spirit can find ways forward in dire circumstances. A most inspiring read!
December 15, 2022
Zelo ponosno sem kot predbralec prebral Jakovo knjigo in tu je ocena:
Predstavimo si stružnico, ne povsem zadovoljno s svojo eksistenco, a z odlično zmožnostjo samorefleksije in pripravljenostjo, da postane najboljša stružnica pod soncem. Leta pozorne samoanalize so ji v veliko pomoč pri delu, hkrati pa grozotna teža!
Bi bila lahko pofrezala tisti kos pleha 16. novembra 2009 ob 14,32 bolje, kot sem ga?
So bili rezi res tako ostri, kot sem jih zmožna, robovi tako natančni, kot sem jih sposobna nastrugati danes? Je bila takrat napetost ustrezna - ker vem, kadar napetost niha, so lahko moji rezultati porazni, čeprav se zmerom trudim, da možne nihljaje vkalkuliram v delo. Dva dni pred tem, 14. novembra, me je Tončka dodobra očistila in podmazala, a Tončka je bila videti žalostna, še zdaj ne vem, ali ni name kanila solza ali je bilo tisto mazivno olje, vsekakor ga je natančno obrisala, še zdaj imam topel občutek na tistem mestu ... In vendar! Bi strugala bolje, če bi bila Tončka tisti dan židane volje kot je bila potem ves preostanek novembra?
To ni zapis o stružnicah, pač pa o besedilu Stop igra Jaka Tomca. Kot ocenjevalec imam vednost, ki je večina drugih nima: imam podobna nihanja razpoloženja, poznam norišnico od znotraj, poznam vulkansko manijo in gluho črno depresijo. Zato tudi vem, da lahko Jakovega Maničnega poeta berem enkrat kot uradni list, drugič pa mi tečejo solze po licih od sočutja in avtorjevega nespregledljivega genija. In tako večkrat gor in dol. Doslej sem Poeta bral trikrat in vsakič sem bil med in po branju drug človek.
Stop igra je 2.0 verzija Maničnega poeta (2010), 12 let mlajša in 12 let bolj ostra in analitična. Temelj je isti: upravičiti in opravičiti svojo, avtorjevo eksistenco v svetu, ki je izrazito nerazumevajoč do vsakega odstopanja, najti tisto točko preklopa, ko se človekovo (Jakovo) telo preklopi med depresijo in 'remisijo', kot avtor poimenuje vmesno stanje, in spet remisijo in manijo (nekje avtor faze poimenuje plus, minus in ničla, prav lahko bi jih tudi pekel, vice in raj). Kje je stikalo, kje je meja, kako zadržati proces in ostati na tej ali oni strani, kako to vrednotiti? Se je prav enostavno prepustiti, bi se moral človek boriti, se postaviti po robu, bi lahko kdaj celo izbral, je moč proces zaznati in potem zavreti ali pospešiti?
In, tu se morda jaz Tone sprašujem še dlje kot Jaka: je v vsem tem početju kaj krivde? Je možno opravičiti, za nazaj opravičiti vse manične traparije, je bil tisto Jaka ali Jakova manija? Je človek z bipolarno motnjo do konca odgovoren za vsa svoje dejanja 24/7 ali morda ne, je mogoče kdaj uveljavljati neprištevnost? Delno, 6-odstotno? Če ni krivde, so odgovorni geni? Okolje? Starši? In zakaj ravno Jaka? Zakaj ne ne Minka in Štefan? Ali zakaj prav Jaka? Zakaj je na loteriji razpoloženj zadel on, ne pa Minka in Štefan?
Skratka Jaka Tomc skuša v delu Stop igra opraviti samoraztelešenje in simultano o tem poročati. Če to ni fantastično, potem je nekaj narobe z merili za fantastičnost. S stališča antropologije, s stališča javnega duševnega zdravja imamo tu natančno empirično študijo primera. Še več, imamo longitudinalno študijo, saj je prvo poročilo nastalo pred 12 leti! Če mene prašate, v tem trenutku plačam verzijo 3.0, težko jo bom čakal do leta 2034!
S strogo literarnega stališča ima knjiga nekaj felerjev: morda bi bilo bolje, če bi obdržala kronološko linijo (2007 in naprej), pa potem, ko avtor začuti, da mora nekaj bolj utemeljiti, zaokrožiti (npr. kaj sploh je manija), morda bi bilo bolje, ko bi zgodbe ne prekinjali vstavki drugih, npr. prepisi iz bolniške dokumentacije ali mamina izjava, četudi je spet res, da ti zapisi tudi od zunaj razlagajo avtorja, so mera od zunaj, ki pojasnjuje in utemeljuje. Tudi ni povsem jasno, ali gre za življenjepis ali priročnik, spet pa: kdo je tisti, ki določi, zakaj je neka knjiga dobra ali ne? Ko se človek zamisli, ali bi morda Tomc iz teh vsebin ne naredil odličnega romana, se spomni, da Tomc dejansko je avtor ne enega, več dobrih romanov, torej romaneskni postopek pozna in obvlada - tako da je imel očitno nek namen, da je to knjigo zasnoval, kot jo je.
Stop igra je poštena in srčna knjiga.
Če se vrnem k stružnicam, je res, da je stružnic kot ljudi zelo veliko, stružnice in ljudje v večini opravljamo dokaj nezanimivo delo in živimo dokaj nezanimiva življenja, ampak treba je vedeti, kako ravnati, če gre s stružnico kdaj kaj narobe. Ker ne gre jih kar metati stran in jih nadomeščati z novimi. Enako velja za ljudi. Jaka Tomc z odličnim jezikom in vpogledom pokaže, kako se godi ljudem, ki močneje nihajo v razpoloženju in jih medicina označuje z bipolarnimi. Če koga zanima, kako ravnati s takšnimi ljudmi in katera vsa pomembna vprašanja se pri tem odpirajo, je knjiga Stop igra odlično pomagalo.
Predstavimo si stružnico, ne povsem zadovoljno s svojo eksistenco, a z odlično zmožnostjo samorefleksije in pripravljenostjo, da postane najboljša stružnica pod soncem. Leta pozorne samoanalize so ji v veliko pomoč pri delu, hkrati pa grozotna teža!
Bi bila lahko pofrezala tisti kos pleha 16. novembra 2009 ob 14,32 bolje, kot sem ga?
So bili rezi res tako ostri, kot sem jih zmožna, robovi tako natančni, kot sem jih sposobna nastrugati danes? Je bila takrat napetost ustrezna - ker vem, kadar napetost niha, so lahko moji rezultati porazni, čeprav se zmerom trudim, da možne nihljaje vkalkuliram v delo. Dva dni pred tem, 14. novembra, me je Tončka dodobra očistila in podmazala, a Tončka je bila videti žalostna, še zdaj ne vem, ali ni name kanila solza ali je bilo tisto mazivno olje, vsekakor ga je natančno obrisala, še zdaj imam topel občutek na tistem mestu ... In vendar! Bi strugala bolje, če bi bila Tončka tisti dan židane volje kot je bila potem ves preostanek novembra?
To ni zapis o stružnicah, pač pa o besedilu Stop igra Jaka Tomca. Kot ocenjevalec imam vednost, ki je večina drugih nima: imam podobna nihanja razpoloženja, poznam norišnico od znotraj, poznam vulkansko manijo in gluho črno depresijo. Zato tudi vem, da lahko Jakovega Maničnega poeta berem enkrat kot uradni list, drugič pa mi tečejo solze po licih od sočutja in avtorjevega nespregledljivega genija. In tako večkrat gor in dol. Doslej sem Poeta bral trikrat in vsakič sem bil med in po branju drug človek.
Stop igra je 2.0 verzija Maničnega poeta (2010), 12 let mlajša in 12 let bolj ostra in analitična. Temelj je isti: upravičiti in opravičiti svojo, avtorjevo eksistenco v svetu, ki je izrazito nerazumevajoč do vsakega odstopanja, najti tisto točko preklopa, ko se človekovo (Jakovo) telo preklopi med depresijo in 'remisijo', kot avtor poimenuje vmesno stanje, in spet remisijo in manijo (nekje avtor faze poimenuje plus, minus in ničla, prav lahko bi jih tudi pekel, vice in raj). Kje je stikalo, kje je meja, kako zadržati proces in ostati na tej ali oni strani, kako to vrednotiti? Se je prav enostavno prepustiti, bi se moral človek boriti, se postaviti po robu, bi lahko kdaj celo izbral, je moč proces zaznati in potem zavreti ali pospešiti?
In, tu se morda jaz Tone sprašujem še dlje kot Jaka: je v vsem tem početju kaj krivde? Je možno opravičiti, za nazaj opravičiti vse manične traparije, je bil tisto Jaka ali Jakova manija? Je človek z bipolarno motnjo do konca odgovoren za vsa svoje dejanja 24/7 ali morda ne, je mogoče kdaj uveljavljati neprištevnost? Delno, 6-odstotno? Če ni krivde, so odgovorni geni? Okolje? Starši? In zakaj ravno Jaka? Zakaj ne ne Minka in Štefan? Ali zakaj prav Jaka? Zakaj je na loteriji razpoloženj zadel on, ne pa Minka in Štefan?
Skratka Jaka Tomc skuša v delu Stop igra opraviti samoraztelešenje in simultano o tem poročati. Če to ni fantastično, potem je nekaj narobe z merili za fantastičnost. S stališča antropologije, s stališča javnega duševnega zdravja imamo tu natančno empirično študijo primera. Še več, imamo longitudinalno študijo, saj je prvo poročilo nastalo pred 12 leti! Če mene prašate, v tem trenutku plačam verzijo 3.0, težko jo bom čakal do leta 2034!
S strogo literarnega stališča ima knjiga nekaj felerjev: morda bi bilo bolje, če bi obdržala kronološko linijo (2007 in naprej), pa potem, ko avtor začuti, da mora nekaj bolj utemeljiti, zaokrožiti (npr. kaj sploh je manija), morda bi bilo bolje, ko bi zgodbe ne prekinjali vstavki drugih, npr. prepisi iz bolniške dokumentacije ali mamina izjava, četudi je spet res, da ti zapisi tudi od zunaj razlagajo avtorja, so mera od zunaj, ki pojasnjuje in utemeljuje. Tudi ni povsem jasno, ali gre za življenjepis ali priročnik, spet pa: kdo je tisti, ki določi, zakaj je neka knjiga dobra ali ne? Ko se človek zamisli, ali bi morda Tomc iz teh vsebin ne naredil odličnega romana, se spomni, da Tomc dejansko je avtor ne enega, več dobrih romanov, torej romaneskni postopek pozna in obvlada - tako da je imel očitno nek namen, da je to knjigo zasnoval, kot jo je.
Stop igra je poštena in srčna knjiga.
Če se vrnem k stružnicam, je res, da je stružnic kot ljudi zelo veliko, stružnice in ljudje v večini opravljamo dokaj nezanimivo delo in živimo dokaj nezanimiva življenja, ampak treba je vedeti, kako ravnati, če gre s stružnico kdaj kaj narobe. Ker ne gre jih kar metati stran in jih nadomeščati z novimi. Enako velja za ljudi. Jaka Tomc z odličnim jezikom in vpogledom pokaže, kako se godi ljudem, ki močneje nihajo v razpoloženju in jih medicina označuje z bipolarnimi. Če koga zanima, kako ravnati s takšnimi ljudmi in katera vsa pomembna vprašanja se pri tem odpirajo, je knjiga Stop igra odlično pomagalo.
January 6, 2025
Odkrito, brez zadržkov, brez tabujev. O temnem dnu (depresiji) in svetlih višavah (maniji), težavah in neprijetnih situacijah, o bolezni, o kateri bi marsikdo raje molčal. So ljudje, ki čutijo potrebo ozaveščati in takšnim bi družba morala biti hvaležna (hvala Jaka). To je knjiga, ki odpravlja stigmo in popelje v samo srž bolezni, polno vzponov in padcev. Vredno branja!
April 3, 2025
Completely out of my comfort zone, or my normal type of books. However when someone gives you a book to read you read it open minded.
I have never cried so much at a book. From reading about Jaka’s experience in open/closed wards, to reading about his demons and the people he met along the way.
Currently need about a week to recover. Just WOW.
I have never cried so much at a book. From reading about Jaka’s experience in open/closed wards, to reading about his demons and the people he met along the way.
Currently need about a week to recover. Just WOW.
June 14, 2023
Odlična knjiga o bivanju z bipolarno motnjo. Všeč mi je neposrednost avtorja ne glede na to, da njegovi dogodki niso najlepši. Priporočam v branje vsem, ki jih to zanima, vsekakor pa obvzno branje za vse, ki se podajate v zdravstveno/medicinsko smer.
October 7, 2023
Jaka Tomc nam s svojim pripovedovanjem približa življenje z bipolarno motnjo. Vzpone, padce, predvsem pa vsakodnevno bitko za živeti in ne samo životariti.
Knjiga, za katero si želim, da bi jo prebrala leta 2006. Tako pa lahko samo premlevam in poskušam razumeti.
Knjiga, za katero si želim, da bi jo prebrala leta 2006. Tako pa lahko samo premlevam in poskušam razumeti.
December 30, 2022
Moje mnenje o knjigi lahko preberete na https://maticpise.com/2022/12/30/stop...
April 6, 2024
Love the total honesty with which Jaka can look down the barrel of life.
June 13, 2023
"Stop This Game: My Life with Bipolar Disorder" written by the author Jaka Tomc is an intriguing read. This is the story of the author who was declared bipolar in 2008. The author has shared about his daily struggles. He has explained the difference between hypomania and hypermania.
The author has mentioned how the problems that seemed bigger the previous day seem smaller the next morning. He felt a tingling sensation all over his body. Jaka was strapped to a hospital bed for eleven days as he was a danger to himself and others. When his girlfriend of five years broke up with him, he went into severe depression.
Jaka didn't want to play the game anymore. That's why he has titled the book "Stop This Game". Read this book to know more about the reason behind this title and what game the author is talking about.
Those who love reading memoirs should definitely get their hands on it. I strongly recommend this book to everyone. I appreciate Jaka's courage in sharing his story with the world. This book made me realize how things are for someone who is bipolar. It is an insightful book. This book widened my perspective. Jaka is inspiring to us because he isn't angry about the disease. He is glad about the experiences and learnings he got as they have shaped him into the person he is today. A must read book!
The author has mentioned how the problems that seemed bigger the previous day seem smaller the next morning. He felt a tingling sensation all over his body. Jaka was strapped to a hospital bed for eleven days as he was a danger to himself and others. When his girlfriend of five years broke up with him, he went into severe depression.
Jaka didn't want to play the game anymore. That's why he has titled the book "Stop This Game". Read this book to know more about the reason behind this title and what game the author is talking about.
Those who love reading memoirs should definitely get their hands on it. I strongly recommend this book to everyone. I appreciate Jaka's courage in sharing his story with the world. This book made me realize how things are for someone who is bipolar. It is an insightful book. This book widened my perspective. Jaka is inspiring to us because he isn't angry about the disease. He is glad about the experiences and learnings he got as they have shaped him into the person he is today. A must read book!
December 20, 2022
Še ena Tomčeva vrhunska knjiga! Danes sem jo prejela, jo prebrala na mah in spet lahko napišem samo: vsa čast, Jaka!
Glede na to, da se ukvarjam z energijami, meditacijo, da sem reikistka, me je že na začetku knjiga tako potegnila notri, ker se dotika tudi teh tem.
Jaka hvala, ker si nam s to knjigo odprl vrata v svoj svet, nam prikazal doživljanje ‘bipolarca’ iz prve vrste. Neskončno hvaležna sem ti za to. Ogromno si mi dal za misliti, odprl mnogo pogledov, vprašanj…
Hvala, ker nas skozi branje popelješ na vse zaprte in odprte oddelke, na vse manije po krivulji navzgor in navzdol in nam s tem približaš razumevanje bipolarne motnje, nas spustiš v svoj vsakdanji svet, v svoje življenje.
Še ena odlična Jakova knjiga, vredna branja. Zelo priporočam.
Glede na to, da se ukvarjam z energijami, meditacijo, da sem reikistka, me je že na začetku knjiga tako potegnila notri, ker se dotika tudi teh tem.
Jaka hvala, ker si nam s to knjigo odprl vrata v svoj svet, nam prikazal doživljanje ‘bipolarca’ iz prve vrste. Neskončno hvaležna sem ti za to. Ogromno si mi dal za misliti, odprl mnogo pogledov, vprašanj…
Hvala, ker nas skozi branje popelješ na vse zaprte in odprte oddelke, na vse manije po krivulji navzgor in navzdol in nam s tem približaš razumevanje bipolarne motnje, nas spustiš v svoj vsakdanji svet, v svoje življenje.
Še ena odlična Jakova knjiga, vredna branja. Zelo priporočam.
December 29, 2022
Knjiga, ki v vseh pogledih prekaša svojo predhodnico (Manični poet) in z lucidnim, reprezentativnim, koristnim in iskrenim stilom ponudi vpogled v težko osebno zgodbo. Upam, da knjiga pride v roke tudi stroki.
Bravo, Jaka !
Bravo, Jaka !
January 2, 2023
Ponujeno,razgaljeno srce,ki ga močno objamemo.In leto 2025 ni daleč...
January 27, 2023
Zanimiva pripoved avtorja o borbi z bipolarno motnjo. Vsekakor ti da nek vpogled v življenje, ki ga ne poznamo prav dobro.
February 1, 2023
Jaka, hvala!
October 21, 2025
Thank you!
I was diagnosed with Bipolar I in 2007. This book gave me so much hope. I appreciate the author's honesty and creativity.
I was diagnosed with Bipolar I in 2007. This book gave me so much hope. I appreciate the author's honesty and creativity.
August 9, 2024
Zanimiva knjiga, iz katere sem izvedela, kaj je bipolarna motnja, kolebanje med manijo in depresijo.
Citati iz knjige, ki so me nagovorili:
"Spoštujmo drug drugega in predvsem sebe. Nase nikoli ne pozabimo."
Citati iz knjige, ki so me nagovorili:
"Spoštujmo drug drugega in predvsem sebe. Nase nikoli ne pozabimo."
September 5, 2023
Stop This Game is an honest, heartfelt and brutal book about living with bipolar disorder.
Jaka Tomc is a Solvenian author and poet. I first heard about him on Twitter, years ago, and I’ve read a few of his books before. What I never knew was that he has struggled with bipolar disorder for nearly fifteen years.
This book lays it all bare. From the early days of his symptoms, to his first hospitalizations, to living through the many, many, manic episodes and to trying to just… figure out life.
It’s a raw and very real book. It doesn’t hold anything back, doesn’t try to look at bipolar disorder through an objective lens or with an eye for medical detail. It just explains. Elaborates. Tell us, the reader, what it’s all like and how it all feels, from the heart.
It’s not always a very good book, even though the story is fascinating. Much of it is written in a sort of rambling monologue, simply delivering information upon information upon information, with one scenario following the other then the other after that again. At times I wanted to stop and say, Hey, slow down will you? This is impossible to follow!
Then I realized, this is probably exactly what it’s like? This is probably what it feels like to have one of those manic episodes, exactly like it’s described in the book.
I thought I knew what bipolar disorder was, before reading this book. I still think I have a pretty good grasp, but there are a lot of things that were described in this book that have helped me understand how and why manic people act the way they do. How they think, and how they reason. I feel like, after reading this book, I recognize things in friends that I’ve never even thought about before. Things they’ve never told me. It’s eye opening, for sure.
At times, it’s a difficult book to read. It’s raw and real, you know what I mean? Jaka Tomc isn’t just an author, he’s a real person and he’s out there, living with this. But at least he’s talking about it, he’s putting himself out there, and I’m sure he feels better for it. At least, I hope it helps. I could probably do with being a bit more open myself, and this book puts things in perspective. All honor to Tomc.
Jaka Tomc is a Solvenian author and poet. I first heard about him on Twitter, years ago, and I’ve read a few of his books before. What I never knew was that he has struggled with bipolar disorder for nearly fifteen years.
This book lays it all bare. From the early days of his symptoms, to his first hospitalizations, to living through the many, many, manic episodes and to trying to just… figure out life.
It’s a raw and very real book. It doesn’t hold anything back, doesn’t try to look at bipolar disorder through an objective lens or with an eye for medical detail. It just explains. Elaborates. Tell us, the reader, what it’s all like and how it all feels, from the heart.
It’s not always a very good book, even though the story is fascinating. Much of it is written in a sort of rambling monologue, simply delivering information upon information upon information, with one scenario following the other then the other after that again. At times I wanted to stop and say, Hey, slow down will you? This is impossible to follow!
Then I realized, this is probably exactly what it’s like? This is probably what it feels like to have one of those manic episodes, exactly like it’s described in the book.
I thought I knew what bipolar disorder was, before reading this book. I still think I have a pretty good grasp, but there are a lot of things that were described in this book that have helped me understand how and why manic people act the way they do. How they think, and how they reason. I feel like, after reading this book, I recognize things in friends that I’ve never even thought about before. Things they’ve never told me. It’s eye opening, for sure.
At times, it’s a difficult book to read. It’s raw and real, you know what I mean? Jaka Tomc isn’t just an author, he’s a real person and he’s out there, living with this. But at least he’s talking about it, he’s putting himself out there, and I’m sure he feels better for it. At least, I hope it helps. I could probably do with being a bit more open myself, and this book puts things in perspective. All honor to Tomc.
July 24, 2023
Knjiga podrobno prikaže življenje z bipolarno motnjo.
Nisem in še vedno si težko predstavljam kako izgledajo manije, kako depresije, ampak menim, da boljše razlage verjetno ne bi mogla prebrat.
Jaka, da si se izkopal iz tega začaranega kroga, ti čestitam.
Priznam, da mi je bilo branje zahtevno. Zato sem knjigo brala več tednov. Potrebovala sem čas, da sem premlela vse informacije, ki sem jih prebrala. Ogromno jih je.
Jaka, hvala za vpogled v tvoje življenje, definitivno bom lažje razumela ljudi s bipolarno motnjo in veseli me, da si našel neko ravnotežje - remisijo, kjer uspešno krmariš svojo ladjo življenja.
Knjigo priporočam v branje vsem. Ne samo tistim, ki poznate osebe z bipolarno motnjo, ampak vsem, ker menim, da se moramo zavedati kako težko nekateri bijejo notranje bitke in vsaka dobra gesta, nasmeh, pomoč pripomore, da mu
Nisem in še vedno si težko predstavljam kako izgledajo manije, kako depresije, ampak menim, da boljše razlage verjetno ne bi mogla prebrat.
Jaka, da si se izkopal iz tega začaranega kroga, ti čestitam.
Priznam, da mi je bilo branje zahtevno. Zato sem knjigo brala več tednov. Potrebovala sem čas, da sem premlela vse informacije, ki sem jih prebrala. Ogromno jih je.
Jaka, hvala za vpogled v tvoje življenje, definitivno bom lažje razumela ljudi s bipolarno motnjo in veseli me, da si našel neko ravnotežje - remisijo, kjer uspešno krmariš svojo ladjo življenja.
Knjigo priporočam v branje vsem. Ne samo tistim, ki poznate osebe z bipolarno motnjo, ampak vsem, ker menim, da se moramo zavedati kako težko nekateri bijejo notranje bitke in vsaka dobra gesta, nasmeh, pomoč pripomore, da mu
March 20, 2025
As someone with the same condition as Jaka, it was wonderful to see such honest and eloquent representation of how bipolar can present itself. It's inspiring to know that there are others out there who have courageously met these obstacles, whether mania, depression, or anxiety, and have the strength to share them with the world. Jaka is a brilliant writer who pulls you into the scene. I appreciate how he really zoomed in on moments with detail and strong dialogue to bring me into his mindset. Ultimately, I would recommend this memoir to anyone - with or without bipolar - because at the end of the day, it's a story of resilience and vulnerability. Thank you Jaka!
Displaying 1 - 25 of 25 reviews