Z Almo si nikakor ne postaneva simpatični. Ima krasen, obogaten Jezik, toda v tej knjigi je enostavno preveč zgodb, da bi me vse skupaj prevzelo. Komaj sem se navadila enega protagonista in prepoznala poteze, pa je bilo zgodbe konec. Novo tuje ime, novi duhovi, nove dogodivščine. Zame res preveč skoncentrirano, pa tudi razdrobljeno in včasih celo nerazumljivo, saj si nisem prišla na jasno, kaj želi zgodba povedati ali kakšen je njen smisel. Knjigo sem poskušala brati le občasno, zgodbo po zgodbo, vmes pa brala druge knjige, pa vendarle mi je, vsaj ta knjiga, delala preveč težav z zbranostjo, da bi lahko rekla, da mi ta stil pisanja odgovarja. Zna pa biti za marsikaterega bralca prava poslastica.
(Novele iz Kitajske, Indonezije in z Južnega morja) Zbirka novel, kratkih zgodb, je prvič izšla leta 1930 v Nemčiji. Brala sem posodobljeno prevedeno izdajo (Sanje, 2023, prevod Jerneja Jezernik). Krasen jezik, med branjem vidimo, čutimo, vonjamo. Zgodbe poleg prikaza verovanj ljudstev, ki jih je obiskala Alma Karlin, pripovedujejo tudi o položaju žensk, tujcev, ljudi mešanih ras v tistem obdobju in na tistem prostoru. Kar nekaj zgodb vsebuje srhljive opise kanibalizma - te prakse naj bi izzvenele najkasneje pred dobrimi petdesetimi leti. Zmaji in duhovi je drugo njeno delo, ki sem ga prebrala - po Mojem kitajskem ženinu. In gotovo ni zadnje.