Zelo ponosno sem kot predbralec prebral Jakovo knjigo in tu je ocena:
Predstavimo si stružnico, ne povsem zadovoljno s svojo eksistenco, a z odlično zmožnostjo samorefleksije in pripravljenostjo, da postane najboljša stružnica pod soncem. Leta pozorne samoanalize so ji v veliko pomoč pri delu, hkrati pa grozotna teža!
Bi bila lahko pofrezala tisti kos pleha 16. novembra 2009 ob 14,32 bolje, kot sem ga?
So bili rezi res tako ostri, kot sem jih zmožna, robovi tako natančni, kot sem jih sposobna nastrugati danes? Je bila takrat napetost ustrezna - ker vem, kadar napetost niha, so lahko moji rezultati porazni, čeprav se zmerom trudim, da možne nihljaje vkalkuliram v delo. Dva dni pred tem, 14. novembra, me je Tončka dodobra očistila in podmazala, a Tončka je bila videti žalostna, še zdaj ne vem, ali ni name kanila solza ali je bilo tisto mazivno olje, vsekakor ga je natančno obrisala, še zdaj imam topel občutek na tistem mestu ... In vendar! Bi strugala bolje, če bi bila Tončka tisti dan židane volje kot je bila potem ves preostanek novembra?
To ni zapis o stružnicah, pač pa o besedilu Stop igra Jaka Tomca. Kot ocenjevalec imam vednost, ki je večina drugih nima: imam podobna nihanja razpoloženja, poznam norišnico od znotraj, poznam vulkansko manijo in gluho črno depresijo. Zato tudi vem, da lahko Jakovega Maničnega poeta berem enkrat kot uradni list, drugič pa mi tečejo solze po licih od sočutja in avtorjevega nespregledljivega genija. In tako večkrat gor in dol. Doslej sem Poeta bral trikrat in vsakič sem bil med in po branju drug človek.
Stop igra je 2.0 verzija Maničnega poeta (2010), 12 let mlajša in 12 let bolj ostra in analitična. Temelj je isti: upravičiti in opravičiti svojo, avtorjevo eksistenco v svetu, ki je izrazito nerazumevajoč do vsakega odstopanja, najti tisto točko preklopa, ko se človekovo (Jakovo) telo preklopi med depresijo in 'remisijo', kot avtor poimenuje vmesno stanje, in spet remisijo in manijo (nekje avtor faze poimenuje plus, minus in ničla, prav lahko bi jih tudi pekel, vice in raj). Kje je stikalo, kje je meja, kako zadržati proces in ostati na tej ali oni strani, kako to vrednotiti? Se je prav enostavno prepustiti, bi se moral človek boriti, se postaviti po robu, bi lahko kdaj celo izbral, je moč proces zaznati in potem zavreti ali pospešiti?
In, tu se morda jaz Tone sprašujem še dlje kot Jaka: je v vsem tem početju kaj krivde? Je možno opravičiti, za nazaj opravičiti vse manične traparije, je bil tisto Jaka ali Jakova manija? Je človek z bipolarno motnjo do konca odgovoren za vsa svoje dejanja 24/7 ali morda ne, je mogoče kdaj uveljavljati neprištevnost? Delno, 6-odstotno? Če ni krivde, so odgovorni geni? Okolje? Starši? In zakaj ravno Jaka? Zakaj ne ne Minka in Štefan? Ali zakaj prav Jaka? Zakaj je na loteriji razpoloženj zadel on, ne pa Minka in Štefan?
Skratka Jaka Tomc skuša v delu Stop igra opraviti samoraztelešenje in simultano o tem poročati. Če to ni fantastično, potem je nekaj narobe z merili za fantastičnost. S stališča antropologije, s stališča javnega duševnega zdravja imamo tu natančno empirično študijo primera. Še več, imamo longitudinalno študijo, saj je prvo poročilo nastalo pred 12 leti! Če mene prašate, v tem trenutku plačam verzijo 3.0, težko jo bom čakal do leta 2034!
S strogo literarnega stališča ima knjiga nekaj felerjev: morda bi bilo bolje, če bi obdržala kronološko linijo (2007 in naprej), pa potem, ko avtor začuti, da mora nekaj bolj utemeljiti, zaokrožiti (npr. kaj sploh je manija), morda bi bilo bolje, ko bi zgodbe ne prekinjali vstavki drugih, npr. prepisi iz bolniške dokumentacije ali mamina izjava, četudi je spet res, da ti zapisi tudi od zunaj razlagajo avtorja, so mera od zunaj, ki pojasnjuje in utemeljuje. Tudi ni povsem jasno, ali gre za življenjepis ali priročnik, spet pa: kdo je tisti, ki določi, zakaj je neka knjiga dobra ali ne? Ko se človek zamisli, ali bi morda Tomc iz teh vsebin ne naredil odličnega romana, se spomni, da Tomc dejansko je avtor ne enega, več dobrih romanov, torej romaneskni postopek pozna in obvlada - tako da je imel očitno nek namen, da je to knjigo zasnoval, kot jo je.
Stop igra je poštena in srčna knjiga.
Če se vrnem k stružnicam, je res, da je stružnic kot ljudi zelo veliko, stružnice in ljudje v večini opravljamo dokaj nezanimivo delo in živimo dokaj nezanimiva življenja, ampak treba je vedeti, kako ravnati, če gre s stružnico kdaj kaj narobe. Ker ne gre jih kar metati stran in jih nadomeščati z novimi. Enako velja za ljudi. Jaka Tomc z odličnim jezikom in vpogledom pokaže, kako se godi ljudem, ki močneje nihajo v razpoloženju in jih medicina označuje z bipolarnimi. Če koga zanima, kako ravnati s takšnimi ljudmi in katera vsa pomembna vprašanja se pri tem odpirajo, je knjiga Stop igra odlično pomagalo.