Roman nas prestavi v prva leta druge svetovne vojne, v čas zmede in negotovosti ter zgodovinskih prelomnic obenem, nato pa nas vodi skozi vojno, prva povojna leta in dlje, vse do današnjih dni. Zgodbe nam ne pripoveduje nekdo, ki bi mu bilo od zgoraj in daleč jasno vse za nazaj in naprej, temveč nas pod lastno kožo spustijo trije prvoosebni pripovedovalci – mlad partizanski par, ki sem mu pozneje pridruži hčerin glas.
Intimni pogled na vojni in povojni čas načenja tudi vprašanja, ki Slovence razdvajajo še danes (bratomorno klanje), hčerin vidik pa izriše podobo generacije, zaznamovane s študentskimi protesti, vietnamsko vojno in hipijevstvom, kar je neizogibno pripeljalo tudi do konflikta s starši. Ključno vlogo v romanu imajo one, ki si morajo položaj in pravice, povsem samoumevne za nasprotni spol, šele izboriti, večkrat tudi na račun lastne ženskosti. Polnokrven prikaz nekega obdobja, ki odslikava tudi sedanje stanje.
Dejstvo, da ženske avtorice pogosto ustvarjajo emancipirane in močne ženske protagonistke, se v tem romanu več kot potrdi. Morda sem ob branju to še bolj opazila, saj sem roman brala vzporedno z Jančarjevim kultnim romanom To noč sem jo videl, ki si zasluži popolnoma ločeno "recenzijo". Čeprav me pripoved z več perspektivami običajno ne prepriča, se mi je v tem romanu zdela dobrodošla in učinkovita. Struktura s krajšimi odstavki omogoča tekoče branje, ki bralca hitro posrka v zgodbo, tako da sem se skoraj nevede znašla pri zadnji strani. Roman me je navdušil tako s svojo pripovedno dinamiko kot z močno oblikovanimi liki, o katerih sem razmišljala še dolgo po branju.
(p.s. hvala prof. Kosu, ki je roman dal na seznam obvezne izpitne literature in me prisilil v branje) Lp, Živa
Para mí, leer este libro ha sido una tortura, y no lo habría terminado si no fuera porque es parte de un club de lectura en el que participo. Ya lo cogí con prejuicios, pues trata sobre los partisanos y la Segunda Guerra Mundial ("Ta prekleta vojna. Česa vsega z nami ne počne"), un tema bastante trillado y que me da mucha pereza. Luego sigue tratando muy por encima la Yugoslavia comunista y la importancia del partido y la Eslovenia independiente. Lo peor de todo es el estilo de la escritora. Es como leer un telegrama de 180 páginas, pues todo el libro son prácticamente "frases" sin verbos u oraciones simples (como muestra, la cita que he puesto más arriba). Realmente desagradable para la lectura. No entiendo cómo algunos pueden pensar que eso es bonito. Me parece aún mayor locura en este caso, pues hay tres narradores distintos y los tres tienen el mismo estilo. Para más inri, estos narradores no tienen nombre y cuesta bastante darse cuenta de quien está contando la historia en cada momento. Por el contrario, a veces aparecen personajes secundarios con nombre que apenas tienen contexto y es imposible recordarlos. Demasiado esfuerzo para tan poco recompensa. No acaban ahí los problemas, ya que las partes del libro están separadas por años, pero en cada fragmento pasan como 20 años o así, por lo que tienes que estar adivinando en qué época está la historia en un momento determinado. En fin, un completo despropósito.
Ko jo začneš brati, je ne odložiš! Odlična je. Jasna in enostavna. Prikaz 2. sv. vojne, povojni čas, osamosvojitev ... danes! Čustvena! Moški in ženski princip. Odlično prepleteno in napisano!