Težka voda

by Pia Prezelj, Maja Šučur (Foreword)

V svetu, ki ga naseljujejo Ida, Marta, Tone in Lojze, na vrtovih gnijejo paradižniki, na nočnih omaricah ždijo nagačeni zajci, krave pa je treba slej kot prej ustreliti med oči. Nič čudnega, če na blatni zemlji komu usodno spodrsne ali pa mu glavo spešta kakšno drevo; Gospod vendarle daje in jemlje, povrh vsega pa še odpušča.
V romanu Težka voda, svojstveni anatomiji krivde, ki prelamlja s tradicijo slovenske povesti, se drobci iz življenja starejše protagonistke Ide med posledicami zamolčane preteklosti in neizživete prihodnosti postopoma sestavljajo v okrušeno celoto. Ta v ekspresivnem, dovršenem slogu razkriva predvsem bridko resnico o prepletenosti življenj znotraj manjše vaške skupnosti, kjer se vse zdi na dlani, pa vendar skrivnost rojeva nove skrivnosti.

Genres: Contemporary

120 pages, Hardcover

First published January 1, 2023

Reviews

[Nina Pernina · Rating 5 out of 5]

Kakšna zgodba! Tako kratka, a obenem tako večplastna, da se o njej lahko pogovarjamo dolgo v noč.

Zgodba o kmečkih ženskah, ki me je presenetila in pretresla z vidika, da bi se lahko dogajala 200 let nazaj ali v današnjih dneh!
Edina razlika od starih del je ta, da jo je napisala ženska pisateljica, ki je povedala zgodbo iz ženske perspektive, pripoved o tragičnih usodah malih ljudi in njihovih neuresničenih hotenjih. Delo lahko umestimo med sodobna feministična besedila, saj se med drugim dotika materinstva, položaja in stigme žensk brez otrok, partnerstva, prešuštva, seksualnosti, življenja po lastnih nazorih…

[Tajda · Rating 5 out of 5]

Tako vsebinsko kot slogovno nekaj svežega v sodobni slovenski književnosti, res odličen roman.

[Ajerdna · Rating 5 out of 5]

Zdi se mi, da vse te ljudi iz Piinega romana na nek način poznam in da sem živela v otroštvu med njimi. Polni fatalizma, pa vendar z neko iskrico poguma in upa.
Verjetno bo še kdo prepoznal Ido, Lojzeta, Toneta, v tej krasni, a blatni in tako zelo slovenski pripovedi.
Priporocam.

[Žiga · Rating 5 out of 5]

Res škoda, da Težka voda ni prejela Kresnika, ker si jo po mojem mnenju zagotovo zasluži. Knjiga je ena tistih, ki ti še dolgo ostanejo v mislih. Nisem si mislil da se bom kdaj tolikokrat smejal, ko bom prebral gnili paradižniki :) Edini minus, ki ga vidim, pa je videz naslovnice. Je lepa ni kaj, vendar ne bi pa bila moja prva izbira.

[ela · Rating 5 out of 5]

Najlažjih 5 zvezdic kar sem jih kdaj podelila na goodreadsih

[Blazz J · Rating 2 out of 5]

2/5. Tale roman, ki želi biti anti-roman, preprosto ni bil moja šalca čaja. Poskus vpeljave jezika periferije in bogu-za-ritja pri anti-junakih anti-romana izpade tako, kot žal pri večini slovenskega novejšega (eksperimentalnega) romanopisja - šablonsko izumetničeno.

[Veronika · Rating 5 out of 5]

Izjemen, svež, inovativen slog. Zgodba o zadušljivih navezah, ki je hkrati črno duhovita in spominja na skandinavski film. Polna laži, iz katerih se osebe ne upajo ali zmorejo izviti – a nekaj se jih vseeno razblini v resnico v najbolj nepričakovani navezi. Kot so v glasbi pomembne pavze, je v tej knjigi pomembno neizrečeno.

[Mirjana (Mirjana_bere) · Rating 5 out of 5]

Moderna slovenska povest - ali anti-povest - o starejši, nedavno ovdoveli Idi in njenih sovaščanih, o bukvah, ki (priročno) padajo, nagačenih zajcih, veselicah, zatečenih nogah, hetero(ne)normativnosti, slabi vesti in slabih dobrih sosedah in župnikih, ki bi raje imeli mir.

[Matic Slapšak]

Mnenje o knjigi si lahko preberete na http://maticpise.com/2024/01/30/tezka...

[tjaša]

we got doomed yuri at home..

[Liza · Rating 3 out of 5]

3.5 ★ ampak mogoče bi morala biti z vasi, da bi lahko tako zgodbo popolnoma ponotranjila

[Davorin · Rating 5 out of 5]

Še so prostori v naši mali deželici, kjer patriarhat še vedno hara, cerkve še vedno stojijo ter zdrave Marije delijo in heteronormativni kalupu ne dopuščajo bližin, ki so jih ljudje ob odsotnosti prej omenjenih inštitucij v modernejših predelih našega planeta, zaobjeli kot novo normalnost.

In potem je tu še bukev, porkamadona, a je mogla direkt na keber ruknt.

[Nia · Rating 5 out of 5]

Wow. Kakšen izjemen slog. Kakšna čudovita pripoved o slovenskem okolju, patriarhalnem omejevanju možnosti za iskreno življenje. Čudovita knjiga ki se pretaka kot težka voda.

[Tone · Rating 5 out of 5]

Ni kaj, JE material za Kresnika. Težko in gosto tkanje, ki pa preseneti z odličnimi inovacijami (prehodi v premi govor kar z začetnico sredi vrstice se mi zdijo odlična iznajdba). Verjetno knjiga, pisana za eno natančno species permanentno introvertiranih ljudi, ki več tuhtamo kot res rečemo in bohnedaj naredimo. Pa četudi je to samo moje branje, meni je besedilo všeč in zdaj, ko je moja favoritka Smrt v temo zavita padla v polfinalu (in drugih finalistk nisem prebral, priznam), bom vesel, če dobi Kresnika.
Če starost zgleda kot pri Prezelj sem kar za.

[❉Manca❉ · Rating 4 out of 5]

Življenje, tako vsakdanje pa vendar tako težko, da se voda nabira ne le v gležnjih temveč tudi v jeziku, da besede ostajajo zamolčane, sosed pa sosedu ostaja tujec.

In kako “zaboga” lahko dopustimo (dopuščamo?), da obstajajo ljudje, ki s smrtjo varajočega moža izgubijo zadnjo osebo na tem svetu, ki jih je še imela rada?

Čudovit slog, gost in lepljiv, kot jutranja megla, ki se vali preko zamrznjenih njiv.

[Barbara Zvirc · Rating 5 out of 5]

Ta knjiga. Kako čudovit jezik. In občutek za pripovedovanje! Z lahkoto rečem, da bo ena izmed (naj)ljubših, ki jo bom kar naprej komu priporočala.

Vaška skupnost z vsemi skrivnostmi, prepletenostjo, prevarami in spomini, povezana v krog nesreče, iz katere vznikajo (na žalost še vedno) aktualne teme, ki jih tako radi obdelujemo, pa se mi zdi, da ne bodo nikoli predelane.

V vsem tem pa Ida, ki je ena tistih protagonistk, ki vrača upanje v ženske like v slovenski literaturi.
Tako znana, tako domača, tako slovenska.

Na 115 straneh se v zgoščenem dogajanju izmenjujejo krivda, napačne odločitve, obžalovanja, potlačeni spomini (in dejanja), nasilje, strah, prešuštvo, osamljenost, homoseksualnost, patriarhat, demenca in še mnogotere izpeljave naštetega.

Veliko povedanega pa skriva še marsikaj neizrečenega. Pozornemu bralcu to ne bo ušlo, če se bo le prepustil toku zapisanega.

Do konca, ko konec postane začetek.

Težka voda. Težko življenje.

[Drejc Kokošar · Rating 5 out of 5]

Zgodba, ki je tako sveža in tako pristno opisuje slovenske podeželje, da te kar povleče, da bi se zapeljal v prvo vas. Pa čeprav ti opisi vasi in vaščanov še zdaleč niso tako idilični, kot bi morda mislili na prvi pogled.
Mesto in vas sta polna ljudi s podobnimi željami in potrebami, Pia Prezelj pa je pokazala, da se velikokrat vlnavidezna in umetna nasprotja med tema dvema svetovoma lahko preseže.
Čas, krivda, minljivost in vprašanje pripadnosti ter odgovornosti se prepletajo v tem biseru sodobne slovenske književnosti, od pisateljice pa zagotovo lahko pričakujemo še marsikaj zanimivega.

[Mika Hočevar Helbl · Rating 4 out of 5]

Daljša kratka zgodba mi je bila všeč, prav tako način izražanja. Motili so me stavki brez ločil in splošno dokaj zmedeno pisanje. Če bi bila knjiga daljša, bi najverjetneje obupala nad branjem. Kar bi bilo nenazadnje škoda, saj se je zgodba lepo razpletla. Izražanje je res odlično, tak moderen klasik. Spominja na roman Olge Tokarczuk "Pelji svoj plug čez kosti mrtvih", ki mi je bil zelo všeč.

[Urška · Rating 3 out of 5]

"Trajalo bo dolgo in terjalo veliko, preden bo kot vsem tudi njim postalo jasno, kako hitro si odveč, kako hitro si le še v breme - ne le drugim, tudi sebi - in kako zlahka se je odreči vsemu, kar se je že odreklo tebi."

[Sabina · Rating 3 out of 5]

“… da bo primorana opustiti uležano dvojino in namesto po midva poseči po jaz.”

[Spelayla · Rating 3 out of 5]

Knjiga ne spada med lažje čtivo: ne glede teme, niti glede sloga. Po vsej verjetnosti se bom morala branja lotiti ponovno, mogoče takrat podam drugo oceno.

[Simon Popek · Rating 4 out of 5]

4,0 ⭐️

[mel]

Ožji izbor za Kresnikovo nagrado 2024

[Eva · Rating 4 out of 5]

Tako zelo depresivno, da je že dobro.

[Tjasa · Rating 3 out of 5]

Nenavadna knjiga. Tako malo besed, a videla sem vas, koruzna polja, ribnik, gozd…in vse te ljudi, vsakega s svojimi hrepenenji in mukami.
Vendar nisem občutila pretiranega obžalovanja, ko sem šla naprej, to pokrajino pustila za seboj.

[David Heredero]

"Človek pita druga bitja, da z njimi lahko pita sebe, sebe pa pita za golazen. Ni to naravnost imenitno?"

"Ja, hrepenela je po možu, bi povedala postavi, po utehi, po navadah, ki so vznikale čez leta in se pilile, mojstrile, toda hrepenenje je poznala, poznala vse njegove udarce, njegovo večerno zgoščevanje in postopno redčenje, ko si v jutru rečeš, da je nov dan, ko verjameš, da se ta - tokrat zares - lahko odvije brez Kaj pa če in Lahko bi. Ker kaj pa če"