Irena Svetek, ki je v preteklih letih navdušila s prvima deloma trilogije o tožilcu Miu Aurelliju Rdeča kapica in Beli volk, s katerima smo se potopili v globine morilskih nagonov, hlepenj in ubijalskih strasti, je tokrat pričarala srhljivega in skrajno napetega Črnega princa, ki še tako zahtevnih odjemalcev dobrih kriminalk ne bo pustil hladnih. Avtorica znova postreže z več dogajalnimi lokacijami, sumljivimi osebki in bizarnimi dogodki, vse pa povezuje brutalen umor. V Sadinji vasi v mlaki krvi najdejo žensko truplo, »videti je bila kot brezoblična gmota mesa. Njen obraz je bil tako zdelan od udarcev, da od njega ni ostalo nič«. Vse kaže, da je bila žrtev pretepena do smrti, medtem pa se v trboveljski bolnišnici prav tako znajde hudo pretepen in potolčen cvetličar. Aurelli šele z zamikom dojame, da je umorjena njegova sestra Avionka, s katero se nista videla kakšnih trideset let. Ugotovi, da se je zapletla v nasilno razmerje in se vplete v preiskovanje njenega moža, ne da bi komu povedal, da je z žrtvijo v sorodu. Medtem pa se stvari zapletajo in postajajo vedno bolj čudne in šokantne. Avtorica Irena Svetek ob tem dodaja: »Po Rdeči kapici in Belem volku je Črni princ roman, ki sklene trilogijo. V njem sem se ukvarjala s tematiko bolečine, tako psihične, predvsem pa tiste fizične. Zdelo se mi je zanimivo pisati o nečem, kar je del našega vsakdanjega življenja, kajti vsi se soočamo z bolečino, pa naj bo ta fizična, travmatična, bolečina ob izgubi ljubljenega bitja … To je ena izmed tem, ki sem jo izpostavila v romanu, ker pa gre za zaključek trilogije, sem povezala vsebino prvega dela, torej romana Rdeča kapica, z vsebino Črnega princa, in tako sklenila krog.« Roman je napet kot struna, odpira številna vprašanja o nasilju in samodestruktivnosti in nas po vsakem končanem poglavju pušča v negotovosti in pričakovanju novih odkritij in konfliktov.
Irena Svetek (1975) je doktorirala na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Za prvi roman Od blizu je leta 2004 prejela nagrado Slovenskega knjižnega sejma za knjižni prvenec in nominacijo za kresnika. Napisala je še romana Sedmi val (2011) in Zaspi, mala moja, zaspi (2014), zadnja leta pa se ukvarja predvsem s scenaristiko; napisala je scenarij za celovečerni film Skupaj, scenarije za nadaljevanke in nanizanke Mame, Več po oglasih, Ena žlahtna štorija, Česnovi …
Kaj smo pripravljeni narediti za ljudi, ki jih imamo radi in kaj za svoj užitek?
V zaključnem delu trilogije nam avtorica Irena Svetek postreže s tema in številnimi drugimi vprašanji. Tožilec Mio Aurelli se tokrat sooči ne le z izprijenim morilcem, ampak tudi z vprašanjem svoje preteklosti, prihodnosti in lastne minljivosti. Ko v zapuščeni hiši v tihi vasi v okolici Ljubljane najdejo do neprepoznavnosti pretepeno žensko truplo, se Miu niti sanja ne, da ga bo primer popeljal na pot po spominih lastnega otroštva.
Uh... Tako težko sem čakala to knjigo, da je na koncu sploh nisem hotela prebrati. Z njo se namreč, tako pravi avtorica, zgodba Mia Aurellija nepreklicno končuje in res si iskreno želim, da se ne bi. Vsekakor podpiram odločitev, da neko zgodbo končaš na njenem vrhuncu, a jaz si vseeno želim še kakšen del. Morda pa nam avtorica postreže s čisto novo zgodbo?
Tudi tokrat je zgodba ekstremna, krvava in zelo zelo prepletena med vsemi nastopajočimi liki, tudi z Miom. Vem, da nekaterim to predvsem v prvem delu ni bilo preveč všeč in tistim najbrž tudi tukaj ne bo, a meni osebno je bila zgodba fantastična. Avtoričin slog mi je izredno všeč, saj sem celo knjigo prebrala v enem dnevu, ker je enostavno nisem mogla odložiti. In to je tisto, kar sama iščem pri žanrski literaturi. Ne iščem verjetnih zapletov in zgodb. Ne moti me, če je kaj malce pretirano, kakšno naključje malce preveč priročno... Zame je cilj dobre kriminalke to, da bralca celega prestavi v dogajanje in, da ti vzame dih ob branju. Črni princ vse to doseže.
Če gledam trilogijo, kot celoto, se izjemno lepo zaključi in tudi pripovedni lok funkcionira prek cele serije. Če smo se do zdaj spraševali, če se lahko posamezno knjigo bere tudi samo - priporočam, da ne. Kajti na koncu se poveže dogajanje vseh treh knjig, razumevanje le tega pa bi izgubili, če ne bi poznali celotne zgodbe.
Zame osebno res izjemno delo. Ima kakšno pomanjkljivost in kakšen "kaj hudiča?" moment, a zame je to po dolgem času knjiga, ki je res nisem mogla odložiti. Odlično, odlično delo!
Zaključek sem začutila že na sredini zgodbe, pa vendar je pisanje tako privlačno, da bereš naprej vse do konca. Mio Aurelli zelo kmalu po umoru postane osebno vpleten, kar ga čustveno izčrpa in hitro zaslutimo, da se resnica skriva nekje drugje, kot se je sprva zdelo. Zapleti se vrstijo, nasilje se stopnjuje in nato sledi vrtoglavi finale z razkritjem. Več ne želim povedati, saj bi mi ušlo preveč detajlov in bi pokvarila bralski užitek.
Najbolj so mi bili odveč zasebne "žajfaste" romance Aurellija, ki so dodale zgodbi patetično noto. Ampak nič ne de, kiriminalka se hitro bere in jo priporočam za poletno branje.
Wauw, prebrana na mah! Tako kompleksna zgodba in luki, da knjige nisem mohla odloziti. Nesporna kraljica kriminalk. Cakam na naslednjo epizodo Mia Aurellija.
Napeto, zanimivo, nepredvidljivo. Nikoli ne bi uganila konca. Bravo, gospa Irena Svetek.👌 Upam, da se kdaj napiše še 4. del - ob zadnjem stavku imam eno vprašanje. 😉
Svetkova zaključuje svojo trilogijo v velikem slogu. Absolutno najboljši del, ki se dotakne tudi dveh predhodnjih. Napetost do konca, dobri preobrati! Škoda, da je že konec 😔
Vrhunsko! Zelo napeta knjiga, polna preobratov. Popoln zaključek trilogije (no, prvo knjigo sicer še moram prebrati), kajti v tretji knjigi se povežejo in prepletejo elementi iz prvih dveh, tako da priporočam, da se branje začne z Rdečo kapico. Irena Svetek je za moje pojme več kot odlična pisateljica kriminalk.
Meh. Po drugem delu, ki je bil res sijajen, sem pričakovala, da bo tudi tale vsaj tako dober. Pa ... spet je vsega preveč, preveč pojasnjevanj in ponavljanj (čeprav manj, kot v prvem delu), preveč dogajanja, ki nekoliko razvodeni pripovedni lok. Na koncu se sicer vsa trilogija poveže v zaključeno celoto. Zdi se mi, da je nekaj tudi časovnih nedoslednosti v navezavi na drugi del, ampak nisem šla preverjati, precej pa je jezikovnega kalka, ki je nepotreben. Razumem, da so hoteli poudariti pogovorni jezik, ampak je to storjeno na pol in izpade predvsem - narobe.