Ksenija Benedetti ima za sabo bogato karierno pot, predvsem pa jo poznamo kot dolgoletno šefinjo Protokola Republike Slovenije. Med vrhunce njenega delovanja lahko štejemo pripravo ter izvedbo predsedovanja Slovenije Svetu Evropske unije 2008 in obisk britanske kraljice Elizabete II. v Sloveniji jeseni leta 2008. S slovenskimi predsedniki je službeno prepotovala skoraj cel svet, zdaj pa se je podala v Hišo sozvočja, prav poseben knjižni projekt, ki nosi podnaslov Avtobiografski intervju s 75 sopotnicami in sopotniki. Kot v predgovoru zapiše urednik knjige Urban Vovk, Hiša sozvočja »z zgovorno odkritimi in nespogledljivo všečnimi odgovori ponudi dom vsem zastavljenim vprašanjem, jih popestuje z domačnostjo v obliki vračanj v otroštvo in mlada leta, odkrivanja dragocenih malenkosti iz intimnega in dražljivih zakulisij iz službenega življenja, ki se je za dolga leta zapisalo protokolu«. Knjiga je nastajala kar tri leta, njen koncept pa je svež in izviren: avtorica je 75 bolj ali manj bližnjih oseb povabila, da ji zastavijo vsak po tri vprašanja, pri tem pa se je vnaprej zavezala, da bo nanje odgovorila. Med spraševalci se znajdejo člani in članice njene družine, potem pa še igralci, pisatelji, novinarji, profesorji, režiserji, politiki, podjetniki itn. Avtorica Ksenija Benedetti ob tem razlaga: »Ideja za zgradbo knjige je pljusknila iz vesolja moje glave nekega svetlega večera, tik pred spanjem. V takih napol budnih stanjih najbolj ustvarjalno in jasno vidim. Naslednje jutro sem prijela svinčnik in začela vijugasta potovanja od sopotnika do sopotnika, od sopotnice do sopotnice, od vprašanja do vprašanja, od odgovora do odgovora. In tako je nastala knjiga, ki ni le malce drugačna avtobiografija, je tudi slika mojih vrednot in razmišljanj, pa tudi obraz časa, v katerega smo vpeti.« Izredno inovativen format vprašanj, ki so včasih provokativna, drugič navihana, tretjič zahtevna in poglobljena, in odgovorov, ki so zapisani brez strahu, ponosno, jasno, tudi igrivo in vabljivo, začara in kar posrka vase. Nepozabno in večplastno branje.
Biografije in avtobiografije so v zadnjem času sila popularne in njih avtorji se na vsak način trudijo biti izvirni in v žanr vnesti kaj novega. Po mojem skromnem mnenju je le redko komu pri tem uspelo biti tako izviren, kot je bila Ksenija Benedetti. Namesto linearnega zapisa o svojem življenju je k sodelovanju povabila 75 ljudi, ki so ji postavili vsak po tri vprašanja o njenem življenju. Le ta je kasneje združila v smiselna poglavja; od otroštva, do študija, dela v Protokolu, ... in svojo zgodbo povedala prek odgovorov nanje. Njeni izpraševalci so najrazličnejši ljudje; od njenih družinskih članov, sodelavcev, znanih Slovencev ...
Ksenija je zame od nekdaj sinonim za Protokol in čeprav službe vodje protokola RS že od l. 2018 ne opravlja več, je to najbrž ena od vlog, ki jo je v javnem prostoru najbolj zaznamovala. Iz knjige pa izvemo, da je Ksenija še veliko več in ta ženska je "rockstar," vam povem. In po tem, ko sem brala biografijo njenega moža, mi je povsem jasno, da sta ti dve duši morali končati skupaj. Ker sta to dve od najbolj razgibanih in neverjetnih življenjskih zgodb, kar sem ju prebrala.
Knjiga je polna anekdot tudi iz njenega službovanja pri Protokolu in čeprav se za politiko sicer ne zanimam, se mi je ozadje protokolarnih zadev zdelo izjemno zanimivo. Z go. Benedetti sem se tudi sama srečala med njenim službovanjem. Ob prazniku pridružitve Primorske k matični domovini je v Goriških brdih potekala proslava, na kateri je catering skrbelo gostinstvo, pri katerem sem delala prek študentskega servisa. Benedettijeva je pred prihodom predsednika vlade prišla na prizorišče, "pregledala" vso strežno osebje in izbrala, kdo bo bolj spredaj, na vidnejših pozicijah, nato pa nas obvestila, da prihaja PV, ki se bo najprej pred proslavo umaknil v svoje prostore, na poti tja pa bo šel mimo nas. Med tem naj ga ne odgovarjamo, pač stojimo tam in to je to. Seveda, vse razumljivo. Dokler bivši PV ni prišel v spremstvu Ksenije in ostalega spremstva, in ena od sodelavk, ne preveč bistra, najbrž, ma ves glas vzklikne: DOBER DAN, GOSPOD PREDSEDNIK! Ta se ustavi, obrne in zasmeje, reče dober dan. In gre naprej.
Ta anekdota mi bo ostala v spominu, saj se mi zdi odličen sinonim za vse, kar protokol in delo z njim pomeni. Stroga pravila, vnaprej določeno vedenje, ki se sme ali ne sme, na koncu pa so vpleteni zgolj in samo ljudje, ki pač delajo človeške napake in se čisto po človeško kdaj odzovejo v neskladju s protokolom. In tudi odziv na ta neskladja in "napake" je lahko povsem človeški. In tudi takšne anekdote v knjigi opisuje avtorica, ki poleg resnosti in (še enkrat) energije totalne rokovske zvezde, ki postroji še tako visoke in še tako kronane glave, premore tudi veliko mero človeškosti in smisla za humor.
Zelo zanimiva in hitro berljiva knjiga v formi, ki je doslej še nisem poznala.
Nekako mi ta knjiga ni šla in ni šla. Prebrala sem cca. do 100 strani. Princip mi je bil najprej zelo zanimiv - 75 ljudi, ki postavlja vprašanja - in odgovori gospe Benedetti so me res pritegnili. Primer: 'Kdo je bolj domišljav - ta, ki misli, da pozna odgovore ali ta, ki misli, da pozna vprašanja? Vsak, ki misli, da je njegovo poznavanje eno in edino pravilno.' Odlično vprašanje in odličen odgovor.
Potem pa je v svojih odgovorih začela navajati misli drugih znanih ljudi (npr. Einstein, Ašiški itd - ker sem misli že poznala, mi je bilo nekoliko dolgčas), pa tudi vprašanja so se začela ponavljati, saj spraševalci niso poznali vprašanj drugih spraševalcev (primer: Česa se bojiš? takoj naslednje vprašanje pa je Česa te je najbolj strah? - to dvoje bi se lahko združilo, saj sta bila odgovora podobna, vprašanji pa tudi; malo naprej pa se je odgovor na vprašanji: Kdaj si se najbolj zabavala? In vprašanje: Tvoja najboljša zabava? združil.).
Na neki točki sem se vedno bolj prebijala čez vprašanja in odgovore. Pa sem odnehala. Sicer verjamem, da je kasneje še veliko zanimivih stvari, ampak mene knjiga nekako ni potegnila vase do te mere, da bi brala dalje. Gledano v celoti, morda je ta knjiga predolg intervju, da bi me od začetka do konca bralno navdušil. Je pa gospa Benedetti vsekakor fajn ženska, z glavo in srcem na pravem mestu. Moja ocena temelji na subjektivnem dojemanju knjige.
Meni najljubši citati iz knjige: "Živimo v svetu, v katerem je premalo vprašanj in preveč odgovorov. Vsi prihajajo z odgovori, vsak ima svoj odgovor, vsak misli, da je odgovor - in nihče več ne ve, kakšno je bilo sploh vprašanje."
"Naredi vse, kar zmoreš, da spremeniš stvari, ki jih želiš spremeniti in jih lahko spremeniš, sprejmi reči, na katere nimaš vpliva in ki jih ne moreš spremeniti, in nauči se ločevati eno od drugega."
"Če neko napako narediš enkrat, ostane napaka; če jo ponoviš, to ni več napaka, temveč izbira. Kdor se ne zna iz napak kaj naučiti in po njih tudi spremeniti svoje vedenje v razmišljanjih in dejanjih, jim je lahko hvaležen za kašipote svojih prihodnjih dejanj in za gradnjo izkušenj."
"Dovolj sem star, da mi ni treba zapra vljati časa za stvari, ki jih ne maram več početi, in za ljudi, s katerimi se ne maram družiti."
"Ko se po temeljitem razmisleku, ki naj ne traja predolgo, odločite za eno od dveh možnosti, ne ozirajte več nazaj in se ne sprašujte, kaj bi bilo, če bi se odločili drugače. Ko sprejmete odločitev, jo spoštujte in ne razmišljajte več o možnosti, za katero se niste odločili."
"Dve stvari lepo opišeta človeka: potrpljenje, ko nima ničesar in obnašanje, ko ima vse."
"Država je neke vrste velika družina, v kateri živimo in v kateri govorimo isti jezik, se zavzemamo za podobne vrednote, si stojimo ob strani, skrbimo za skupne interese, ne grabimo vsak zase, temveč skrbimo za skupnost in pomagamo vsem, ki potrebujejo pomoč. V njej je torej na prvem mestu skupnost, in ne le posameznik. Velik dar je, da imamo svoj jezik in svojo državo. Velik dar je, da imamo svojo kulturo. Smo maloštevilčen, in ne majhen narod."
"Prijaznost seveda prav nič ne stane in nikakor je ne smemo zamenjevati z uslužnostjo ali priliznjenostjo ali neiskrenim iskanjem koristi zase. Prijaznost ni stvar denarja ali moči niti šibkosti niti staromodnosti. Je osebnostna drža, ki ima velik pomen za medosebne odnose, temelj naših življenj."
"Ljubimec postane partner, ko mine tista kemična zaljubljenost z neprosojno prevezo na očeh in okrog možganov in srca, ko ni več pomembno, ali si lepo oblečen, dišiš, imaš mozolj na nosu, ali imaš brezhibno frizuro in telo, ko ni več igric ti loviš in sprenevedanja, da si brez napak, ko čutiš in veš, da ti bo ne glede na vse stal/a ob strani, te ščitil/a, ti pomagal/a. Ko mu/ji lahko zaupaš vse in veš, da te ne bo obsojal/a. Skratka, ko se trdno in nepredušno spletejo intima, ljubljenje, zavezništvo in najgloblje prijateljstvo."