Smrt, v temo zavita je romaneskni prvenec Samante Hadžić Žavski. V njem spremljamo odraščanje mlade protagonistke Lene, ki jo zaznamuje vojna, ki je v devetdesetih prizadela Bosno. Čeprav je geografsko daleč, saj z družino živi v Sloveniji, ji je čustveno še vedno zelo blizu. Lena je hči očeta muslimana in matere Slovenke, prek nje pa smo vpeti v odnose njene ožje in širše družine, ki se skozi leta tako ali drugače bojuje s smrtjo. Roman skozi osebno zgodbo prikaže širšo družbeno dojemanje problematike vojne in njenih posledic, obenem pa se skozi toplo zgodbo o bližnjih obrača proti svetlobi in celjenju ran.
4/5. Samantino Leno Jušić spremljamo skozi posrečen bildungsroman, od deklice, zaznamovane zaradi vojne v Bosni, prve zaljubljenosti, prve zaposlitve do odrasle nadebudne pisateljice, ki oddaja svoj prvi "odrasli" roman. Roman stavi na ljubkost prikazovanja "odhodov" njenih najbližjih, za katera vselej skrbi v temo zavita Smrt. Bralca/ko bo morda zmotil slog pisanja, ki na trenutke spominja na samo-izpraševalne mladostniške dnevniške zapiske punce, ki v vsaki nesluteni življenjski grozoti uzre nekaj lepega.
Lani sem navijal za Jedrt Maležič, ki potem ni prišla v finale, potem sem stavil na Diano Matković, vmes sem prebral še ljubega profesorja s fakultete Lada Kralja, ki je potem zmagal in po pravici, tako da posebej načelen lani nisem bil. Ampak pred leti, natančneje enkrat, sem takoj vedel, kaj je prava stvar. Takrat je bila to Bronja Žakelj. Letos sem v knjigarni Sanje, kamor nosim denar v te namene, med nominirankami in nominiranci kupil roman 'Smrt, v temo zavita' Samante Hadžić Žavski – ker je od majhne založbe, nima 600 strani in so platnice fino zvenele. Kakšna super izbira! Je že tako, da so najboljši romani ali povsem ali delno avtobiografski, ni kaj, ljudje očitno drgnemo in poliramo spomine tako dolgo, da se nekaterim (so pa redki!) res zasveti zlato pod roko. Ta knjiga je evidenten primer. Lana nekako vodi pripoved od svojih prvih do najbolj svežih srečanj s smrtjo, vmes pripoved in pripovedovalka nekako odraščata, ampak ravno toliko, da ni nobenega dvoma, kako glas v sedanjiku pripada otroško naivni, a rečemo kar 'čisti' pripovedovalki z začetka, ko nas seznanja z bosanskim krakom svoje družine. Ja, po premisleku je ta otroško čisti glas tisti, ki 'Smrt, v temo zavito', naredi umetnino. Vsaj jaz ga berem tako, da smo kot otroci vsi čisti in dobri. Neznansko dragoceno v pripovedi je, da povedane z otroškim glasom grozljive stvari zvenijo nekako domače, da se pač zgodijo, ker tako pač gre in ker moramo ob njih živeti naprej. 'Smrt, v temo zavita', prihaja po stare starše in sorodnike pa po očeta in na koncu še po prijateljico, medtem pa življenje teče – in prav je, da teče! Mora teč. Ta samoumevnost je zlata preja te knjige. Lepo in plemenito delo. Tudi če letos ne primem več bralnih očal, sem močno bogatejši že od prve kresnikove nominiranke, ki mi je prišla pod roko!
Jooooj. Pomembna tema, ampak obravnavana na tak klišejski način, da res ni posrečeno. Preprost, enostaven jezik, preproste povedi, ne vem, bere se kot nek podpovprečen mladinski roman.
Knjigo sem kupila čisto brez pričakovanj, da bi imela kaj brati v čakalnici. No, prebrala sem jo v treh urah. Gre za roman s cca. 150 stranmi in ja, govori o smrti. In to koliko smrti! Skoraj v vsakem poglavju nekdo umre, teh pa je kar 17. Zgodba mi je velikokrat orosila oči in me spomnila, da imam pravzaprav veliko srečo, da živim v tem prostoru in času ter da mi v življenju niso konstantno umirali ljubi ljudje, mladi in v ali zaradi nesmisla, imenovanga vojna. Res kratko, a sladko, z eno besedo - odlično.