Pesnik, prevajalec in urednik Ivan Minatti (1924–2012) nam je zapustil veliko pesmi, ki jih vsaka nova generacija sprejme za svoje. Izjemno naklonjenost bralcem si je pridobil z izrazito intimno, poetično in čustveno noto. Večne teme o ljubezni, slovesu in magičnem doživetju pokrajine je obarval z njemu lastno melanholijo ...
Nekoga moraš imeti rad je bil naslov njegove tretje pesniške zbirke, ki je izšla pred petdesetimi leti (1963) in postala mit. Novo antologijo s petdesetimi pesmimi iz celotnega pesnikovega opusa, a z istim naslovom je pripravila pesnica in Minattijeva žena Lojzka Špacapan eno leto za tem, ko so njegovi verzi okamneli.
Težko je ostati ravnodušen, ko prvič slišiš Minattijevo pesem Nekoga moraš imeti rad. Tudi mene se je pesem tako dotaknila, da sem se odločila prebrati tudi istoimensko avtorjevo zbirko in, no, zagotovo me je do neke mere razočarala, saj sem imela zanjo visoka pričakovanja.
Seveda so v zbirki pesmi, ki so res dobre in so se mi vtisnile v spomin, vendar pa je teh sorazmerno malo. Večina pesmi se namreč nanaša na naravo, torej opisuje barje, drevesa, travo, barje, ptice, barje itd. Sama nad takšnimi pesmimi nisem najbolj navdušena, zato je nekako logično, da niso ravno delovale zame. Se mi pa zdi zanimivo, kako se razpoloženje pesmi na neki točki drastično spremeni in je vedno bolj pogost motiv smrt in minevanje časa.
Iskreno je težko o knjigi povedati kaj več, saj gre vendarle za zbirko pesmi. Odločila sem se, da jo bom ocenila s 3 zvezdicami, saj ni čisto zame, vendar so pesmi še vedno dobre. Poleg tega so pesmi, ki so meni osebno všeč, RES dobre, tako da se mi zdi to kar primerna ocena.
Za konec pa še seznam mojih najljubših pesmi v zbirki: - Kako naj se ti približajo - Odkar vem zanjo - Nekoga moraš imeti rad - Bila si moja - Njena ljubezen - V mladih brezah tiha pomlad … - Krik - List v oktobru - Moj stih - Smrt
Šla bom. Med visoke majske trave in se mednje vrgla na obraz.
Nekoga moraš imeti rad, četudi travo v Tivoliju. Trave so lepe, trave so dobre, trave imajo svojo modrost, prastaro modrost zemlje, trave so daleč od ljudi, trave niso ljudje.
Ko bom tiha in dobra tudi jaz, trava med travami drevo med drevesi bom stala z razprostrtimi rokami in objemala zvezde, oblake in ptice in se pogovarjala s tabo, zemlja dolgo, dolgo. Takrat bom tiha in dobra tudi jaz
(Pesniška zbirka me je sila presunila ter opomnila na skrite sr(e)čne kotičke, ki mi včasih utegnejo uiti. Tale stih sem pa malček pikico mikico ukradla iz nekaj (naj)ljubših Ivanovih. Žal - ko bom tiha in dobra mi morda te pesniške reči začnejo iti bolje od rok.)