Helmingerjeva prva zbirka kratkih zgodb Rja dokazuje, da avtorju ta žanr nadvse ustreza. Kot lirik obvlada tudi njegovo zgoščeno in strogo zgradbo. Za besedila sta značilna močna fikcionalizacija in groteskno preseganje »realnosti«. Zgodbe so torej odraz konstruktivne moči domišljije, v njihovem središču pa ne stoji človek kot družbeno bitje, ampak individuum v svoji osamljenosti in odtujenosti.
Značilno za vseh šestnajst zgodb zbirke je, da so zasidrane v vsakdanjiku, a nam vendarle prikazujejo neopisljiva stanja zavesti in nezaslišane snovi, pa čisto samosvoje zaplete. Pri tem se pripovedovalci izkažejo kot minuciozni opazovalci, pri katerih povsem običajna ravnanja izzovejo domišljijo in vsakdan potujijo. Na videz so to čisto navadni ljudje, a v njih kmalu ugledamo občudovanja vredne, samosvoje posebneže, ki imajo moč, o kateri lahko drugi sicer samo sanjajo. S to močjo ustvarjajo iritirajoči svet, v katerem se navadni dogodki preobražajo v grozljive scenarije. Helmingerjeva izvrstna kratka proza pripoveduje o nasilju, o prikritih grožnjah in agresiji, ki vsakdan nenadoma spremenijo v nočno moro, pri čemer ni prizaneseno nikomur, ne figuram in ne bralcu.