Knjiga se lepo in hitro bere. V določenih segmentih zgodbe malo dolgovezi, a izredno doživeto opiše predvsem bivanje v komuni. Prvi del zgodbe posveča odvisnosti, drugi pa zdravljenju. Skozi celotno knjigo pogrešam fotografije, pa čeprav so opisi avtorja zelo slikoviti. Prav tako pogrešam kronologijo dogodkov, saj je tako nekoliko zmede o tem, kdaj se je kaj dogajalo. Najbolj pa seveda pogrešam opis vzrokov za beg v droge, kar je v knjigi opisano zgolj površno in tudi v nadaljevanju knjige je ogromno nakladanja o ljubezni in svobodi. Nobenih globjih razodetij, čeprav o njih neprestano napleta cele strani. Prav tako se avtor ves čas opisuje kot blazno pomembnega v sodelovanju z vodjem komune. Ta mu zaupa celo postavljanje nove komune v Tolminu in avtor se malo da ne tam do konca zgara. Ko je prišel čas, da bi vse sposobnosti, ki jih ima in mu jih je vodja komune skozi knjigo priznaval, ga le ta nikoli ne postavi za koordinarorja slovenskih komun (kar mu je bilo obljubljeno). V bistvu ga odvrže kot staro, ničvredno capo. Knjiga se bere tekoče, priporočam jo vsem, ki jih tematika odvisnosti zanima.