Telesa v temi

by Davorin Lenko

»Nikdar si ne bi mislil, da se bo moja zgodba - zgodba o meni - začela na tak način, ampak ker bi se navsezadnje lahko kakorkoli, je povsem vseeno, če pričnem z rakom.«
- Telesa v temi; incipit


Ni čudno, da je beseda postmodernizem enako nategnjena in pretegnjena kot nekatere genitalije, ki sprejemajo vse živo in utripajoče meso na svingerskih partijih, pesti; Lenko se pri pisanju loti spolnih praks, ki v domači prozi še niso dobile artikulacije, vsaj ne v knjižnem formatu.
Kot jih ni veliko, ki bi se približali uprozenju literarne teorije, ki bi tako eksplicitno vkomponirali zavest o teoretskih predpostavkah v samo teksturo.
- Matej Bogataj; Mladina


Roman je preplet vsega, kar živega človeka lahko doleti, ko se izgublja med tistim, kar se mu je v resnici zgodilo in tistim, kar je samo v njegovi glavi, a se vseeno čuti, kot da je resnično. Vse, kar Telesa v temi doživijo, se je res zgodilo, ker to občutijo. Niso zapakirana v nekakšen sentimentalen paketek intimističnega, temveč stojijo v surovem občutenju sveta, ki se ga lahko oprimemo.
- Maša Pfeifer; LUD Literatura


Pisatelj je. Verjetno on govori replike, pripisane »O«-ju v citiranih odlomkih intervjuja. Prijatelj Andrej ga imenuje z namišljenim imenom »Hank«. Ne on sam, ne študentje, ne psihoterapevt in ne »njegove« ženske - Mandy, Sara in njena hči Tea, Anita (kot lik iz Wallaceve zgodbe), Anette (pisateljev bizarni izmislek) itn. - ga ne nagovorijo z »njegovim« imenom. Niti označevalec osebnega imena se ne ustali v dokončnem označencu. In tako se »on« dogaja kot montažni niz fragmentov: njegova diskurzivna »identiteta« se v neskončnost odlaga. Proizvaja jo podobnost z referencami iz sodobne glasbe, filma in literature, citati avtopoetske refleksije, citati drugih in citati njegovih lastnih pripovedi. Včasih se počutim kot kak hodeči in dihajoči citat na dveh nogah in nič več. Pa tudi – in to je pomembno – nič manj. On je - »povratna zanka«. Kdo je torej on? In ali sploh »je«? Je, kar govori. Metafikcijska figura, v kateri se briše meja med »fikcijo« in »resničnostjo«. Je avtor v času, v katerem je Barthes razglasil »smrt avtorja«, Foucault pa ga je nadomestil z diskurzivnim skupkom »avtorskih funkcij«.
- Vanesa Matajc; odlomek iz spremne besede

Genres: Fiction

203 pages, Paperback

First published October 1, 2013

About the author

Davorin Lenko is a Slovene writer, poet and playwright. He studied comparative literature at Faculty of Arts in Ljubljana where he graduated in 2012. He is the author of five books of prose. In 2014, he received the Kresnik Award for the best novel of the year for Telesa v temi (Bodies in the Dark) as well as the Critic’s Choice Award. The novel was also translated into German by the Slovene Writers’ Association. His 2016 collection of short stories Postopoma zapuščati Misantropolis (Gradually Leaving Misantropolis) was nominated for the Novo Mesto Short award. In 2017 he published the novel Bela pritlikavka (White Dwarf) and in 2019, the monodrama Psiho (Psycho), for which Lenko wrote the script, was staged in Ljubljana. In 2020 he published his fourth book, Psihoporn (Psychoporn), a collection of short stories, written entirely in dialogues. Psihoporn was shortlisted for the 2021 EUPL award. In 2021 he published his third novel Triger (Trigger) that was shortlisted for Kresnik award. In 2023 he published his first poetry collection Razpoke (The Cracks) and a biography of Slovene director, actor and humorist, Boris Kobal, entitled 100 km (100 Kilometers).

Reviews

[Blazz J · Rating 3 out of 5]

3/5. Lenko s poskusom samoironičnih zapisov vsakdanjika literata izkazuje poznavanja Markiza de Sada (spolne prakse), Charlesa Bukowskega ("želim biti slovenski Bukowski"), Philipa Rotha (psihoterapevtska pripoved o dojkah), Rolanda Barthesa ("užitek v branju", "fragmenti o ljubezenskem diskurzu") itd. Roman za izbrana uredništva in oddelke, saj zapisi spominjajo na odlično ocenjen študijski esej, ko študent izbrane smeri načrtno dobrika (od)predavajočemu, tako da želeno interpretacijo, vzor oz. navdih, mašijo poljubni udarni citati.

[Michal Hroudný · Rating 3 out of 5]

Těla ve tmě jsou hodně fragmentární a neucelený počin. Nad jednotlivými souvislostmi musí čtenář trošku uvažovat a sám si je pospojovat. Kniha je tak kaleidoskopem různých událostí, myšlenek, citátů nebo rozhovorů.

Text je hojně obtěžkaný různými literárními, lingvistickými i filozofickými teoriemi. Navíc autor se netají tím, že jeho tvorba je hodně ovlivněna autory jako je třeba Charles Bukowski.

Hlavní postava pro mě byla hodně těžká k překousnutí. Nedokázal jsem s Hankem souznít. Přišel mi vulgární, zahleděný do sebe a zkrátka nechutný. Což nakonec na škodu vlastně nebylo. Muž v knize mi sloužil jako debatní oponent. Byl jsem nucen nad různými tématy uvažovat a upevnit tak svůj postoj k nim.

[Urh · Rating 5 out of 5]

Knjiga ima pomembno sestavino, izstopajočo. Namreč postavlja vprašanje poštenosti, no humanosti, v tematiki, kjer je vse dovoljeno. Ljubezen in vojna omogoči vse. No, tu imamo osebe, ki vedo, da je vse dovoljeno in nič jim pri tem ni posebej svetega.
Meni je knjiga všeč. Na nek način slovenska Drama poskuša nek podoben, s patino navdahnjen pristop do spolnosti, a ta knjiga je dejansko predhodnik vsega tega. Kako definirati spolnost, če nima vsebine v neki družbeni odgovornosti? Kako biti umetnik v taki družbi, imaš sploh možnost iti ven iz te družbe? Pripovedovalec je mene osebno popolnoma presenetil. Pisatelj, ki opisuje to družbo, mora biti rakav. Kajti družba ljubezni nujno funkcionira, kritična distanca do ljubezni pa je nujno rakava, uničujoča.

Torej humanizem do ljubezni... A se ne moremo enostavno razumet?
Koliko ločitev je dovolj, da je lahko najstnica normalna? Kolikokrat se mora nekdo privezati na radiator, da se lahko posveti ljubeče svojemu možu in otroku brez strahu, da se bo ponovila ista zgodba, mogoče ista vojna, še enkrat, kmalu?

A meni je najljubši del romana intervju. Iskren, prodoren, jasen, boleče iskren, narcizem popolnoma jasen, samokritičnost tudi. Tudi ugovori, ki si jih nabereš skozi pisanje, dobijo odgovore.
Le avtentičnosti ne morem presojati. Zdi se prav.

[Drejc Kokošar · Rating 3 out of 5]

Dobra knjiga, prav nič ne skriva, da želi predstaviti postmodernizem v vsej svoji širini. Ni ravno preprosto branje, saj nima neke močne zgodbe, dogajanje je nelinearno. Knjiga je odlično napisana, vendar bralca ravno zaradi postmodernističnega pripovednega postopka težko spravi k branju knjige.
Priporočam za vse, ki želijo sodobno branje z veliko brutalne erotike in seksa.

[Tone · Rating 2 out of 5]

Bukovski z metlo v zadnji.

[Frudilady · Rating 4 out of 5]

Mešani občutki...v romanu se skrivajo življenske filozofije v odstavkih, ki jih moraš prebrati na glas, da dojameš njihovo globino in lepoto, ki ti dajo misliti, te šokirajo, ganejo...potem pa se lahko že v naslednjem odstavku znajdeš v branju tako patetično patetične patetike, da te prime da bi f*** knjigo v steno! Ampak je ne moreš, bereš dalje in postopoma preko vseh anekdot, ki jih večina nas potlači in nikoli ne zaupa drugemu, vzpostaviš intimni odnos s "protagonistom". Ker, kljub občasni patetiki, ti nikoli ne poskuša prodati bullshita, kar pa je prav osvežujoče.
Kdor rad bere grobo, kdor ne daje poudarek na zgodbo, ampak na besede in kdor uživa v umazaniji pod nohti drugih, mora prebrati ta roman.