Samorog

by Gregor Strniša

Genres: Classics, Drama

213 pages, Paperback

First published January 1, 1995

About the author

Gregor Marija Strniša se je rodil Gustavu in Alojziji kot četrti otrok. Strniševa mati je bila sodna uradnica, oče Gustav Strniša (1887–1970) pesnik, mladinski pisatelj, uslužbenec na sodišču, igralec v Ljubljani in Mariboru ter svobodni književnik. Gregor je očetu ilustriral tri knjižice za otroke: Ribo Feroniko, Slike in Pravljice. Med letoma 1937 in 1941 je v Ljubljani obiskoval osnovno šolo. Šolanje je nadaljeval na klasični gimnaziji. Maja 1949 je bil aretiran skupaj z mamo in očetom, v avgustu na sodnem procesu obsojen zaradi pomoči pobeglim političnim emigrantom in izdajanja državnih skrivnosti. 5. oktobra je bil obsojen najprej na dve leti odvzema prostosti in izgubo državljanskih pravic. Po pritožbi so ga obsodili na štiri leta prisilnega dela, ki ga je, kljub že ob rojstvu poškodovani desni roki, pogumno opravljal. V zaporu je poskusil narediti samomor. V zadnjem obdobju v taborišču je začel že povsem resno in zavestno z literarnim ustvarjanjem. Pogojno je bil izpuščen junija 1951, istega leta je bil oproščen služenja vojaščine kot stalno nesposoben zaradi roke in slabega vida. Po maturi 1952 se je vpisal na germanistiko Filozofske fakultete v Ljubljani, kjer je leta 1961 diplomiral iz angleščine in nemščine ter prejel študentsko Prešernovo nagrado. Med študijem je obiskoval predavanja iz akadologije (osnove sumerskega in asirsko-babilonskega jezika) in hebrejščine. Leta 1957 je bil med ustanovitelji Revije 57 in bil vključen v delo uredniškega odbora. Po končanem študiju se ni zaposlil, ampak je ostal svobodni književnik vse do smrti. Leta 1963 je spoznal Svetlano Makarovič, ki je nastopala v prvih uprizoritvah njegovih poetičnih dram in mu pomagala pri pisanju popevkarskih besedil. V njeni poeziji je po letu 1964 opazen močan Strnišev vpliv.
Z denarjem od avtorskih honorarjev je leta 1963 odkupil lastno zaplenjeno hišo v Rožni dolini. Leta 1974 se je poročil s Theo Skinder in šest let kasneje se jima je rodila hčerka Erna. Leta 1967 je prejel prvo večje priznanje z uvrstitvijo v antologijo Slovenska lirika (1945–1965). Leta 1985 se je kot kandidat za Fulbrightovo štipendijo pripravljal na odhod v ZDA. Ker ni maral potovanj, je odhod najprej preložil na jesen 1986, potem pa je njegova dokumentacija obtičala v Beogradu. Istega leta je dobil Prešernovo nagrado za "zaokrožen pesniški opus". Ljubljano je sicer le redko zapustil. Vzrok smrti je bila odpoved srca zaradi deliričnosti, oslabelosti in telesne izčrpanosti. Večkrat se je zdravil zaradi depresije in dipsomanije, oblike alkoholne odvisnosti, kjer se obdobja čezmernega popivanja izmenjujejo z obdobji treznosti. Za svoje delo je prejel nagrado mesta Ljubljane, Župančičevo nagrado, nagrado Sterijevega pozorja in druge, je zavrnil.

Reviews

[Đulić · Rating 1 out of 5]

Lepo, lepo ... Velikanska potrata papirja. V nerazumljivosti jo prekašajo nemara samo še Zajčeve drame, ki se berejo tako, kot se uživa heroin - velikokrat z usodnimi posledicami za telo in dušo.

Jezik je tako krasno zmanipuliran in evokativen, da je že kar dolgočasen. Osebe govorijo in doživljajo reči tako abstraktno, da ni nič povedano in nič doživeto.

Po končanem branju se postavlja vprašanje, kaj je bilo ravnokar prebrano. Dobra drama prav gotovo ne.

***

Odslej se o prebrani literaturi pogovarjam samo še z zaposlenimi v gostinstvu in turizmu.

Natakar: Kaj lahko prinesem (kot da me briga)?
Jaz: Tisoč boljših Samorogov!

[Kaja · Rating 3 out of 5]

Dogajanje je postavljeno v srednjeveško mesto, v katerem je po legendi nekoč bival samorog in so danes njegove kosti vzidane v obzidje. Vsebina je v redu, zapisana v poetičnem jeziku, jasne so meje med dobrim in zlim ... Precej klasična poetična drama.