Kar ustvariš – ostane.
Svetu cvet – tebi rane.
Knjigo mi je priporočil gospod v lokalu v Ljubljani, kjer sem delala čez leto. Kar kmalu sem posegla po njej.
Verjetno lahko rečem, da je to ena izmed meni osebno najljubših knjig. Avtor piše zgodbo o dogajanju v času druge svetovne vojne, hkrati pa v nekaterih poglavjih opisuje, kako je pridobival podatke za zgodbo, kako je obiskoval kraj Dolina, o katerem piše in kako se je tudi on osebno vživel v zgodbe ljudi, o katerih piše. V zgodbi predstavi obdobje malenkost pred drugo svetovno vojno, obdobje med njo in tudi po njej. Prikaže vse grozovitosti vojne, npr ubijanje talcev, izdajstva me zavezniki, hkrati pa tudi posledice, ki jih vojna pusti za sabo, kot so na primer pregon podpornikov zmagovalcev vojne in izgubljena sled za njimi.
Möderndorfer v zgodbi predstavi življenjske zgodbe večih oseb, vse pa povezuje Dolina, kjer so nekateri od njih odraščali, drugi pa so se tja preselili. Večkrat poudari, kako za različne ljudi obstajajo različne interpretacije preteklosti, kar se tudi vidi pri Miroslavu, Ivanu in Petru, ki so bratje, vendar so njuni starši po koncu vojne izginili in so jih razselili. Peter je, ko ga brata čez mnogo let poiščeta, prepričan, da ga preteklost, ki ni njegova, ne zanima, da je le ta mimo, da se je ne da spremeniti, ostanejo lahko le dobri ali slabi spomini. Njegova brata pa verjameta, da je sedanjost posledica preteklosti in da je preteklost potrebno maščevati.
Čeprav me ponavadi zgodovinski romani ne pritegnejo, pa me je tale popolnoma navdušil.