Toxic

by Eva Mahkovic, Manca G. Renko (Foreword)

danes je enajsti oktober stara sem 36 in pol v vsaki drugi zgodbi bi bila villain. od moje zadnje knjige so minila tri leta in pol takrat sem bila stara 33 v vmesnem času sem postala zelo srečna. moje življenje je sparkle diet coke my year of rest and relaxation moje pipike netflix imam flet job dva joba internet in izkušnje vrtnice pink floyd picarole samozavest obet sreče in odrasla sem in realizirana in v pljučih, v nosu, na vekah, na ustih v nosu imam roza bleščeč prah, zelo bleščeč prah in bleščim se in sem srečna, najbolj srečna do zdaj, moje življenje je sparkle flet job pomfri emoji zajec emoji roza srce izkušnje taylor relatable album in samozavest in po celem telesu imam roza bleščeč prah imam erdem obleko s črnim bleščečim prahom za moje oči nos veke vrat imam dva nečaka imam prijateljice *, *, * in * imam ljudi, ki me podpirajo imam ljudi, ki bi jih ubila, če to ne bi bilo kaznivo in neprijetno in imam tudi * {zanj ne vem, kaj to je} imam roza bleščeč prah v nosu na vekah po vratu povsod in še nikoli nisem bila tako srečna tako močna realizirana roza prah srečna realizirana
in to je to
srečna
ampak v vsaki drugi zgodbi bi bila villain.



Dramaturginja in pisateljica Eva Mahkovic je pred štirimi leti razburkala sceno že s svojima prvima knjižnima izdajama, literarno-vizualno zbirko grotesk Vinjete straholjubca skupaj z Evo Mlinar in literarizirano zbirko Facebook zapisov Na tak dan najbolj trpi mastercard. Tudi tokrat ostaja zvesta hibridnemu, neulovljivemu, svobodnemu načinu izražanja, kar s seboj prinaša dobro mero divje energije, občutek vrtoglavice in vznesenosti ob branju.

Genres: Fiction

200 pages, Paperback

First published January 1, 2023

Reviews

[Vanja Mihelič · Rating 3 out of 5]

Ob branju človek dobi občutek, da imajo nekateri ljudje v življenju čisto premalo problemov.

[Klara · Rating 1 out of 5]

FBI couldn't waterboard this out of me.

[Ana]

[Igor Harb]

Glede na izredno specifične popkulturne reference, ki jih avtorica na gosto trosi po svoji knjigi, si bom v svojem mnenju o knjigi privoščil še bolj specifično. V filmu Popstar: Never Stop Stopping (2016, r. Akiva Schaffer in Jorma Taccone AKA 2/3 Lonely Island) je eden od stranskih likov Lawrence, ki ga upodobi režiser Schaffer. Lawrence je zdaj kmetovalec, nekoč pa je bil del fantovske skupine The Style Boys. Po njenem razpadu je poskusil s solo kariero in s pesmijo Things in My Jeep (ft. Linkin Park) naredil veliko uspešnico. Besedilo zgolj našteva stvari v njegovem avtu in kot razloži eden od oboževalcev, se je s tem izredno poistovetil, da ima tudi sam te iste stvari v svojem avtu. Ko ne posebej nadarjeni Lawrence poskusi znova, s pesmijo Some More Things in My Jeep, je ta flop; kot razloži isti oboževalec - zato, ker teh stvari nima v svojem avtomobilu.
Skratka, moj odnos do Toxic je na nek način podoben. Razumem, kaj je avtorica hotela povedati in cenim njen izrazni način ter zmožnost povezovanja tako raznolikih elementov kot so triler Ostrina (Sharp Objects) in romantična serija Midve z mamo (Gilmore Girls), vendar ne pripadam isti generaciji/subkulturam kot avtorica in posledično nimam odnosa do številnih referenc, ki jih navaja, tako da se počutim kot tisti oboževalec, ki nima istih stvari v svojem džipu.
To ni mišljeno slabšalno, Toxic ni zgolj naštevanje stvari in pri *pomembnih literarnih delih* je iskanje tovrstnih referenc pogosto cela šola literarne kritike. A hkrati tudi priznam, da preprosto nimam ne časa ne želje, da bi se poglobil v popkulturno poplavo, ki je za avtorico formativna.

[Nina Pernina · Rating 5 out of 5]

Avtofikcija slovenske avtorice, ki bi jo v tujini dvignila med bestsellerje!

Eva Mahkovic je sodobna, urbana ženska, intelektualka in umetnica. Navidezno se zdi, da piše brez repa in glave, kar ji pade na pamet, samo niti slučajno ne gre za to, ne gre za nek pofl wanna be intellectually funny, ampak presenetljivo clever uvide, ki kažejo na razgledanost, veščine pisanja (vzporednice med Sharp Objects in Gilmore Girls (sic!), uživala sem npr. ob branju ikonografskih vložkov) in umetniško noto, ki je unikatna, a vseeno tako zelo relatable za vse nas milenijke, ki smo odraščale na prehodu stoletij.
Upam si trditi, da moški pač te knjige ne boste razumeli, kaj šele dojeli.

Knjiga je tudi odlično vizualno zasnovana, sparkle & pink💕 (tistim, ki je too much, you just don’t get it).

[Lanagotvan]

Misli ob branju: Sploh ne vem, kaj naj si mislim. To je genijalno. To je trash. Naživce mi gre uporaba angleših besed. Ampak v resnici je ironična in je knjiga fantastična. Plus točke za vse Taylor reference. Ampak tudi: zakaj so to objavili?! Brutalno iskreno. Sploh ne razumem. Na trenutke se vleče. Js. Revolucionarno. Kdo je to objavil?! (neštetokrat).

Mislim, da je točno te občutke pri bralcu Eva Mahkovic želela vzbuditi. Že zato si verjetno zasluži 5 zvezdic. Razdvojena sem. “Oseba je hkrati lahko veliko stvari.”

[Urška Žibert · Rating 2 out of 5]

Hmmm.. ne vem. Imam mešane občutke. Predvsem se mi zdi, da je res oversharing, po eni strani res upam, da je izpoved izmišljena, saj me je groza, da je neka ženska, stara le dve leti manj od mene, ostala na stopnji 17-letnice. Na nek način ji zavidam pomanjkanje travmatičnih izkušenj, pa ni moj namen biti nesramna. Ampak dva tipa ljudi smo: eni pademo in se poberemo, drugi se pa ves čas mečejo po tleh in za to krivijo druge. 🫣 vsakemu privoščim, da se dvigne in najde pozitivne plati v svojem življenju, enjoy, really, life is too short! Nahrani svojo dušo!

[Sabina_bere · Rating 3 out of 5]

Knjigo bi lahko opisala kot roza koktajl avtoričine toksične analize svojega jaza (oziroma obdukcije, če sem malo morbidna) in nostalgije po deklištvu/najstništvu/pop kulturi.

Nekatera poglavja so mi bila všeč (recimo tisto o mitologiji ali o 'Five Little Pigs' ali o fenomenologiji duha), druga pa so me pustila mlačno. Da ne govorim o punčkasto roza oblikovanju knjige in stilu pisave, ki mi je na nek način všeč.

Po eni strani občudujem Evino iskrenost o svojem pasivno agresivnem (toksičnem) egu, po drugi strani pa je tisti njen 'jaz, jaz in jaz' včasih kar malo preveč, zato priporočam, da knjigo berete počasi po požirkih. Saj veste, strup je v majhnih stekleničkah.

[Nia · Rating 3 out of 5]

V resnici kljub momentom ko sem na to knjigo in njeno plehkost krinđala totalno in vem da ni pot to da si obseden z istimi problemi iz katerih se da izkopati nekako vidim kako je ta knjiga nekako vseeno pomembna za literarni prostor, sploh zaradi odzivov moških in javnosti v tem nekem backlashu njene plehkosti. Zakaj pa so res edine pomembne teme v kanonu sociološke in politične? Zakaj pa se ženska ne more ukvarjat z Ralph Lauren obleko iz 2000ih? Tukaj je ista poanta s Taylor Swift in tem kako ni dovolj kvalitetna da bi bila mainstream meni se to nekako zdijo absurdne debate. Čeprav po drugi strani je pa res da popolnoma subjektivno ne vem komu je ta knjiga veliko dala ker vse kar sem dobila je to da je eva očitno zelo žalostno odvisna od lepotnih idealov in strahu pred staranjem in ljubosumna na mlajše zvezdnice iz Hollywooda in je očitno peak njenega obstoja gledanje girly instagram strani. Ne vem sploh kaj naj si mislim o tem, ker je dosti žalostno.

[Heli · Rating 4 out of 5]

Ne dovolim si obsojati te knjige. Dejstvo je, da Toxic ni visoka literatura (in to tudi noce biti), je pa nek popis nasega casa, poln obcutkov, ki so univerzalni vecini. Niso me motili angleski izrazi, klisejski motivi, Evina samoobsesija (mimogrede - moskemu zagledanosti vase verjetno ne bi ocitali tako mocno, kot jo Evi), njeno obnavljanje serij mi je slo na zivce, ni pa odvec, vsaj za Toxic ne. Sklep: Eva je napisala tocno to, kar je zelela, Instagram med knjizevnostjo, kot pravi sama, in to stori odlicno. Nikoli ne bo med nominiranci za kresnika ali podobno ugledno nagrado, je pa Toxic sigurno nek nov, svez doprinos sodobni slovenski knjizevnosti.

[tjaša · Rating 3 out of 5]

UF

nekatere teme, ki jih toxic obravnava, so mi res res res blizu, zato sem se lahko z evo na momente poistovetila in verjetno je zato ta review tok dolg.

- všeč mi je, da se toxic vrti okrog “girlhooda”, deklištva. všeč mi je roza barva in evino “pobiranje možganskih smeti”, torej ostalin popularne kulture, ki ji je bila eva izpostavljena kot deklica/najstnica in ki se ji je dobesedno vgravirala v možgane. tukaj jo tudi štekam, pomoje je to osrednja izkušnja deklištva, pomoje to štekamo skoraj vse ženske. mislim, da je to vgraviranje popularne kulture (recimo trebuha od keire knightley v low rise jeans lol) ključen vzrok za spodnji dve temi. zato štekam da je “girlhood = lepota x groza”.

- verjetno moj najljubši del knjige je ‘fenomenologija duha’, evo citate:

“Z ženskim telesom je povezanih več stroškov. Seveda mi vsega tega ni treba početi, bo rekel vsak, ki ni punca ali ima več samozavesti kot jaz - seveda mi vsega tega ni treba početi, ampak HOČEM. ZAKAJ?”

“Za vse, kar zahteva telo, porabim res veliko časa, ampak je treba, saj se žensko telo veliko, veliko hitreje pokvari kot moško: dovolj je par dni, včasih samo en sam dan, pa sem že (!) naravna katastrofa.”

“Moj banalni, nedosegljivi cilj je telo, s katerim bi bila zadovoljna.”


- “performiranje osebe Eve Mahkovic”: ta koncept mi je všeč, čeprav Eva ni pojasnila, kaj točno to pomeni. kljub temu semizdi, da ga približno štekam. js sem si ga interpretirala kot neko obliko perfekcionizma, kjer si v glavi ustvariš idealizirano sliko sebe, ki jo hočeš igrat za ostale in zase, ker s tem kar si, nisi zares zadovoljen. je pa ta slika idealizirana in zato nedosegljiva. vsaj en vzrok za “performiranje sebe” bi si upala pripisat vplivu popularne kulture in socialnim omrežjem.

toreeeeejj: zaradi zgoraj opisanega mi je toxic blizu, mi je eva blizu in mislim, da je toxic aktualen.

kljub temu pa mi je šla knjiga blazno na živce.

večina knjige je bila samo obnavljanje nekih rendom momentov iz popularne kulture, večino jih nisem štekala. in sej štekam, da je to kind of point knjige, ampak ne vidim, kako je lahko to bralcu, ki ne pozna vseh oblek, ki jih je TS imela oblečene, zanimivo / kaj to bralcu da, meni je blo sam dolgočasno in mi šlo na živce.

velikokrat sem se v napisanem izgubila. skozi večino knjige sem imela občutek, da eva bralcu samo hoče dokazat, kok je ona kul: velikokrat uporabi neke fraze, ki zvenijo kul in pretenciozno, brez da bi jih pojasnila (npr seciranje groze, pink see through fantasia). najbolj na živce pa mi je šlo, ker sem za večino knjige imela občutek, da ni dejansko iskrena izpoved, ampak samo nek performens eve mahkovic.

no ja pa še tole za konec
🩷🕳️🐇🪩💌

[Geisha · Rating 2 out of 5]

Knjigo Toxic sem prijela v roke, ker je trenutno tak fenomen na slovenskem trgu. Eva je prišla na pogovorni večer celo v Knjižnico Litija. Kdo bi si mislil. Torej, je nekaj na tem..

"Hočem, da bi bila knjiga TOXIC kot a box of candy, v kateri so marcipan in bajadere in črvi in smeti. Želela bi si, da je TOXIC knjiga, kot je film Sophie Coppola, ki je mix GIRLHOOD in WOMANHOOD in veselja in groze obojega."

Po zgoraj prebranem delu, sem bila navdušena in misleča, da sem pripravljena na naslednje strani. Kmalu se je pokazalo, da temu ni bilo tako.

"seriously, Eva, koga briga."

Žal je res tako. Knjiga se mi bere, kot da jo je napisala nevrodirevziteta oseba. Malo mi diši po ADHD.

"Toxic ni analiza, temveč pobiranje možganskih smeti."

Nebi se mogla bolj strinjat s tabo, Eva. S pogosto uporabljenimi besedami avtorice same... "Enivejs", "cringg", ter stavkom "Jezus, kakšne bedarije pišem ves dan."

Edino prebavljivo poglavje mi je bilo (MY) BODY IS A BATTLEFIELD in zato sem knjigi dala 2 zvezdici, namesto 1. Čeprav si bolj zasluži 1 in pol, kot pa 2.

"Ikzekli".

Še ena cvetka, izmed mnogih, ki me ni navdušila v knjigi oziroma je iztopala - kot avtorica sama pravi - kot cringg: "utihni <3 Zafukaš se lahko v eni potezi in radom <3 Si že povedala. Rabim še malo časa <3" Mimogrede, kaj je bilo sploh to poglavje?

"Upam, da bo zdaj, ko TOXIC nima nič (0) smešnih vsebin, folk končno dojel, da delam art in ne funny games."

Razumem Eva, tvoja knjiga je umetnost. Meni pa je vseeno za takšno vrsto umetnosti.

[Simon · Rating 5 out of 5]

the girls who get it get it

[Patricia (Na valovih vrstic) · Rating 3 out of 5]

Imam mešane občutke. Na trenutke sem jo začutila, spet drugič pa se mi je zdelo, da je ne razumem... Mogoče se lahko izgovarjam, da sem mlajša generacija?

Razumem, da je povzela svojo možgansko nevihto, a tej angleški izrazi vmes sp me res motili. Vem, da je to del knjige.

Skoraj me je bolj potegnilo pisanje v spremni besedi.

[Aljoša Toplak · Rating 2 out of 5]

Malo me spominja na trend skandinavskih filmov; ni eksistenčnih težav, pomanjkanja, diskriminacije, vse je na videz v redu, pa človek še zmerom kar nekam težko živi, odpirajo se nove ravni problemov. Človek pred tem beži in v zvedavost (obsedenost s Taylor Swift), vznemirjenje (morbidnost) in užitek (roza lifestyle), da bi se tako rekoč porazgubil v svetu. Ampak potem zares ne živi samolastno, ampak kar tako tja v en dan. Če se človek zave, da zanemarja potencial svojega življenja, se začne preizpraševati in kopati v mite, ki gradijo njegovo identiteto. Točno to počne avtorica knjige, čeprav skozi toliko kiča in besednega bruhanja, da izpade, kot da hoče odvrniti bralce od tega, da bi se zazrli v kamrice njenega srca (če uporabim Cankarjevo frazo). Po drugi strani je avtorica tako obsedena sama s sabo, da se niti ne trudi upravičiti bralcu. Camus bi rekel, da se gre mita trpinčenega genija in zganja larpuratistično umetnost. To je tudi umetnost aristokratov in priviligirancev, ki ne znajo stopiti iz sebe, zaradi česar ne znajo spregovoriti o univerzalni človeški izkušnji. Jaz bi rekel, da čeprav avtoričina knjiga predstavlja nek dokaj pristen eksistencialistični projekt (ki je s performativnimi elementi zgolj prestavljen v obdobje metamodernizma), spodleti kot umetniški izdelek, ki bi si moral prizadevati za kaj več, kot zgolj obtičati v partikularnem.

[Sara · Rating 1 out of 5]

“Ali so to samo moje lastne frustracije? Eva, ja.”

[Ajda · Rating 5 out of 5]

Končno nekdo ubesedi krizo milenijske generacije, zlasti njenega ženskega dela. Avtorica sama to odlično povzame: “Vse punce naj bi hotele biti Pika (Nogavička, op. a.) ali Kat (Stratford, op. a.), ampak potem smo vse postale Anica (ali Bianca) s prestrašenim pogledom, ves čas v strahu, da bomo kaj zajebale.”
Zlasti meni všečno poglavje so Mitologije, kjer Mahkovic suvereno prepleta kulturne reference različnih obdobij.
Manj všečna mi je uporaba angleških izrazov, čeprav to razumem kot izrazoslovje najstnice iz dvatisočih. Ker si z avtorico bolj ali manj deliva generacijo, upam, da vseeno ne govorimo tako.

[David Zupančič · Rating 5 out of 5]

Že dolgo nisem tako užival v branju non-fiction knjige. Tekst je nekaj popolnoma novega, vsaj kar se mojega poznanja slovenske literature tiče. Vre od kreativnosti, inteligentno vpetih pop-culture referenc, fantastične samoironije in ravno pravšnje doze narcisizma. Eva prikaže, da si si lahko sam sebi (zelo) všeč, obenem pa držiš do sebe humorno distanco in si greš občasno celo pošteno na k*****. Vsebino sicer težko povzamem v parih stavkih, je pa tale Toxic izkušnja enostavno pasala. Celo roza dizajn me je ujel.

[Sara Stevanovic · Rating 5 out of 5]

“Moj hortus conclusus ima steklene stene, saj veliko gledam ven in drugi gledajo noter, jaz sem zaprta, ampak oversheram, lažem in govorim po resnici hkrati, sedim na oltarju, ki sem si ga zgradila, in gledam ven skozi stene, ampak verjetno bi bilo bolje, da bi se samo naučila razbiti steno.” 🌸

[Ajda · Rating 4 out of 5]

Končno nekdo, ki ceni serijo Sharp objects in Gretino masterpiece interpretacijo konca Little women. 🩷

[Špela · Rating 1 out of 5]

Kar malo mi je hudo, da bo moja zadnja letošnja ocena tako slaba, saj sem imela dobro bralno leto. Običajno knjig z eno zvezdico sploh ne preberem do konca, jih prej odložim - no tale Toxic pa sem prebrala od začetka do konca. In zdaj ga bom tudi iskreno ocenila.

Med branjem knjiga deluje kot da jo piše uporniška najstnica (oboževanje Taylor Swift in drugih slavnih oseb, nekih filmov, knjig in serij, navduševanje nad pokopališči ipd.). Da pisateljica ni najstnica, se bralec vseskozi zaveda, saj pisateljica redno poudarja, da je stara 36 let in pol in toliko in toliko dni, na koncu pridemo tudi na starost 37 let. Uspe ji tudi poudariti nekatere dobre intelektualne uvide (kot bi jih verjetno tudi neki najstnici v kakšnem šolskem spisu pri katerem bi morala objektivno analizirati Gilmore Girls in bi prej o tem imela učne ure).
Stvar je tukaj še berljiva, zanimiva, ljudje smo si pač različni. Vmes sicer izveš, da si je ta 36 letna ženska kupila barbiko za 87 evrov in še kakšen podoben lapsus se najde, ampak malo zamižiš in bereš dalje. Če povem še po angleško (tudi avtorica tekom knjige redno preklaplja na angleščino, tako kot najstniki), who cares?

Dokončno pa te sesuje poglavje vertigo (vrtoglavica). Tukaj avtorica prosto piše kratke misli, ki so med seboj ločene s srčki in sicer vse, kar ji pride na misel, brez neke rdeče niti. Zelo težko razumljivo, glede na spremno besedo je avtorica želela biti popolnoma iskrena in je tudi intelektualka. Lahko da je, ampak čustvene inteligence pa ni, vsaj jaz je nisem opazila. Primer ene od takšnih kratkih, med seboj nepovezanih misli:
"(narisan srček) Ta žara je na voljo v dveh velikostih, otroška velikost (do 45 kg) in infant velikost (do 22 kg). (narisan srček)"

Mene je zelo pretreslo, ko sem prebrala ta stavek in naj še enkrat povem - ni vzet iz konteksta in ni v sklopu kakšne zgodbe, kar napisala ga je, ker je želela (predvidevam) napisati vse, na kar je pomislila ali kje prebrala ali slišala. Iz spremne besede se tudi izve, da avtorica za seboj nima kakšne posebno tragične zgodbe.

In takih stavkov je napisanih na več vijoličnih straneh.

Na koncu lahko v spremeni besedi Mance G. Renko preberemo nekaj v stilu tega, da se pisateljice ne ceni dovolj, da pravimo, "da je v najboljšem primeru razvajena, v najslabšem pa obsedena s seboj" in da kaj takega ne bi rekli za Cankarja.
Mislim, da je to z razlogom, ker Eva Mahkovic ni Cankar.

[Nina Plantan · Rating 3 out of 5]

V branje knjige sem se podala brez konkretnih pričakovanj, čeprav je bila deležna nekaj pozitivne kritike. Začetek je bil precej podpovprečen, da sem v enem trenutku želela knjigo že odložiti. Postopoma sledijo boljša poglavja. Zanimiv pogled v avtoričin svet in njeno izražanja, ki temelji predvsem na veliki količini jeze, kar je presenetljivo za mlado žensko, ki živi v privilegiranem svetu (kamor se Slovenija šteje).

Knjiga se poleg rdeče niti - jeze - ukvarja z izrazito obremenjenostjo avtorice glede svojega telesa. Stvari mi niso domače, zato je bilo zanimivo “pokukati” v ta prostor in po drugi strani zelo žalostno, saj družba ustvarja svet, kjer si bolj normalna, če nimaš rada svojega telesa.

Knjiga je pridobila plus točke ravno zaradi svoje neposrednosti in iskrenosti, žal pa ni izpolnila mojih pričakovanj. Pričakovala sem več raziskovanja okoli družbenih paradoksov, dobila pa predvsem siciranje njenih misli in strahov.

[Davorin · Rating 4 out of 5]

Zadnji del knjige je bil vreden petih zvezdic, tam se Eva "sname s ketne", podobno kot v mastercardu, kjer je bolj sneta (vsaj kolikor se spomnim knjige ... spomnim se, da sem bil zelo navdušen nad stilom, drznostjo in inovativnostjo pisanja), kot tu.

V prvem delu Toxic-a je vse preveč referenc na pop / art ikone iz nultisočih, da bi mi, ki smo gor rasli v devetdesetih karkoli razumeli. 3/4 referenc tako nisem razumel (kaj pa sem 15 let starejši in še moški za povrh, boste rekli), pa najbrž nerazgledan. Skratka, ... ko sem jaz gor zrasel in bil že kar odrasel, smo za tovrstne zapise izumili bloge. Dobri blogerji so polinkali ključne besede, oz. ljudi, da bralke in bralci nismo tavali v temi (v e-knjižni verziji bi lahko založba dala povezave na relevantne ljudi, ki jih Eva omenja).

Skratka: nisem ciljna publika, pa sem se v izteku knjige prav zelo užival. Misija uspela.

Lppzdrv, X

[Blažka · Rating 3 out of 5]

Če bi komentar pisala včeraj, bi ga zaključila z dvema stavkoma iz knjige. "Sram me je, kadar nimam izdelane misli." in "Zdaj si pa že malo prestara za take motnje." Pa se iz nekega blodenja, ki je brez glave in repa, celo prelevi v berljivo knjigo z jasnimi in razumljivmi razmišljanji in idejami. V osnovi je to avtobiografija, ampak je tako polna "bullshita", da je verjetno res edinstven primerek avtofikcije.

[Brina · Rating 5 out of 5]

sam zarad zadnjega dela, pet zvezdic. pri ene par zapisih sem se vmes malo zgubila, a predvsem, zakaj sem (poleg zadnjega dela) dala tako visoko oceno - "zvrst" zanra. ki je hkrati tako nepoznana in meni osebno zelo naravna.

[Simon Popek · Rating 3 out of 5]

3,0 ⭐️

[Tim Horvat · Rating 2 out of 5]

Premalo avto, premalo fikcije.

[Iva Županc · Rating 5 out of 5]

4.5

[Urh · Rating 2 out of 5]

Popravek in ponovni premislek:
Da bi razumel to knjigo, bi moral podobno strastno razmišljati o glasbeni sceni kot tiste budale, ki so pisale v devetdesetih na Kanalu A, da je rock zakon, da je pank mertev, da je cool nekaj in nekaj ne. Bi moral razumeti, da so se zapili in pretepali predstavniki rockerjev in goveje glasbe in da je bila tam nekje ena bejba, ki je vse to zagovarjala glasno. Eva Mahkovic že nekaj let vstopa v polje hermenevtike potrošništva, ki že meji ali celo presega pisanje Ameriškega psiha. Vsekakor je onkraj tega. Deloma razumem, kaj želi doseči in na nek način celo spoštujem njeno odločnost, a to ne pomeni, da mene pri tem ne peče zgaga in tega organsko ne prenašam dobro.
Mogoče mi je le to všeč, da meni ni treba govorit o tem, če o tem govori ženska. Ampak ženske so take, da znajo povedati kaj še grše in manj obzirno. Mogoče mi gre še najbolj na živce, da Eva priklicuje Britney Spears, medtem ko ona priklicuje Evo in nosi kačo in obe mislita, da je to kul. In če ne bo...so vsega krivi moški. Toksičnost odnosov je psihološki neologizem, ki obsoja vztrajanje v razmerju. Razmerje, ljubezensko razmerje, je postalo utilitarna dobrina. Čustvena podstat razmerja pa je omejena. Utilitarnost razmerja, ki ga Mahkovic sicer najboljše opisuje drugje, je tu popolnoma nepomembna. Ker celotna knjiga nagovarja nekaj drugega. Ali je strup odločitev ali nemoč? In izbere pri tem odločitev, pocukrano, roza in coool. O tem nisem prej razmišljal, ampak ali ni nekdo že napisal Ameriškega psiha za ženske? Ali ni Dolina lutk, Seks v mestu in Punce samo druge vrste toxic? In kaj natanko najde slovenska avtorica tu notri zanimivega? Ker zdi se, da je pisanje postalo pač tista kultura, ki si jo še lahko privošči nekdo, ki ima samo pisalo in papir. Dopisovanje s televizijo.

A čas steče in malo se sesede prebrano in mislim, da mi je sedaj vsaj nekaj tega kapnilo. Ne gre za toliko cinizem o napisanem kot ljubezen neizpeta. Ne gre za šalo o arzeniku in čipkah, gre za to, da je izginila poezija. Seks v mestu je sedaj dobil gloso: And just like that. Upanje neizpete ljubezni v najkrajši možni smrti. Poezija dekadence. Ni umrl moški zaradi njenega strupa, ni umrla ženska zaradi njegovega strupa. Ampak z smrtjo vse muhe postanejo tako epično velike, da so že fantastične vsaj toliko kot fashion week. In vsa ta dela imajo notri smrt ženske. In napisale so jo ženske. Ne gre za iztirjenost, temveč glosa nekih starih zamer in prepirov. Ko ljudje vidijo, da je prizadevanje in samoohranitev zelo oddaljena od neke primernosti. A je neka novost glede toksične moškosti, stara 50 let. Ločitev. To je prvi korak, ko odnosi niso več toksični, četudi se ljudje obnašajo nemogoče. Ni treba tragedij, ko moški ubije ženo, otroke in nato še sebe. Ni treba Hladnokrvnega Capoteja, kjer treba razumeti zakaj je nekdo ubil neko tretjo družino. Komedija z ločitvami in razdelitvijo premoženja in vso to sodniško dramo opravi z ženskim samopravičništvom podobno kot z moškim. Otroci so ljubezen ali pa so breme, so nekaj kar deliš ali pa prisvojiš. Podobno je s kavčem, bančnim računom, prostim časom in avtomobilom. In samoohranitveni nagon naenkrat pomeni tudi tako strašno stvar, da nekdo razmišlja o preživnini ali bankrotu, utaji ali čemu drugemu. V resnici naslov toxic obeta veliko. Ker z ostanki ljubezni in razmerja ravna podobno kot z odpadki. V industrijski in postindustrijski družbi je toxic izraz popolnoma zlepljen z varovanjem okolja in komunalo in pogojno jedrskimi odpadki. Čiščenje toksičnosti pomeni čistočo in varnost. Sprejemanje toksičnosti pa pomeni toleriranje jedrskih odpadkov na dvorišču. Sila veliko prekomerne drame, ki je recimo čisto nasprotje ideje, da se tolerira drugačnost s podobno poniglavostjo. In Capote je še zelo živ kot avtor brezobzirne dokumentacije.

[Lily · Rating 4 out of 5]

med branjem sem si v glavi že kričala pohvale in kritike in kako bom napisala ta review, ampak sem se ustavila pri zvezdicah.. realno bi dala 3,5, vendar naj bo štiri, saj je nekaj kar sem prvič videla in delo je pravzaprav fascinantno, nekako pričakovano, bala sem se, da bo woke, saj meji že k temu, ampak Eva ni taka. Ona le govori o tem.. stran 145! Roza tekst! Desna stran! Joj!!! Citiram mojo najljubšo poved:” oseba je hkrati lahko veliko stvari” ko je naštevala kakšna hrana bi bila, tista prfuknjena morska kumara z vidnim želodcem in zaprt vrt, joj Eva, objela bi te, vendar tudi rada spravila v jok, všeč mi je tvoje delo, je umetnost, je ogabna, lažna in resnična, kot si sama rekla. Morala bi pogledat vse te GIRLS serije, ki jih omenjaš in nameniš celo poglavje. Sovražim film Barbie koj kurac, ljubim, da ne kričiš kapitalizma in neoliberalizma in patriarhata in da ni to še eno jezno feministično pismo. Govoriš, da se lažeš, ampak se mi zdi da si velikokrat resnična. Strinjam se, pisem ni več, zato naj bo to pismo zate. Naučila si me zelo zanimive zgodbe, nekaj posebnega si. Vsekakor ogromno reči hkrati. Se imaš najboljš? Zdaj, ko si končala? Lp in bp, še ena eva