Roman je ganljiva pripoved o odraščanju in žalovanju. Devetošolka Lucija začne na pobudo šolske psihologinje Meri pisati dnevnik. Vanj zapisuje svoje občutke ob izgubi mlajše sestre. Ne more in ne more se izviti iz brezvoljnosti, bolečina ob spominu na sestrico jo hromi.
V dnevniku opisuje svoj šolski vsakdanjik in družino, za katero se zdi, da se zaradi izgube vse bolj odtujuje. A naposled se stvari začnejo obračati na bolje. Luciji uspe zbrati potrebne točke za vpis na umetniško gimnazijo, zaljubi se, zgodi pa se še nekaj: v njeno družino pride živet begunska deklica Suri. Lucija jo sprva zavrača, ne želi, da bi kdorkoli zavzel Katjino mesto, počasi pa se nanjo naveže. Lucijino življenje zopet dobiva smisel, bolečina postopoma izzveneva.
Knjiga je pisana v obliki dnevnika devetošolke Lucije. Sooča se s značilnimi najstniškimi težavami - prva ljubezen, prijateljice, šolski uspeh, kritičnost do staršev ... hkrati pa še z nečim veliko hujšim: z izgubo, s smrtjo, ki je zarezala v njeno družino.
Lepo napisano, mogoče malo preveč načrtno instruktivno oziroma terapevtsko. Dogodki se učbeniško predvidljivo odvijajo v smeri celjenja travme za Lucijo, njeno družino ter begunsko deklico Suri. Všeč mi je bila vloga šolske psihologinje Meri - nekonvencionalna a topla oseba, ki se zna približati otrokom, hkrati pa jih nevsiljivo voditi in jim pomagati.
Kar sama se ponuja primerjava z Balado o drevesu Mateje Gomboc. Ta me je res pretresla, tako zaradi tematike kot zaradi lepega sloga. A verjetno je pomembna razlika to, da Balada o drevesu govori o srednješolcih in je bolj kompleksno napisana - je branje tudi za tiste odrasle, ki načeloma ne berejo otroških in mladinskih knjig. Nič več kot prej je namenjena osnovnošolcem in verjamem, da jim je tako slogovno kot vsebinsko dosegljiva.
Naj za konec izkoristim priložnost in spet omenim odličen roman Manke Kremenšek Križman za odrasle: Jurij Kobal gre jutri domov. Eden boljših slovenskih romanov, ki sem jih prebrala v zadnjih letih. Priporočam.