Notranji pir

by Miha Šalehar, Neja Engelsberger (Illustrator)

Avtor knjižnih uspešnic in dolgoletni radijski voditelj, ki je za ustvarjalno slovo od delovnega petka nekoč celo skoval besedno zvezo »notranji pir«, premišljuje o globoko ukoreninjenem delu slovenske folklore, zapovedanem vsakemu pravemu dedcu – rekreativnem pijančevanju. Zakaj smo tako radi pijani? Zakaj vse pomembne trenutke v življenju zalijemo s kupico rujnega? Kaj se zgodi, ko pivec ugotovi, da ne pije več on piva, temveč pivo njega? In kaj vse, ko si reče: »Dovolj je!«



»Šanki naše domovine so težka psihiatrija, dragi moji. Prostori pogube, kjer praviloma pet ali šest omamljenih depresivnežev v noč gobezda šaljive dovtipe, da bi prikrili resnico, nikdar pa nihče na šank ne pritakne vprašanja, ki bi druščini pomagalo ugotoviti, zakaj so v resnici tam. Bratje, čemu četrto pivo?« (odlomek iz knjige)

224 pages, Paperback

Published January 1, 2023

Reviews

[Sabina_bere · Rating 5 out of 5]

"Alkohol izgubi svojo magijo, ko izgubi svojo laž. Laž je nesmrtna duša alkohola, pa naj se sliši še tako radikalno. In vsakdo nosi svojo. Eni jo preglasijo z denarjem, drugi z ugledom, tretji z drogami, četrti s hrano. Najbolj egalitaren pa je alkohol. Ker je učinkovit, poceni, sprejemljiv in res pozdravi vse.
Laži namreč."

Se mi zdi, da je Miha v tej knjigi še bolj neposreden in iskren. Že prejšnje njegove knjige so mi bile všeč, v tej se pa vidi, da brez kompromisno razgali sebe in svoj uničevalen odnos do alkohola. Slovenska folklora pijančevanja je resnično večen problem. Zanimivo je, kako je kajenje odstranjeno iz gostilniških objektov, medtem ko alkohol (ki je tudi droga), ostaja in se prodaja na veliko.
Miha analizira oziroma secira sebe in družbo, obenem pa nam da veliko v premislek.

Priporočam!

[Nataša · Rating 5 out of 5]

Napisati knjigo o lastnem desetletja dolgem rekreativnem bratenju z alkoholom je pogumno. Alkohol je slon v sobi slovenske družine in družbe. In te teme se je zelo težko lotiti s pozicije, ki jo je izbral Miha Šalehar (od pivca do morda abstinenta).

Že naslov morda komu diši po (pre)vzgoji, a brez strahu! Knjiga nikjer ne zdrsne v pridiganje, ampak je osebno-izpovedni zapis lastne izkušnje in svojega pogleda na alkohol, ki je nadgrajen z nekaj psihološko-ekonomsko-kulturne podstati časa in prostora. Branje vas bo zabavalo, vam morda postavljajalo ogledalo... ali pa boste v (ne)junakih knjige videli svoje vzgojitelje, prijatelje ali sorodnike.

Miha Šalehar je - seveda - duhovit. Pisanje krasijo virtuozna besedna poigravanja, simpatične ilustracije in berljivost. A ta knjiga je tudi precej več kot le lahkotno zezanje o alkoholnih eskapadah. To je tudi knjiga o resni in težki temi, ki je spisana dobro in z mnogimi odličnimi (osebnimi in širšimi) uvidi.

Kdo ve: morda pa bo prav ta knjiga točka preloma glede prevladujočih pro-alkoholnih norm v teh prostorih.

Priporočam!

[Irena · Rating 5 out of 5]

Miha Šalehar si je nastavil ogledalo in nam v knjigi Notranji pir pokazal odsev.
Spoštujem, da je kot znana oseba delil težke trenutke, ko je imel o sebi zelo slabo mnenje. Zelo priporočam v branje.

[Ajda Naklada · Rating 4 out of 5]

Miho Šaleharja poznam kot radijskega voditelja in zadnje čase podkasterja. Kar se tiče njegovih knjig, sem pred časom vzela v roke njegovo prvo zbirko kolumen, a je nisem dokončala. Ugotovila sem, da mi takšne knjige enostavno ne ležijo, ali pa jih berem zelo dolgo, recimo kolumno ali dve na teden, kakor so tudi v osnovi mišljene za branje na mestih, kjer izhajajo. Ko sem slišala, da je ta knjiga drugačna sem že malce zastrigla z ušesi, ko pa sem poslušala nekaj pogovorov o njej, me je že pošteno zanimala.

Najprej dajmo odlepiti obliž in recimo bobu bob - knjiga ni priročnik, čeprav se jo je tako oglaševalo. Knjiga je avtorjevo razmišljanje o lastni izkušnji z alkoholom in v njej ne podaja nobenih receptov, nasvetov, zgolj svoje videnje problematike, ki se mi zdi precej pereča. V knjigi namreč razmišlja o svoji poti od prvega banana-kivi likerja ob koncu osnovne šole, pa do točke v življenju, ko avtor pravi, da je bil pijan štiri od sedmih dni v tednu. In s tem še vedno ni bil smatran za alkoholika, saj je v naši kulturi to enostavno ne le normalno, ampak skorajda zahtevano, sploh za moške.

Morda je to močna izjava, saj te v pitje vendarle nihče ne sili, a eden od najboljših delov knjige je bilo zame razmišljanje o tem, kako se družiti naprej brez alkohola. "Pa pij kaj drugega," boste rekli. Ja, najbrž že. Z neko novo družbo in v drugih okoliščinah. V petkovih "grem na enega" klapah pa je nekdo, ki naroči čaj ali kakšno sladko pijačo pač odpadnik.

Slovenci imamo res ogromno priložnosti, ki jih smatramo za vredne točenja rujne kapljice. O tem ne bom kaj dosti pametovala, ker tudi sama nazdravim s kakšnim gin tonikom, imam rada dober kozarec vina pri obroku ali dobro mrzlo pivo na vroč poletni dan. A moje pivske navade so v primerjavi z marsikom najbrž nične. Nazadnje so mi v nek ambulantni izvid, ko sem jim opisala le te, zapisali: alkohola praktično ne pije. A kljub temu nazdravim. Zato ne bom prehudo obsojala. Vsekakor pa tudi jaz zelo zaskrbljeni opazujem, kako normalno je v današnji družbi postalo biti pijan. Ne piti, ampak napiti se ga. Ker se je nekdo rodil, umrl, ima rojstni dan, obhajilo, je nedelja...

Še bolj banalno pa se mi zdi, da je v družbi večkrat manj sprejemljivo, če ne piješ. "A si bolan? Boš pa ja enega!" "Ne boš takratkega? A si noseča?" "A si dec al nisi? Ga pa ja boš" "Ziher mu baba ne pusti!" To so vse konkretni stavki, ki sem jih že večkrat slišala. In ne razumem, zakaj odgovor, da nekdo pač ne pije, mu ne paše, ali enostavno ne želi piti, ni dovolj. V času, ko alkohol povzroči toliko nesrečnih zgodb, bi se trend vendarle moral obrniti navzgor. Zato se mi ta knjiga vsekakor zdi pomembna, če pa se vam ne ljubi brat, priporočam, da poslušate vsaj kak Šaleharjev pogovor na to temo. Vam bo dal misliti! Kar se same knjige tiče, mi slogovno avtor bolj prija v avdio obliki, je pa vsekakor popolnoma zvest svojemu slogu. Ko sem kolegom prebrala en odlomek, so vsi rekli "pa to je direkt Salehar!" in mislim, da večjega komplimenta za avtorja pač ni. V časih, ko se vse ukaluplja, je pohvalno imeti nek svoj slog in mu biti zvest. Knjiga je zelo smiselno in tudi zabavno opremljena z ilustracijami in je na splošno kar hitro branje, so se mi pa nekatere stvari na koncu že malo ponavljale. A verjamem, da zato, ker morda ne spadam v kategorijo ljudi, ki mora te dotične stvari večkrat slišati.

[David · Rating 4 out of 5]

Knjiga v kateri Miha razmontora mit o Mihiju. Največji faci na levi. Totalnemu modelu, ki fura kolo, fura radio in super kul firmo, za kar smo mu vsi fouš. Mihi, ki ima za najboljšega prijatelja brata, ki gre na jetra vsakemu moškemu srednjih letz ženo, ki ne mara poslušati latino pop komadov. Model, ki gre ekstremno na živce Hojsu in ga imam zato še posebej v čistlih.
Razmontira našega Mihija, ki k poslušanju pritegne pametne moške, ki se vedno večkrat zbudijo z bolečino v križu, ki v njegovih forah in debatah vidijo odrešitelja iz obupa srednjih let in ki ne sprevidijo, da je imeti odgovor na vsa vprašanja poguba in ne odrešitev.
To je knjiga, ki ni literarni presežek. Knjiga, ki ima (pre)velike ilustracije, da je dolga tistih famoznih 250 strani, da se v knjigarni sploh da prebrati naslov s hrbta. Knjiga, ki si kljub temu zasluži visoko ocene in ob kateri sploh ni vprašanja, zakaj je v Grosupljem čakalna vrsta za izvod dolga 22 izgubljenih duš. 22 možakarjev, ki upajo, da jim bo Mihi potrdil, da niso pijanci. Da bo vse v redu. Da naj samo vztrajajo. Ki so po letih abstinence pripravljeni odpreti knjigo, sam da najdejo pot iz teme. Reveži, ne vedo, kaj jih čaka.

[Tim Kern · Rating 3 out of 5]

Cca 50% knjige je dobre, 50% pa BV

[Klyemann · Rating 4 out of 5]

Meditacije o alkoholu, moškosti in preseku obojega.

In pa rdeča nit, nikoli izrečena, odvisnost. Pa ne samo od alkohola, pač pa od vseh družbeno blagoslovljenih drog. Podobnih izkušenj kot jih opisuje v knjigi se spominjam, ko sem pred leti neh(ov)al kaditi.

Predvsem me je pozitivno presenetila iskrenost in odkritost te osebne izpovedi. Tako nastane tista povezanost med avtorjem in bralcem, ki se lahko zgodi samo takrat, ko ima avtor jajca, da je ranljiv.

Napisano v Mihijevem značilnem slogu. Kdor ga je že kdaj poslušal in/ali bral točno ve kaj pričakovat. Je mojster z besedami, a včasih človek postane utrujen od vseh besednih iger in mora kakšno reč trikrat prebrat, da razvozla pomen.

Pod črto bi knjigo ocenil za čisto petico, če v zadnji desetini knjige ne bi izgubil stik z rdečo nitjo in se spustil v protikulturne filozofije. A kmalu sam prizna, da je zašel iz teme in se vrne s pomenljivim zaključkom. Konec dober, vse dobro.

Mihi sedi, štiri. Ampak bom v redovalnico dopisal plusek.

[Davorin · Rating 5 out of 5]

Ob branju (e)knjige sem imel večino časa zelo suha usta. Čisto prevečkrat in čisto nepričakovano. Skoraj bi pomočil kljun v pir, pa ga nisem zvrnil že skoraj 2 leti in pol. ;)

Možni razlagi sta dve: knjiga je tako tekoča in mokra, da še v abstinentu vzbudi željo po piru, ali pa je razlog PTSD. Obstaja tudi tretja možnost: da bo treba na anbstinenci še delat' in da delo nikoli ni zares končano.

Dan na dan, pa bo. 💪

[Lea · Rating 3 out of 5]

Avtor pise o svojih bojih z alkoholom. Prvi 2/3 knjige sta bili zanimivi in smesni, zadnja 1/3 pa se mi je zdela prevec vzvisena (“get off your high horse” se najbolje povzame obcutke). Cestitke za pogum in uspeh, naj traja.

[Marko Kostelec · Rating 5 out of 5]

Odlična knjiga, v kateri avtor pravi, da ni lahko, kaj šele preprosto prenehati piti. Bistveno je korak, po korak.

[Timotej Turk Dermastia · Rating 4 out of 5]

Čudovit vpogled v psiho "normalnega" Venca.

[Spela Ankele · Rating 2 out of 5]

O pijači in pitju in pijači in piru in ... To je to.

[Matic Slapšak · Rating 4 out of 5]

Moje mnenje o knjigi lahko preberete na http://maticpise.com/2023/11/01/notra...

[Anja · Rating 2 out of 5]

Prebrala cisto po nakljucju, verjetno zaradi marketinga. Po prebranem se spomnim le njegove prve osnovnosolske zgodbe, ki je bila simpaticna. Drugo je slo v pozabo.