Pretežno jasno

by Barbara Cerar

Barbara Cerar, ki se kot igralka uspešno vživlja v najrazličnejše vloge, je v svojem literarnem prvencu Pretežno jasno prepričljivo izpisala glavno junakinjo Olgo in njen notranji svet. Ta svet se zaradi disleksije tako zelo razlikuje od ≫običajnih≪ svetov, da se je Olga naučila v svojem obnašanju krotiti vse, kar bi odstopalo od povprečja.

Ko jo pri šestintridesetih letih zaradi druge ženske zapusti mož in se znajde na življenjski prelomnici, vse zavore popustijo in njene disleksične lastnosti spet privrejo na plan: bujna domišljija, nagnjenost k pretiravanju, izražanje v slikovitih in nenavadnih prispodobah …

174 pages, Paperback

Published October 11, 2023

Reviews

[Teja]

pogoltnila tole knjigo zarad topline, ki jo pricarajo noro prisrcni liki pa tudi zgodba, ki spominja na film, ki se enkrat cist nakljucno vrti po tvju ampak te v dveh minutah posrka in objame. veckrat sem se naglas zasmejala
pa tud zajokala, ful priporocam

[Anja]

sm se dost hihitala med branjem in komi cakala vsako naslednjo stran

[Matic Slapšak]

Moje mnenje o knjgi lahko preberete na http://maticpise.com/2023/11/19/prete...

[Mojca Rudolf]

Barbaro Cerar poznamo kot igralko, Pretežno jasno pa je njen literarni prvenec.
Olga Vrabec Golob je stara 37 let. Od nekdaj dislektik (jo hrček boli, je zapisala v šolskih dneh), s kar nekaj težavami, tudi s priimki in s tem, da ne more zanositi in nato jo... zapusti mož, ki odide k ljubici.
Olga ostane sama. Pa vendar ne sama. Na pomoč ji priskočijo sosedje.
Knjiga, ki je ves čas humorna in duhovita, od prvega stavka naprej. Ker večinoma pogrešam knjige s humorjem, me je ta huuudo navdušila! Kakšne primerjave, uf, hudo dobra domišljija.

Recimo, tole o priimkih, izsek iz knjige:
- Dr.Strah, je pomislila Olga, iz krča v strah, z dežja pod kap, ta neopisljiva poetičnost slovenskih priimkov in krajev. Mrlak, Zagožen, Natlaćen, Ogrizek, Rituper, Drekonja, Predikaka živijo v krajih Znojile, Mrzla Luža, Britof, Binkelj, Lopata, Adergas, Kurja vas, Mrtvice, Podpulfrca, Bruhanja vas, Svinsko, Polom, Polule, Ritomeče in Ritoznoj. Kot bi življenje prednikov odplavilo vse optimistične Ulice in priimke, no, sem in tja se je še ohranila kakšna Rožna Dolina, pa kakšen srečnež po priimku Prešeren ali Prijatelj. -

V poplavi knjig z nesrečnimi usodami, iz pobiranja s tal do nebes, mi je bila ta knjiga neverjetno odlično branje in pravi bralni užitek. Tolikokrat sem občudovala premetavanje besed, vse primerjave, ki jih je našla in si ves čas, ob hehljanju, želela, da bi bila knjiga mnogo daljša. Resnično upam, da Barbara s pisanjem nadaljuje, še najraje prav v slogu, ki ga je uporabila v Pretežno jasno. Ne, meni ni bilo samo pretežno jasno, meni se je nebo ob branju naravnost razvedrilo, kajti končno, končno, po zelo dolgem času knjiga, ki jo... samo bereš brez potrebe, da bi sočustvoval, z razbijajočim srcem čakal, kaj se bo zgodilo, ali morda celo jokal. Je točno tista knjiga, ki jo včasih zelo potrebujemo, a je ne najdemo: samo je. Samo dogaja se, mi pa se udobno zleknjeni lahko samo prepustimo iskrenemu humorju. Odlična!

[Meta Pavlin]

Pričakovanja: Krajša zgodba v stilu ''ko gredo stvari po zlu, najdi v situacijah humor''.
Resničnost: Nerealistične situacije z liki, ki so precej preveč karikaturno zasnovani na nek humorističen način, ki mi ni blizu, sem našla vse prej kot humor v tem branju.
Glavni lik Olge bi morda lahko po mojem mnenju primerjali bolj z liki nekaterih tujih avtoric izpred 20 let (in tem podobni adaptirani filmski liki romantičnih komedij), ko so bili v trendu liki raztresenih žensk, ki se ''smilijo same sebi'' in jim vse gre narobe.
Danes pa takšne situacije, s takšnimi liki v glavnih vlogah najdem precej nadležne.
Večino časa sem med branjem samo razmišljala: kako nerealistične so te situacije in kje v Sloveniji naj bi najdel ljudi, ki naj bi se tako obnašali.

[Urška Ščavničar Cunder]

Pretežno jasno je kratek roman, ki pa te v zameno za kratkost navduši z bogatim jezikom, genialnimi, inovativnimi metaforami idr. domislicami (npr. zaključek poglavja je hkrati naslov novega). Nabor junakov je malce nenavaden, celo čudaški (na misel mi je prišel Arto Paasilinne). V svoji čudaškosti pa se ti kmalu prikupijo. In te spravljajo v smeh...pa ne tisti glasni hahaa. Nasmihala sem se tiho, navznoter. Konec je nepričakovan in trdo zareže v že skorajda domačno vzdušje, ki sem ga občutila ob druženju z junaki. Prijetno, užitkarsko branje - bralni spa. Mislim, da je Barbara s tem romanom poskrbela za svež, nov veter na slovenskih literarnih poljanah.

[Petra Kirn]

Lahkotno branje, ki ga prebereš na mah. Zgodba teče precej povezljivo, karakterji so sicer nekoliko romanticirani z nekompleksnimi odnosi ,kjer je vsak lahko prijatelj drugemu. Mogoce manjka malo vec globine in razvijanja karakterja, ampak je pa vseeno lahko potencial za nadaljnje knjige s protagonistko Olgo v glavni vlogi. Nekako slovenska Bridget Jones.

[Katja Cingerle]

Začetek knjige je odličen, potem pa knjiga postane dolgočasna in patetična.

[Nina]

Priporočam.

[Taja]

Joj, smejem se in jokam. Obvladas Barbara.

[Tanja Šterman]

Chick-lit (še obstaja ta izraz?) v najčistejši obliki. Spominjala me je na Majo Gal Štromar in njeno 7 kg do sreče. Prijetno branje, spretno napisano, sicer pa kliše na kliše. Ženska sredi tridesetih, prešuštniški bivši mož, njegova naivna ljubica, dva nova tipa, ki se motovilita okrog glavne junakinje, da je malo suspenza, kateri bo Naslednji, patetična skrivnost iz preteklosti, prijazni sosedje, objemčki, rojstvo, smrt, naivne spletke ... Luštkano, berljivo, pozabljivo.
V mojem izvodu knjige, izposojene v knjižnici, je manjkalo 8 strani - bile so prazne, bele. Mladinska knjiga???
(Prebrano novembra 2023)