Kako obstaja mesto, so mesto njegove zgradbe ali ljudje, ki v njem živijo, njihova čustva, njihove vezi in usode, zgodbe, njihovi spomini? In kaj se zgodi z njimi, ko v njihova življenja nenadno in dokončno zareže meja, kaj postane mesto, ki ga je ta meja razklala?
Središče romana Mateje Gomboc je mesto Gorica, ki ga tok zgodovine razdeli na italijansko Gorico in jugoslovansko Novo Gorico. Razburkano obdobje domala osemdesetih let, v katerem so se, med drugimi, zgodili okupacija Italijanov, kapitulacija Italije, prihod Nemcev, požigi naselij okoli Gorice, begunstvo, konec vojne, delitev Gorice in gradnja Nove Gorice, opazujemo skozi osebne zgodbe in pogled štirih žensk: Ajdovke Mateje, Furlanke Pine, Goričanke Dore in Lili, Pinine hčerke. Mateja Gomboc z izrednim posluhom za psihologijo posameznika ter s širokim poznavanjem zgodovine ustvari dinamično, vsestransko in živo podobo mesta, ki je bilo eno in nato hipoma razpadlo na dve.
Več zgodb žensk, ki so povezane med sabo in z mestom kjer živijo. Všeč mi je bilo spremljati dogajanje v Gorici in Novi Gorici ter spremembe ljudi in krajev skozi zgodovinske prelomnice. Zgodbe same so nekoliko manj zanimive, sploh proti koncu.
Knjiga mi je bila zelo všeč, saj mi je tematika izjemno blizu. Opisuje življenja in izkušnje ljudi prav tako, kot mi jih je pripovedovala moja pokojna nona; zato sem jo brala s še toliko večjim zanimanjem. Nekdo pred menoj je zapisal, da bi knjiga potrebovala interaktivni zemljevid – morda res za bralce od drugod, a nam, ki dobro poznamo Novo Gorico in Gorico, knjiga sama zariše poti in ulice, po katerih smo skorajda sprehodimo skupaj z junaki. Ob branju si vse prizore prav živo predstavljaš. Branje priporočam vsem, še posebej pa seveda Goričanom.
Zanimiva zgodba o delu slovenske zgodovine, ki mi je vsekakor manj znan. Ljubljančani radi pozabimo, da se je ogromen del slovenske preteklosti odvijal ob njenih mejah, ne v središču. Opisano se dogaja v obdobju, ki ga sama nisem doživela, je pa zato toliko bolj zanimivo brati o tem, kako so nastajale svoboščine, ki so nam danes samoumevne. In o tem, koliko je naše lastno življenje odvisno od odločitev ljudi tam daleč, ljudi, ki nas nikoli ne bodo niti srečali, pa so nam življenje povsem obrnili na glavo. Čeprav je besedilo preprosto, je vanj vpleteno nekaj poglobljenih misli in pogledov na zgodovino.
Edina pomanjkljivost te knjige je, da nima kakšnega zemljevida tistih krajev, po možnosti takšnega premičnega, ki bi skupaj s teboj potoval po branju od strani do strani ...
Zelo lepo, tankočutno in presunljivo napisana pripoved o navadnih ljudeh v težko razumljivih časih. Ob branju sem se počutila kot da dobivam en tak bežen vpogled v intimo ljudi iz krajev, ki so mi pri srcu, a o njihovi zgodovini zares nisem vedela kaj dosti. Koliko naše okolje, zunanje sile, na katere nimamo nikakršnega vpliva in ki jim ni mar za nas, določajo s čim se navadni ljudje ukvarjamo, kaj nam je sveto in bistveno... In da je lažje in bolj smiselno biti zaveden Slovenec v zamejstvu kot v centru Ljubljane :)
Čudovita in ganljiva zgodba, ki se še posebej dotakne nas Goričanov, saj so nam marsikateri avtoričini opisi skozi oči pripovedovalk precej blizu. So pripovedi, ki so kdaj tudi težke za branje, saj smo o zgodbah o meji, takratni okupaciji in odvzemom zemlje slišali veliko že iz strani naših babic, ki so opisano same doživele. Vendar se mi zdi, da je avtorica res lepo in ganljivo opisala takratno življenje. Sploh so mi bila všeč Dorina pripovedovanja in bi si želela o njeni mladosti prebrati še kaj več. Same pohvale avtorici, da je sešila skupaj tako lepo pripoved in uspela nas bralce skozi besede popeljati do takratnih dogodkov. Sploh vseh nas, ki točno poznamo kraje in stavbe, ki jih avtorica opisuje. Spoznala sem pa tudi veliko plati oz. pripovedi, ki jih nisem še poznala o nastanku Nove Gorice in res mi je bilo všeč spoznavati našo tako bližnjo zgodovino skozi oči pripovedoval. Tudi sama sem skozi opise, kraj in dogodke pripovedovalk lahko potovala, saj je Gorica tudi moje mesto, v katerem sem odraščala in se nato tudi sama tako kot Pina in Dora šolala v stari Gorici (sicer jaz v italijanski srednji šoli), doživela padec meje leta 2004 ter se sedaj z veseljem tudi sama sprehajam po ulicah stare Gorice, s podoživljanjem svojih spominov odraščanja v tem mestu, kjer nas je ogromno Slovencev, ki mesto zelo pogosto obiskujemo, se v njem družimo in ustvarjamo nove spomine.
SLO: Vrhunska knjiga, ki govori zgodbo o tem skozi kaj vse je šla naša navidezno nepomembna Gorica tekom zgodovine. Vse skupaj pa je povedano skozi oči štirih srčnih žensk, polnih ljubezni do življenja in njihovega rojstnega mesta.
ENG: An amazing book, that tells you a story of what our little seemingly unimportant town of Gorica went through, throughout the history. Everything told through the eyes of four courageous women, full of love for life and their home town.
Čudovit preplet zgodb več generacij turbulentnega in kratkega 20. stoletja, v katerem pa je glavni lik pravzaprav mesto Gorica, razdeljeno na 2 dela. S tem odpira predvsem vprašanja pripadnosti in identitete, ki je v ospredju tega "brezmejnega" področja. Predvsem pa daje vedenje, da življenje in ljubezen vedno najdeta pot, četudi so na poti številne ovire.
Čudovit roman, kjer skozi zgodbo štirih žensk spremljamo posledice, ki ji povzroči umetno zarisana meja skozi mesto Gorica. Organskost življenja se zaraste okoli novonastale situacije, vendar hrepenenja in želje posameznikov še vedno živijo v srcih ljudi in ohranjajo tam povezanost z avtentičnostjo, ki jo rojstni kraj vtisne v posameznika.
Odlična knjiga, ki skozi osebne zgodbe ženskih protagonistk prikaže nastajanje Nove Gorice, in tudi nam, negoričanom, dovoli vsaj malo razumeti kako so zgodovinski dogodki tam zaznamovali življenja ljudi.