Klemen Selakovič v svoji knjigi deli meditacije, spoznanja in modrosti, pridobljene v prvih stotih epizodah priljubljenega podkasta AIDEA. Skozi razmišljanja o zavesti, ljubezni, drogah, tehnologiji in prihodnosti človeštva bralca vodi na introspektivno popotovanje samospoznavanja.
Knjiga se dotika tem, kot so svoboda, pozornost, smisel in razsvetljenje, ter raziskuje največja življenjska vprašanja. Selakovič prepleta lastna premišljevanja s citati gostov podkasta in ustvarja miselno spodbuden dialog. Bralca vabi, da potuje skozi strani, se ustavi ob vpogledih, ki odmevajo z njegovimi izkušnjami, in kontemplira.
Namesto absolutnih resnic ponudi zgolj zapis ovinkaste poti, ki jo je sam prehodil do sedaj. Knjiga je mišljena kot nepopoln poskus posredovanja večnih modrosti. Upa, da bo bralcu pomagala priti bližje njegovi lastni resnici, kjerkoli že je.
Na koncu kaže na razumevanje onkraj idej – prostor, kjer smo vsi eno. Avtor verjame, da se ta čudež razkriva ravno tu, kjer bralec trenutno sedi. AIDEA je izkušnja, vedno dostopna, ko spustimo koncepte in filtre.
Gostitelj podkasta AIDEA, v katerem promovira nekonvencionalne ideje o zavesti, drogah, tehnologiji in prihodnosti človeštva.
Podkast ima več kot 13 MILIJONOV prenosov in je na lestvicah pogosto uvrščen kot najbolj poslušan slovenski podkast (lestvica Apple). Trenutno oddaja dosega več kot 300.000 prenosov mesečno.
Knjiga AIDEA je napisana v zelo zanimivem formatu - na eni strani Klemen izpostavi eden citat, ki ga je izrekel njegov sogovorec v eni izmed epizod na njegovem podcastu, na drugi strani pa je Klemnov zapis o tem citatu.
Pred začetkom je seveda kratek predgovor/uvod, v katerem Klemen razloži kako in zakaj je začel pisati tole knjigo. Med tem omeni kako je to knjigo pisal sebi in zase. Ta stavek me je istočasno navdušil in zmotil. Navdušil, zato ker sem si to razložila kot znak, da bo Klemen podal svoja iskrena in nefiltrirana razmišljanja. Zmotil pa zato, ker ljudje ne napišemo knjigo, oddidemo do najbližje založbe in rečemo "ej tole sem pisal samo zase, a bi radi natisnili in prodajali v knjigarnah?". Izjava se mi je zdela mogoče tudi kot oblika obrambnega mehanizma iz avtorjeve strani: V primeru, da bralcem knjiga pač ne bo všeč, je odgovor "pisal sem zase" enostaven obramben odgovor. Ampak zares ni važno, gremo na vsebino :)
Branju te knjige sem se veselila, ker nimam časa poslušati vsak Klemnov podcast in sem upala, da bom tu lahko prebrala "povzetke" o različnih idejah, mislih ipd., ki so omenjene na podcastu. Že po prvem citatu je bilo jasno, da se to ne bo zgodilo. Ampak tukaj ni knjiga kriva - jaz sem si pač ustvarila pričakovanja, ki se niso izpolnila.
Zdelo se mi je, da če že nič drugega, me lahko ti citati spodbudijo k razmišljanju - "Kaj si jaz mislim o tej temi? Ali se strinjam z citatom/avtorjem? Ali sploh dovolj vem, da si lahko ustvarim mnenje o temi? Kako to upliva name in na moje življenje? Ali lahko kaj spremenim?" Žal, dostikrat sploh ni pisalo dovolj, da bi si lahko ustvarila neko konkretno mnenje. Avtorjevi zapisi so mi velikrat zdeli nedorečeni, nejasni, nedefinirani, preveč ohlapni. Besede so se mi dostikrat zdele toliko obsežne, da bi lahko pomenile vse, ali pa tudi nič. Enkrat, ali pa celo večkrat (nisem prepričana), je Klemen v zapisih dodal kako to, kar on vidi v teh besedah ni nujno da bodo tudi bralci videli. Mogoče bodo bralci videli nekaj veliko več, kar on ni videl, mogoče bodo pa videli samo isprazne besede. Se mi zdi, da sem se jaz dostikrat našla v tej isprazne besede kategoriji. Pa ne zato, ker bi besede bile slabe, temveč zato, ker je tem besedam manjkal kontekst, uvod in zaključek, konkretne in definirane misli.
Tale knjiga bi sicer bila odlična, če bi jo nekdo v uredništvu založbe prebral, rekel: "Krasna osnova! Zdaj mi pa iz vsakega zapisa napiši eno konkretno poglavje, potem se pa vrni nazaj."
To jesen je izšlo kar nekaj knjig znanih Slovencev, ki niso prvenstveno pisatelji. Priznam, da jih gre mnogo mimo mene, tale pa je vendarle pritegnila mojo pozornost. Klemen je voditelj @aidea_podkast in v tej vlogi ga izredno spoštujem. Kot sogovornik je spoštljiv do vsakogar, ne glede na to, ali nasproti njega sedi ostarela ženica iz doma starejših ali pa predsednik vlade. Z vsakomur je sposoben voditi pogovor, brez vpletanja lastnega ega v čisto vsak stavek. Več podkastov poslušam, bolj ugotavljam, da tega marsikdo v pogovoru ne zmore. In tudi v knjigi da Klemen ogromno vlogo ravno svojim sogovornikom in modrostnim, ki so jih delili z njim.
Knjiga je zasnovana tako, da nam najprej postreže s citatom enega od gostov podkasta, nato pa s Klemnovim razmišljanjem na to temo, ki je dolgo stran ali dva. Teme so navedene že v podnaslovu knjige, zastavljene pa so res široko. Priznam, da so mi bile nekatere bližje, druge manj, kar je seveda normalno. Med manj ljubimi so mi bile bolj filozofske razprave in razmišljanja, med bolj všečnimi pa teme, ki so se dotikale duševnega zdravja in skrbi zanj. Klemen podira tabuje s tem, ko o teh tematikah redno govori in odpira vrata številnim mladim, predvsem fantom, da se s težavami soočijo in poiščejo pomoč.
Spet je to knjiga, ki po mojem mnenju ni namenjena branju od platnice do platnice. To je knjiga, ki jo imaš lahko ves čas na nočni omarici in jo prelistaš, prebereš kak razmislek... Kar pa se tiče mojega celostnega vtisa, je zelo lepo oblikovana knjiga, ki pa je čisto Klemnova. Če vam je Klemen in njegov način komunikacije všeč, vam bo tudi knjiga in obratno. Meni odgovarja, kakor sem rekla, ne sicer vse teme, kar je za pričakovati, se pa pozna, da avtor o ogromno teh tematikah veliko bere in posluša v angleškem jeziku. To je kar velik problem današnjega časa, saj dosti tematik ni širše dostopnih v slovenščini in zato določene fraze in izraze dobiš in prevajaš iz angleškega jezika. To ni moteč element, je pa zagotovo opazen, ga pa opazim tudi sama npr., ko študiram teme za svoj podkast, kjer določenih izrazov v slovenskem jeziku sploh ni in imam hudo težavo, kako nekaj ubesediti v slovenščini. To vsekakor ni kritika, zgolj razmislek, ki se mi večkrat poraja ob temah, ki so širše dostopne v tujih jezikih.
Bi pa za knjigo najbolje veljal kar Klemnov citat iz nje: "Lepota knjig je, da jih vsak razume drugače. Vsak bralec v to vnese svoje izkušnje in pogled na svet. Zato bo tudi ta knjiga za vsakogar drugačna. Citati v njej bodo odmevali na poseben način, odvisno od bralčevih okoliščin. Morda bo kdo videl le prazno besedilo. Drugi pa bo videl globino, ki je ne vidim niti jaz. Iste besede bomo razumeli različno." In točno tako se bo brala ta knjiga. Vsake oči jo bodo videle drugače in presodile njeno vrednost. Kajti le ta je v veliki meri odvisna tudi od tega, kako odprtega uma gre vsakdo v branje.
Aidea me ni prepričala tako, kot sem pričakoval. Iskreno, pričakoval sem več, še posebej zato, ker redno poslušam Klemnov podcast in mi je všeč. A s knjigo se preprosto nisva ujela. Morda bo komu drugemu bolj sedla meni pa žal ni pustila posebnega vtisa.
Napišem knjigo in potem berem nek dolg članek v Mladini o moških, ki potrebujejo podporo. Seveda sem mislil, da bo omenila mojo knjigo, ker je omenjala pisatelje. Pa nisem niti podkaster. No, ta avtor je podkaster. Kaj kmalu me je kar zmrazilo, ko sem se lotil poslušanja tega podkasta. In potem sem naletel še enkrat na knjigo. In zdaj so mi povedali, da gre za alfa moškega. Z vso dvoumnostjo, ki čaka v tej besedi. Torej kaj je ta knjiga? Mislim, da dober začetek. Osebno sicer mislim, da bi več obetalo, če bi napravil nek povzetek podkasta STOIK. A se bojim, da bi imel podobne težave. Filozofiranje zahteva zelo disciplinirano povzemanje misli. Če je to misel tretjega, si zavezan, da ga spodobno predstaviš. Če je to misel sogovornika, se on zlahka lahko zmoti, se ti zlahka zmotiš. Ampak noben noče, da se zgodi nedoslednost ali nedorečenost pri nekomu, ki ga spoštuješ ali navajaš. Meni je bila zato vedno všeč ideja, da je stavek simfonija besed. A to opisuje poezijo, ne filozofijo. V smislu Janeza Drnovška je to primerno nadaljevanje. V smislu knjige za samopomoč sem bral boljše in slabše. A so bili dnevi, ko je bila enkrat zelo dobra knjiga po nekaj letih naravnost mučna in nepotrebna. Torej povsem spodoben prvenec samopomoči. V nekem času sem v dveh valovih se naposlušal teh vsebin. Ni najslabša izbira. Vseeno bi bilo super, če bi nekdo predstavil mojo knjigo. Ker zame osebno je največja težava podkastov ravno to, da živijo v nedorečenosti, če so pametni, in v nesmislu, če so neumni. Ker razvita dodelana misel hoče povedati več. Twitter je napravil hude probleme javnem govoru. Podkast teh napak ne more popraviti. Ne zato, ker je daljši, temveč zato, ker ni pametnejši, samo bolj ležeren je. Optimum je manj neumna popkulturna oddaja, ki ni reality show. In ta knjiga to dokazuje.
Klemna spremljam od leta 2020. Še danes mi odmeva v spominu prva poslušana epizoda: Zgodba o heroinu z Branetom Miličevičem.
Čemu stremim h Klemnu? Odgovorim lahko takole, odkar poslušam ter sledim zanimivim pogovorom, se mi je um obrnil v pozitivno smer. Pogled na svet je celovit, vidim barve, gradim trdnejše odnose ter sem tukaj in zdaj. Za to sem neizmerno hvaležen!
Knjiga sama po sebi temelji na kakovosti, tako videz kot tudi vsebina. Osebno, začetek knjige me ni povsem navdušil. Pre modro oziroma filozofsko. V uvodu je napisano "Pisal sem sebi in zase." to sem vzel v zakup in se popolnoma prepustil toku črk, ločil, povedi, stavkov ter celotni vsebini. Največji vpliv name bo pustila zagotovo zgodba o starem modrecu, njegovemu simu in oslu. Stari modrec je dokazal sinu zakaj ni dobro poslušati ljudi ter za vse kar narediš, te bodo ljudje grajali.
Priporočam jo ljudem, ki jim je takšna tematika knjige blizu. Odpira drugačen pogled ter na določenih poglavjih se je mogoče identično poistovetiti z napisanim ali celo podati svoje ne strinjanje.
Izredno hitro berljiva knjiga. Zajema širok nabor tematik (včasih lahko nelagodnih stališč) ki povprečnemu človeku omogočijo drugačen pogled na situacije skozi katere te vodi življenje. Knjiga praktično ne vsebuje podrobnega opisa vsake tematike posebej. V knjigi se Klemen niti ne navezuje na študije, analize… ampak bralcu omogoči svoj pogled na dojemanje sveta.
Zaradi inovativne in kratke vsebine bralcu omogoča da se po vsaki situaciji (poglavju) ustavi, premisli kakšen je njegov pogled na situacijo, je bil do sedaj mogoče v zmoti zaradi napačnih vzorcev in po možnosti podrobno prisluhne celotnemu izvirnemu Aidea podcastu oz. naredi svoj “research”.
Skratka priporočam branje, naj bo pa knjiga kot navdih, usmeritev ali pa obnova rednim poslušalcem Aidea podcasta.
Z eno besedo bi knjigo opisala kot - suhoparno. Morda sem si jo predstavljala, da bo stekla drugače, da bo vsaj tekla neka nit med tematikami, vendar me je preprosto samo razočarala. Knjigo sem vzela posebej v roke, ker me je zanimala kot knjiga, saj Klemnovih podcastov ne poslušam, ampak sem hitro odkrila, da takšna suhoparnost z enim gostovim citatom na eni in avtorjevo mislijo na drugi strani, medtem ko skačemo od ene tematike k drugi, tretji, spet prvi, četrti, drugi... enostavno na koncu ne pove nič. Mislim, da so si pri MK zadali preveč podoben format knjige kot so jo predstavili lahko v tujini drugi avtorji, ampak ta knjiga žal ne dosega s temi citati ničesar.
Sem reden poslušalec podcasta AIDEA in redno spremljam literaturo, ki naslavlja teme kot so duhovnost, pozornost, meditacija, zen budizem. Po mojem mnenju ima knjiga AIDEA ravno pravšnjo mero globine, da bralca, ki se prvič srečuje s takšno tematiko, navduši za globje raziskovanje, obenem pa mu ponudi nekaj res dobrih nasvetov, kako živeti dobro življenje. Preko izbranega in subtilnega besedoslovja so nasveti podani tako, da jih ne jemljemo kot zapovedi ali neko kvazi filozofiranje, ampak se (tudi po zaslugi izkustev pisatelja) zdijo razumni in življenjski. Menim, da so takšne knjige nujne.
Tale knjiga mi je prišla pod roke v novembru kot kandidatka za črno naslovnico pri knjižnem izzivu, zna biti, da jo uporabim za zimski bingo 2024 .
Drugače prvič slišim za tega človeka, bila je popularna na knjigogramu in prosta v knjižnici. Izposodila sem si jo brez pričakovanj, tako da nisem imela neke ideje (!), kaj me čaka. Danes pa gre nazaj v knjižnico, k drugim bralcem... Ni slaba, lahko se jo bere v manjših odmerkih, pač razmišljanja. Všeč mi je vizualni izgled knjige, razmišljanja so krajša in zajemajo vse sorte stvari. Citati različni ljudi popestrijo knjigo.
Precej lahkotno branje o avtorjevih razmišljanjih z vmesnimi izseki gostov podcasta. Format in zasnova knjige je všečna, manjka ji samo nekoliko več globine. Primerno za poletno branje.
Najslabša knjiga, ki sem jo prebrala v življenju. Ne glede na to, kolikokrat grem za nazaj brat, še vedno ne vem, če sem to že prebrala. Verjetno sem samo premalo razsvetljena.