Zbirka Škarje Suzane Tratnik je kolaž zgodb o deklicah, mladostnicah, ženskah, ki vsak dan sproti odločno stopajo po nezačrtani poti, upajoč, da bodo kakor nori zajec Njusi skočile na polje svobode in neodvisnosti.
Ko se znajdejo v nizu nezavidljivih situacij, ki jih skoraj zlomijo, vsekakor pa jim le še oddaljijo samorealizacijo, se protagonistke lahko oprejo predvsem na svoj notranji glas. Včasih jih pri ohranjanju lastne zbranosti podprejo majhni čudeži, sdenimo sposobnost za najdaljši skok na svetu, devet mačk, fotografija v zadnjem levem žepu kavbojk ali vreča krompirja na pikniku.
Suzana Tratnik z direktnim jezikom in izjemnim čutom za podrobnosti reže, sestavlja in umešča pripovedi v razna obdobja in prostore, hkrati pa v dialoge vnaša narečne izraze, pogovorni jezik in izmenjave elektronskih sporočil. Tako nam odpre vrata v cimprano hišo, ki stoji na steptani zemlji, in tudi v najemniški prizidek, da bi razumeli neomajno držo in odločnost protagonistk, ki želijo preseči naracije prekletstva, četudi to pomeni, da bodo na ulici edine, ki se družijo s kurvetino iz pejnezcuza. Avtorica tudi tokrat ne izpusti priložnosti za ošvrk tistega dela družbe, ki se še vedno veseli, če se lezbična zveza konča s smrtjo vsaj ene od partnerk.
V žarišču pripovedništva Suzane Tratnik so vedno odnosi – družinski, prijateljski, erotični in nenazadnje družbeni –, zaradi katerih so junakinje pripravljene voziti v škarje, da bi le iznašle in si ukrojile lajf po svoji lastni podobi.
Suzana Tratnik se je rodila leta 1963 v Murski Soboti. Diplomirala je iz sociologije na Fakulteti za družbene vede in magistrirala iz antropologije spolov na Institutum Studiorum Humanitatis – Fakulteti za podiplomski študij. Živi in dela v Ljubljani kot pisateljica, prevajalka in publicistka. Objavila je šest kratkroproznih zbirk: Pod ničlo (1997), Na svojem dvorišču (2003), Vzporednice (2005), Česa nisem nikoli razumela na vlaku (2008), Dva svetova (2010) in Rezervat (2012); dva romana: Ime mi je Damjan (2001) in Tretji svet (2007), otroško slikanico Zafuškana Ganca (2010), napisala pa je še monodramo Ime mi je Damjan (2002), radijsko igro Lepo dan še naprej (2011) in dve strokovni deli o lezbičnem gibanju v Sloveniji in o lezbični literaturi ter memoare Lezbični aktivizem po korakih (2013). Leta 2007 je prejela nagrado Prešernovega sklada za literaturo. Njene knjige in posamične kratke zgodbe so prevedene v več kot dvajset jezikov, sama pa je prevedla več knjig britanske in ameriške proze, dramatike in strokovnih besedil različnih avtoric in avtorjev, kot so Judith Butler, Adrienne Rich, Leslie Feinberg, Michael Cunningham, Jackie Kay, Mary Dorcey, Katy Watson, Ian McEwan, Dennis Cooper, Helen Zahavi in Truman Capote.
Je tudi dolgoletna lezbična aktivistka, občasna voditeljica kulturnih in literarnih prireditev ter soorganizatorka FGLF – festivala lezbičnega in gejevskega filma pri Društvu Škuc.