To je knjiga o spopadu dveh titanov: na eni strani ringa stoji stripar, na drugi birokratka. Ding ding dong, pa se dajmo!!
Kolikokrat v življenju ste slišali: »A ti od tega živiš«, »Ja, kaj delaš pa sicer, za denar?«, »Pa kaj ti umetniki sploh delajo?«, »A to je umetnost?« Če delate v kulturi, ste najbrž zdavnaj prenehali šteti.
In s tem delom, delom oziroma delanjem umetnosti, sta neobhodno povezana birokracija in pridobivanje ter vzdrževanje »statusa«. Tudi Mahler se mora kot »umetnik na svobodi« vsake toliko odpraviti na dotični urad po dotični papir z dotičnim štempeljčkom. Tam pa kraljuje – gospa Goldgruber. Vsi predsodki zoper umetnost, umetnice_ke in kulturo nasploh – učinkovito razbiti na enem mestu! Muzajoč, hahljajoč in krohotajoč bralski užitek zagotovljen.
Austrian author and illustrator Nicolas Mahler has illustrated numerous school books and worked on several animated films, shown at festivals throughout Europe. Known for his striking minimalist drawing style and sardonic deadpan wit, Mahler's graphic novels have been published in France, Spain, the Czech Republic, Poland, Canada, and the United States as well as his native Austria. He has published over 20 books and created drawings for international magazines, newspapers, and anthologies.
Mahlerja, avstrijskega striparja in ilustratorja, sem že spoznala prek risoromana Alica v Sussexu, ki sicer name ni naredil pretiranega vtisa. Že takrat sem slutila, da ni kriv strip sam, ampak moje osebno preslabo poznavanje izbirnega materiala, na katerega se je delo opiralo. Zdaj, ko sem dobila novo priložnost z avtorjem, sem prepričana, da sem bila v prvem primeru za manjši bralni užitek kriva čisto sama, kajti ob najnovejšem prevodu sem se na glas krohotala.
Glavno vprašanje celotnega dela je, kaj je sploh umetnost? Je strip umetnost? Seveda je. Tudi Miki miška? No... Neka razlika vendarle mora biti. Ampak kje tiči? S tem vprašanjem se sooča avtor že celo življenje, sprožilec nastanka te knjige pa je finančnica, gospa Goldgruber, ki želi, da stripar dokaže, da je njegovo delo res umetnost, da mu lahko odobri nižjo stopnjo obdavčitve, ki umetnikom pripada. Tekom cele knjih se torej avtor skuša prebiti do dna temu vprašanju in zadostiti gospe Goldgruber.
Knjiga je izredno zabavna predvsem zato, ker so vse humorne situacije v njej še kako resnične in poznane. Če je stvar komercialno uspešna, za umetniško srenjo to ni umetnost in jo zavrača. Če ni dovolj širše sprejemljiva, jo zavrača javnost in zadeva ni dovolj komercialno uspešna, da bi umetnik z njo preživel. Umetnost se na eni strani poveličuje, na drugi strani tlači nekam v ozadje. Postavlja se jo na piedestal in spravlja v zatohle kote predavalnic, v katere nihče ne vstopi.
Priznam, da imam tudi sama velikokrat težavo s sprejemanjem, da je umetnost že vse, čemur rečemo umetnost. Pa četudi je to na steno nalepljena banana. Po branju te knjige, po vsem sočutju in strinjanju z umetnikom, pa vseeno tudi jaz ne bi znala odgovoriti gospe Goldgruber.
A raíz de unas controversias sobre el epígrafe impositivo al que se debe adscribir la profesión de dibujante de cómics, Nicolas Mahler satiriza sobre el arte y el carácter artístico que se atribuye a esta actividad y que quizá sea excesivo porque, según concluye el propio autor: los cómics pertenecen a las librerías, no a los museos.
· Partiendo de esa anécdota con el fisco y en pequeños capítulos, Mahler, entre bromas y veras, sigue ironizando sobre su condición de "comiquero" y las distintas visicitudes que ha transitado durante su carrera para componer, finalmente, un anecdotario biográfico que, a ratos divertido, peca de personal, corporativo y sobre todo egotista, lo que hace que las historias acaben abusando de la benevolencia del lector.
· El grafismo es sencillo y original, un estilo sucinto, ligero hasta lo garabatoso, que funciona mejor en tiras cortas, por espontáneas e inmediatas, que en narraciones largas que requieren otra detinencia y más detalle.
En esta novela gráfica acompañaremos al propio autor como protagonista de diferentes momentos de su vida en que se puso en cuestión que su profesión como historietista fuera arte y/o realemente un trabajo serio.
Cada capítulo está lleno de cinismo y de situaciones que parecen subrealistas pero que son hilarantes precisamente por su veracidad.
Recomiendo su lectura a todas las personas mayores de 12 años que disfruten del género de novela gráfica.