V objemu življenja

by Nina Osenar Kontrec

Ganljiva, navdihujoča, resnična zgodba o ljubezni, ki se odvija v dveh razsežnostih. Na eni strani opisuje čarobne trenutke z Nininim izjemnim možem in srčni klic po materinstvu. Na drugi strani pa se v ospredje postavi njena nepopustljiva volja do življenja, kljub hudi bolezni, ki jo je za pet let prikovala na posteljo.

Knjiga prinaša tudi znanstveno raziskovalni del, ki podrobno opisuje Sindrom kronične utrujenosti. V njenih straneh boste našli navdihujoče sporočilo vere v življenje.

Pet let bolečine je prineslo veliko trenutkov, ko bi Nina lahko opravičljivo dvignila roke. Lahko smo le hvaležni, da je ta kresnica v jantarju tako močno sijala. Tako zelo želela živeti. In se v vsem tem času tako veliko naučila. V objemu življenja namreč ni le resnična zgodba o ljubezni, temveč študija sindroma kronične utrujenosti z mialgičnim encefalitisom. Je pričevanje o boju s strokovnjaki, ki so ji vseskozi vsiljevali diagnoze, o katerih je globoko v svojem životu vedela, da niso prave. In ko je prvič popustila in se vedcem predala, je plačala visoko ceno.

Težko je skozi vrstice, ki opisujejo njeno zlomljeno srce. Težko se je soočiti s prizori razčlovečenja v imenu pomoči, ko »jaz vem, kaj je dobro zate«. Obenem pa je Nina vseskozi ostajala samoniklo bitje. Bitje, ki tudi trpi. Postajati senca sebe, biti »zgolj« spomin, a hkrati vedeti, da bližnjih ne vodi zlo, temveč neskončen obup, občutek nemoči, vse to ji je pomagalo preživeti. Saj ne prej, ne vmes in ne zdaj sveta ne vidi kot nekaj, kar ti samo po sebi pripada. Drug drugemu nismo dolžni ničesar, a hkrati vse. Kdo bi razumel to dvojnost?

Njena zgodba je liturgija volje uma, res je, a predvsem ljubezni – tiste, ki ne govori, ampak dejavno ljubi. Tudi v tišini.

398 pages, Paperback

Published January 1, 2023

Reviews

[Verena Białkowicz · Rating 2 out of 5]

Knjiga se mi je - vsaj na začetku - zdela obetajoča. Žal pa sem se komaj prebijala čez vse njene alegorije, ki jih je bila polna vsaka stran, tudi veliko preveč nepotrebnih informacij je bodlo iz nje. Opisovanje dogodka v podrobnosti se lahko bere okej, dokler ne gre za omenjanje mere pekača, receptov, in nesmiselnih primerjav, ki kar kričijo po tem, da avtor izpade načitan, ko je v resnici pri nekaterih zelo jasno, da gre za starega, dobrega strica Googla. Primer: "Korak za korakom, medtem ko z desno roko drsim po hladnem zidu, se vzpenjam, kakor da bi osvajala 3967 metrov visoki švicarski Eiger." Razen, če govorimo o alpinistu ali ljubiteljskem gorskem pohodniku, je zelo malo verjetno, da povprečen Slovenec z znanjem na drugih področjih, zna to številko stresti iz rokava. Zakaj je potrebna takšna primerjava, če ne beremo knjige alpinistke ali ljubiteljske gorske pohodnice, ve samo avtorica. Avtor težko verjame, da vse te primerjave stresa iz svoje glave, svojega spomina, čeprav se v nekaterih stavkih čuti pristno poznavanje tematike. Vsekakor ni preprosto napisati takšne knjige in spoštujem jo, da se je tako razgalila in darovala bralcem s svojo težko, a bogato izkušnjo, a vendar me je nekaj resnično zmotilo: omalovaževanje in podcenjevanje depresije. Ne sodimo, česar ne poznamo. Ne podcenjujmo poti, ki je nismo prehodili. Če se avtor trudi s to knjigo dokazati, kako težko izkušnjo je doživel, je zadnje, kar ga prikaže kompetentnega in kredibilnega spoznanje, da primerja bolezen z drugo in da drugo bolezen tudi napačno ocenjuje ter se je začuda celo — sramuje?

[Meta Pavlin · Rating 5 out of 5]

Ta resnična izpoved te popelje v žalosten svet Nininega trpljenja in neodgovornih, neosebnih ter nesposobnih odnosov v slovenskem zdravstvu. Kako si obravnavan še manj kot številka, bolje kot smet z vseh strani in vej medicine, kar je morala Nina doživeti.
Nepredstavljivo kaj je ta pogumna ženska doživela in preživela, da je dokazala vsem, ki je sploh poslušali niso, kaj šele razumeli njenega bolezenskega stanja, da te površne diagnoze, ki so ji jih delili strokovnjaki, niso pravilne.
Upam, da čimveč ljudi prebere to zgodbo in predvsem, da bi knjigo vzelo v roke čimveč zdravstvenih strokovnjakov ter stopilo dol iz svojega visokega konja ter vzelo Ninino izkušnjo v zgled in nauk o posledicah postavljanja nepravilnih diagnoz ter nasploh deljenja medikamentov kot bombončkov za katere še kako trdo mislijo, da na nas ne nosijo posledic.
Žal poznamo vse preveč podobnih zgodb v slovenskem zdravstvu, kjer se obravnava pacienta kot največji izmeček, ne glede na njegovo starost.
Nina, tebi pa vse pohvale za odprost, da si delila s svojimi bralci svojo težko in kruto izkušnjo, ki je še kako pomembna, da se izpostavi na slovenskih knjižnih policah.

[Tadeja Sercer · Rating 2 out of 5]

Velik besed in mal vsebine. Če bi knjigo oklestla nepotrebnih opisov in primerjav - vložkov, ki nimajo nobene veze, razen da zgleda, kot da bi rada izpadla ful pametna in načitana, bi z moje strani dobila kakšno zvezdico več - velike literarne vrednosti ne vidim. Upam, da bo nekoč ponovno, ko se od vsega mal distancira, to še enkat sama brala in dobila kakšen nov uvid - ji bo koristno

[Spela Ankele · Rating 4 out of 5]

Vsekakor: pogumno, da pišeš in bereš o tem, da nam vsem lahko enkrat zmanjka tal pod nogami. In kako nujna je dobra doza rednega spanja. Kako kratka je pot navzdol in kako dolga je pot nazaj. In od tod naprej je samo pot navzgor.

[Tali · Rating 2 out of 5]

Žalostna resnica stanja slovenskega javnega zdravstva in še bolj žalostna zgodba avtorice.
Me je pa v knjigi zmotilo preveč pridevnikov in primerjav.

[Dashark · Rating 4 out of 5]

Relatable

[Nina Plantan · Rating 3 out of 5]

Zelo žalostna zgodba. Sem vesela, da je našla pot ven.

[Ana Rojc · Rating 5 out of 5]

“nobenega bremena nisem čutila, nobenega strahu, samo spokojen pogum.”

[Tanja Šterman · Rating 3 out of 5]

Doživeto in berljivo napisana izkušnja boja z boleznijo. Vmes je vključeno poglavje, ki bi mu lahko rekli veganski pamflet, pa poglavje s podrobno razlago mehanizma sindroma kronične utrujenosti, večinoma pa gre za prvoosebno izpoved o težkem obdobju življenja s kratkimi vmesnimi izleti v preteklost.

Knjiga je bila v načrtu izdaj pri Mladinski knjigi. Ne bom ugibala o razlogih, zakaj se je avtorica odločila izdati knjigo drugje ... glede na delovni naslov pri MK " Nikoli dovolj" sklepam, da so želeli dati poudarek borbi s perfekcionizmom. Ta je zdaj v knjigi žal le bežno omenjen. Prepričana sem tudi, da bi MK izbrala drugačno naslovnico - retuširana izumetničena podoba ne dela usluge knjigi, ki naj bi bila iskrena izpoved. Pa morda bi kakšen urednik opazil kapitalnega kozla, ko piše, da je njen partner odpotoval na olimpijske igre v Pjongjang v Severno Korejo ... Sicer pa je knjiga jezikovno v redu; nič me ni posebej zmotilo. Razen malo pretirane osladnosti z neskončnim ponavljanjem ljubic, srčkov, ljubčkov ... In podrobnega opisovanja, kako je kdo izgledal. V trenutkih najslabšega počutja, ko pride na dom dežurna zdravnica, najprej opiše, kakšne barve šminko je zdravnica imela in kaj je imela oblečeno.

Nisem usposobljena za strokovne razprave o psihiatriji pri nas in kljub temu, da je avtorica z izdajo knjige zavestno dala v javnost svoje zasebno življenje in podatke o bolezni, se mi ne zdi etično razpravljati o tem. Zato tu končujem svoj zapis.