Tako kot vsa Jergovićeva dela tudi Zgodovinska čitanka premore posebno rahločutnost. Vsaka zgodba obravnava po en fenomen iz vsakdanjega življenja zadnjih desetletij 20. stoletja – naj gre za glasbo, nogomet, potrese, šolske izlete, pozabljene sladkarije, olimpijske igre ali kaj drugega. Toda še zdaleč ne gre samo za skupen spominski okvir neke generacije; teža Jergovićevih zapisov je v tem, da na dozdevno lahkotne in nostalgično obarvane dogodke nacepi trpko stvarnost časa, ki jim je sledil. Če je delo univerzalno zanimivo, pa v bralcu, ki je živel v Jugoslaviji še pred njenim krvavim razpadom, ne sproži samo spominov, temveč tudi naravnost čutne izkušnje, tako močne, da bo posegel po prtičku, da bi si z ustnic obrisal fiktivno maščobo, ki je ostala za fiktivnim burekom.
Pred vami je zgodovina Jugoslavije in Evrope, zgodovina posamičnih življenj, predvsem pa zgodovina Sarajeva, ki je ne bi zapisal noben “pravi” zgodovinar.
Miljenko Jergović is a Bosnian born prose writer. He currently lives and works in Zagreb, Croatia.
Jergović has established himself as a regional writer across the territory of former Yugoslavia and is best known for his prolific work on Balkan history, the Bosnian war, and the Yugoslav legacy. Critics have acclaimed his capability to turn every topic into a story without changing it's core at all, hence preserving its internal logic.
His more acclaimed works include a collection of short stories Sarajevski marlboro (Sarajevo Marlboro, 1994) and widely translated novels like Kin, Ruta Tannenbaum, and The Walnut Mansion. Jergović works as a journalist and has published several collections of his articles and essays.
Skup kolumni na temu života u Sarajevu i Jugoslaviji 70ih i 80ih. Malo sam mladji od Miljenka, a i nikad nisam živeo u Sarajevu, pa mi neke priče nisu toliko blizu. Drugi problem... Knjiga priča o nezgodnim vremenima i koliko god autor pokušava izbegavati teme o podelama, ratu ili nacionalizmu, ipak provejava osećaj "mi" i "oni".
Pogled na čas pred vojno na Balkanu s sarajevskega zornega kota. Pisatelj natančno povezuje vsakdanje predmete in bolj ali manj pomembne dogodke (npr. lepilo, obliž, televizija, plašč, šah, namizni tenis, nogomet, olimpijske igre) s spomini iz preteklosti, v katerih se znajdejo Sarajevčani sami ter razni politiki, športniki, glasbeniki ipd. Včasih sredi mirne pripovedi pretresljivo spomni, kako se je nekaj spremenilo po vojni. Mojstrsko opiše grenko-sladki trenutek tik pred vojno, ko bi najraje zamrznil divje smejoče se domačine, ko so spoznali, da prihod dveh vojakov ne prinaša vojne. Še ne. 😪 Starejši boste lahko obujali spomine na vsakdan pred vojno, mlajši pa prepoznali nekatera, tudi slovenska imena, spoznali stereotipen pogled na Slovence in se spomnili tudi na kakšno malenkost iz otroštva, četudi v 90-ih letih. Se spomnite npr. spominskih knjig in leksikonov? 😆 Zanimivo je tudi, kako so se takrat spopadali z epidemijo. Meni je bilo v knjigi zelo všeč to, da jo lahko berem občasno in na kateri koli strani, saj se poglavja ne povezujejo.