Tretja pesniška zbirka Denisa Škofiča je poetična, tematska in »mitološka« nadgradnja njegovih prejšnjih dveh.
Lirski subjekt, umaknjen od središča v svoj »tuskulum« oziroma »mirno in udobno zavetje,« piše – kakor da bi hkrati živel preteklost, sedanjost in prihodnost – predvsem o naravi in živalskem svetu, ki se rad groteskno preliva v človeškega ali pa se konfliktno stika z njim, o ljudeh in njihovem vsakdanu, ki ga prežemajo rituali, družbeni konstrukti, globoke duhovne skrivnosti in erotično doživljanje drugega in sveta. Njegova pisava zajema iz globin knjižnega jezika, preigrava številne metaforične lege in prepleta besedilo s (pop)kulturnimi in literarnimi referencami, tokrat pa pogosteje in bolj celostno zajema tudi iz narečne govorice.
Mnoge pesmi so zelo luštne in polne topline, vendar pa sem naletel tudi na takšne, katerih pomen mi je ostal nekoliko skrit. Poseben čar in avtentičnost predstavljajo v zbirki predstavljajo narečja.