Dorrit Cato Christensen je mati Luise, ki je pri 33 letih zaradi zastrupitve z antipsihotiki umrla na psihiatričnem oddelku bolnišnice v Amagerju na Danskem. Predoziranje. Psihiater ji je kljub nenehnim opozorilom, da Luise zelo slabo presnavlja zdravila, predpisal in na silo vbrizgal močno povišani odmerek antipsihotičnega zdravila, ki ga je dobivala s še tremi, štirimi hkrati. Predoziranje. Brez utemeljitev, brez preiskav, zgolj zato, ker se je tako odločil Psihiater.
Luise je bila od malega nekoliko drugačna. Nikakor ne mentalno prizadeta, je pa imela nekatere znake vedenjskih težav avtističnega spektra, morda Aspergerjevega sindroma. Psihologi so ugotavljali, da na nekaterih področjih za vrstniki nekoliko zaostaja, da jih na drugih nekoliko prekaša, gledano v celoti pa je bila daleč od tega, da ne bi bila sposobna samostojnega življenja in primerno izbrane kariere.
Izjemno trpka zgodba o sistemu, s katerem se ne moreš bosti in nikakor ne zmagati. Deklica z osebnostnimi motnjami, z diagnozami vse povprek, predvsem pa s hudo napačnim zdravljenjem. In mama, ki je nemočna. V materinski ljubezni bi storila vse, da bi ji pomagala, a sistem deluje po svoje. Danska, izjemno napredna dežela, a vpeta v to, da potrjuje diagnoze, odkriva napake in se ne meni, kaj nekdo zmore, temveč se obeša na to, kar ne. Po dekletovi prezgodnji smrti mama napiše to knjigo, zgodbo o njuni kalvariji. Ni prijetno branje, res ne, vendar pomembno odkriva, da sistem ni vedno dober za ljudi, za posameznika pa še sploh ne.