V zgodbah se razkrijejo navidezno idilične družine, prijateljstva ali zgolj naključni odnosi, v katerih se skrivajo nerazrešene travme in frustracije, ki izbruhnejo v najrazličnejših oblikah in prinašajo vrsto posledic …
Zgodbe Samante Hadžić Žavski bralcu prigovarjajo, naj premisli, kje so meje njegove lastne vesti, in predenj postavljajo ogledalo, ki zrcali paleto njegovih lastnih občutij. Najsi gre za trenutke, v katerih si dovoli biti ranljiv, maščevalen, šibak ali brutalen, v zgodbah začuti tako svoje kot tudi družbene rane. Obiski ne predstavljajo nekega namišljenega sveta; gre za naš vsakdanji svet, ki ga pisateljica spretno pne na okvir svoje imaginacije.
Avtorica s preprostim in lahkotnim slogom uravnoteži vsebino pripovedi, ki izpostavljajo družinske travme, stiske žensk, ujete v družbenih vlogah in razmerjih, in ranjene moške z življenjskimi frustracijami. Z vsako zgodbo ruši tabuje in razkrinkava privzgojene lažne slike srečne družine, zakona in odnosov kot takih.
Ena boljših zbirk kratkih zgodb, kar sem jih prebral. Zgodbe so kratke, a zelo prijetne nekatere bolj izstopajo, druge malo manj, a kot celota deluje zbirka zelo dobro. Avtoričin slog je hitro berljiv.
Ni skrivnost, da pisateljica piše povsem po mojem okusu, zato se uvršča med moje najljubše slovenske avtorice. Tudi s knjigo Obiski me ni razočarala, saj na (občasno) grotesken, a zelo učinkovit način predstavi naša življenja. Najbolj sta mi ostali v spominu zgodbi »Pogled« in »Samov sin«, v kateri avtorica najverjetneje zelo resnično in pretanjeno opiše Davidove pogovore s sosedovim psom. Samanta ni le odlična pisateljica, temveč tudi izjemna mentorica. Knjigo toplo priporočam v branje; vsem, ki se sami ukvarjajo s pisanjem, pa tudi obisk katerega od njenih tečajev pisanja.