24 zgodb Nine Kremžar v Opazovalnici zastavlja vprašanja o bivanju, spominu, prihodnosti, preteklosti, resničnosti, domišljiji, ljubezni, minljivosti … Intimo svojih junakov in junakinj, ujetih v brezizhodnost odnosov, vsakodnevno rutino, lastno psiho in celo lastni dom, predstavlja brezkompromisno, še posebej takrat, ko je treba globlje zarezati in se soočiti s temačnejšimi temami.
Nina Kremžar je za svoje pesmi in zgodbe prejela številne nagrade. Med drugim je za zgodbo Jutranja kava, ki je del te zbirke, prejela AirBeletrinino nagrado za najboljšo zgodbo leta 2017, leta 2018 je postala zmagovalka festivala Urška, leta 2019 pa je osvojila laskavi naziv vitezinja poezije na Pesniškem turnirju založbe Pivec. Opazovalnica je njena prva zbirka kratkih zgodb.
Nina Kremžar je zaključila študij anglistike in primerjalne književnosti. Piše poezijo in prozo. Občasno urednikuje, prevaja in vodi delavnice kreativnega pisanja. Po zmagi na festivalu mladih literatov Urška je njen pesniški prvenec "Dostop na odprto morje" izšel jeseni 2019. Leta 2024 je pri Sodobnosti izšla njena zbirka kratkih zgodb Opazovalnica.
Zelo inovativna zbirka, v kateri se avtorica ves čas spretno poigrava s formo, ki na domiselne načine stopa v dialog z vsebino in jo bogati. Zanimiva in polna bralska izkušnja.
“Babičina hiša je bila vedno topla na čisto poseben način.”
Avtorica v knjigi predstavlja svetove, velike le nekaj strani, v katerih lahko najdeš ščepec domačnosti v vsaki situaciji.
Nekompliciran in mehak jezik te prilepi na strani zgodb in te pripelje do občutkov, za katere še sam nisi vedel, da so ti domači. Dokaz, da ne potebuješ unikatne zgradbe in kompliciranih povedi, da zgodba ostane v bralcu, tudi ko se premakne na naslednjo.
Knjigo sem doživela kot topel objem, v katerem mi ni potrebno razmišljati o velikih pomenih, ni hladnosti in dramatičnosti, ki jih pogosto srečam v zgodbah s podobnimi tematikami, kot jih opisuje avtorica. Vseh teh se dotika s svežino vsakdanjosti in ve, kako opisati občutke, ki do zdaj še niso dobili imena.
“Otroštvo se mi zdi nejasna zgodba. Kot knjiga, za katero veš, da si jo prebral, in se recimo spomniš, da je imel glavni lik v svojem stanovanju vijoličaste zavese z rumenimi pikami, pozabil pa si, zakaj je zares šlo.”