Almini popotni dnevniki so bili šele pred nedavnim odkriti v zasebni zapuščini v Gradcu. Sodobnemu bralcu pa ne prinašajo le številnih popotniških vtisov in osebnih doživetij, temveč tudi pomembno zapolnjujejo vrzel v manj ali skoraj še neznanem obdobju Alminega življenja in njenega literarnega ustvarjanja. Gre za fresko nekega časa, ki razkriva tudi nova spoznanja o življenju manj znanih, a za kulturno zgodovino Slovenije pomembnih ljudi. Temu sledi tudi bogato slikovno gradivo: fotografije, razglednice in ilustracije. Knjigo dopolnjujeta zemljevida Alminih potepanj po Sloveniji – prostoročno risani je iz Almine osebne zapuščine, sodobni pa te iste poti umesti v geografske okvire današnje Slovenije. Dragocen dodatek k popotnim dnevnikom je geografsko kazalo, ob katerem je mogoče z Almo na hitro obiskati vse kraje, ki jih legendarna popotnica in pisateljica v svojih zapiskih omenja.
Alma M. Karlin je bila za svoj čas zelo posebna in nenavadna osebnost, vendar je družbene norme niso ovirale, da ne bi sledila svojim sanjam, tako da je postala popotnica, pisateljica in pesnica ter tudi strastna pohodnica. Mogoče deluje v svojih pisanjih nergaško in tarnajoče (to lahko razumemo tudi kot izraz skrbi zaradi financ in pomanjkanja dela), vseeno pa ne gre zanikati, da je Alma unikatna avtorica. Da o njenih potovanjih ne govorim, saj je videla ogromno sveta.
V knjigi so zbrani trije pohodniški zvezki, v katerih popisuje svoje "sprehode" po domačih (in malo daljnih) krajih. Podrobni opisi narave, krajev, živali in ljudi so na začetku zelo očarljivi in hudomušni, kasneje pa avtorica postane bolj zagrenjena, saj je čutiti tesnobo zaradi finančnih skrbi in slabega zdravja. Vseeno pa avtorica ni tako hladna in tarnajoča oseba, saj se vidi, da ima izredno rada svoje kužke (zlasti pomeranec Blacky je bil njena radost) in ima prijatelje, ki ji stojijo ob strani.
V glavnem, branje je gostobesedno, ampak tekoče berljivo in resnično sem uživala ob pohajkovanju po Celjskem (in drugje). Priporočam.