Pri novelah Jedrt Maležič sem res vesel, da sem dialektik in pojmujem svet kot nekaj, kar se neprestano razvija. Ko sem odkril njene novele Težkomentalci (2016), so bile odlične. Njena naslednja zbirka Bojne barve (tudi 2016?) je bila ena najboljših novelesknih zbirk na Slovenskem. Njena zadnja Dvoliki (2023) je najboljša zbirka novel na Slovenskem. Ko pasulj. Priznam, novel ne berem veliko, sem bralec romanov, domišljam pa si, da če nekje najdem biser, razumem, da gre za biser. Kaj mi je v Dvolikih takega? Da avtorica v kratkih, nekajstranskih sestavih človeka potegne v dano situacijo, popiše temeljni problem, navadno med dvema človekoma ali skupino, pripoved zaostri in jo potem razpusti v trenutku, ki nam omogoča premislek o konkretni situaciji in obenem umestitev te, noveleskne situacije, v neko občejšo človeško izkušnjo. Mislim, da sem že pri obeh prejšnjih Jedrtinih zbirkah navajal sorodnost z Raymondom Carverjem, ki smo ga v 90. letih zeleni komparativisti navajali kot model postmodernega novelista – in kot takrat tudi danes mislim, da je pri noveli treba zasledovati prav tak slog in naravnanost. Za bolj literarno ustrezno razlago poglejte kar v knjigo, na koncu je odlična spremna beseda. Jaz lahko rečem samo, da sem naravnost navdušen, da Jedrt poznam in cenim tudi v živo, njen neverjetni jezikovni razpon, ostra pamet in božanski smisel za humor, Pas mater!, so nekaj, kar človeku dodaja smisel.
Kratke zgodbe. Kalejdoskop oseb, njihovih usod, njihovih dvoličnosti. Prijetne za branje (tudi ko govorijo o neprijetnih temah in ljudeh), po prebranem pa ne ostane veliko. Zgolj vtis, preblisk, občutje. To je nasploh moj problem s kratkimi zgodbami ...