Dnevi osamljene gospodične Cecilije so si podobni kot jajce jajcu, dokler nekega dne ne izgubi službe socialne delavke. Ko zapusti svoje delovno mesto, s sabo vzame le svoj zvezek z zapiski in košato monstero. Na poti domov trči v Vanjo, otroka uličnega glasbenika, s katerim se kmalu spoprijateljita. Drug drugemu dobro deneta in kmalu se Cecilija ob Vanjini pomoči začenja odpirati svetu in življenju, ki naenkrat postane polno vznemirljivih reči in ljudi, Vanja pa prvič občuti dovolj varnosti in trdnosti, da ugotovi, kaj želi.
Pravljični slog pisanja, brez tiste čarobnosti, bogatega in slikovitega jezika, ki bralcu odpre domišljijski svet… pisanje mi je delovalo “po iusu” brez osebnega sloga. Pravljico omenjam zato, ker se zgodba razvija tako naivno idealizirano, da podcenjuje mladinsko populacijo. Naj bi v zgodbi nastopali eksentrični liki, ki pa so brez mesa in patine. Nobenih zapletov v zgodbi in junaki se odzivajo na pretresljive življenjske dogodke indifirentno v stilu…aja, odpustili so me? ni problema… aja, ta otrok bo živel pri meni? pa naj…. aja, mama me je zapustila, ker si je raje izbrala kariero? ok, za sekundo bom jezen, sedaj sem pa ok… protagonisti so mi delovali kot lutke z enakim izrazom na obrazu ne glede na dogajanje in ki se med seboj ločijo samo po napisu na oblačilu, kaj naj bi predstavljali…
Pri vsem tem se mi poraja vprašanje, kaj je to res največ, kar lahko ponudi ena od največjih slovenskih založb mladim bralcem?!
"Oče je vsak dan skuhal močno kavo, ki sta jo vedno, ne glede na vreme, popila na notranjem dvorišču, na klopci pod napuščem. Mama se je rada ulegla nanjo in mu položila glavo v naročje. Oče je, čeprav sam ni kadil, prižgal cigareto in jo potrpežljivo nosil do njenih ustnic, pa spet v zrak, vse dokler mu ni med kazalcem in sredincem ostal le ogorek, na katerem je bil rdeč poljub."
Nagrada večernica za najboljše otroško ali mladinsko delo, nominacija za nagrado desetnica ... ne razumem. Naivna zgodbica o socialni delavki, ki izgubi službo (kar tako, nekega dne, jo odslovijo). Vzame svojo monstero iz pisarne in se odpravi domov. Na poti sreča uličnega glasbenika (klišejski tip s polomljeno slovenščino, pomešano s hrvaščino) z otrokom. In nekako ta otrok kar pristane pri njej ... in, ja, uspe mu odpreti gospodičnino srce in jo iztrgati iz osamljenosti. Blabla. Se zavedam, da je pravljično, ampak ne more biti tako absurdno nerealno! Poleg monstere namreč gospodična vzame s seboj tudi zapiske o socialnih primerih, ki jih je obravnavala in jih nato skupaj z otrokom prebira ter se druži s temi ljudmi.