Nočne more mu oživijo potlačene spomine na podvodni ribolov v odročnem jadranskem zalivu. Pred sedemnajstimi leti je na otoku Hvar s še tremi ribolovci naletel na nenavadno vasico, katere prebivalci varujejo temačno skrivnost. Kmalu četverico posrka grozljiv blodnjak dogodkov, ki vzame mero njihovi človečnosti in jih za vedno spremeni.
Pa je skoraj dve desetletji starim spominom sploh mogoče zaupati? Ko se v njihovo tkanino vpletejo niti tragičnih dogodkov, ki so se zgodili pred kratkim, se začnejo postavljati vprašanja in rojevati dvomi. Kateri demoni so resnični in kateri izhajajo iz nas samih? Ali bi ranjen razum raje sprejel težavno resnico ali osvobajajočo laž?
Vau. Slovenski žanr očitno prav res postaja resna reč. Tole je izredno solidna folklorna grozljivka. Komot bi tole kupil na letališču in prebral med poletom. Povsem na ravni kakšnih tujih zadev, ki sem jih bral v zadnjem letu. V prvem delu nekaj res srhljivih proleps, ki dvigujejo napetost in zanimanje, gradijo dobro vzdušje; pojav velikanskega očesa v sanjah, napoved Franjovega zloma itd. Dobro je tudi, da si vzame nekaj časa, na zadnjih straneh pa, da so grozljivi opisi sinestetični, ne samo vizualni (vsebujejo tudi vonj, otip itd.). Sicer je slog vseskozi fino tekoč, podoben Kingovem, ampak z nekimi štajerskimi lokalizmi, ki delujejo zelo v redu. Tri zvezdice, ki bodo marsikomu pet zvezdic. Ampak tri, ker je tudi nekaj poštenih minusov. Prva polovica knjige je absolutno predolga - prepodrobni opisi priprav na potapljanje, ki roko na srce potem nikoli niso res pomembni, saj se zadnjih nekaj strani, ko pridemo do groze, vse skupaj zaplete in razplete zelo na hitro (v primerjavi s prvim delom). Posebno je nerazumljivo, ker naj bi šlo za nekakšno izpoved/pismo ženi - zakaj bi njej pisal vse te podrobnosti? Kup zgodbenih elementov je, ki so odveč in nimajo nobenih pravih posledic za zgodbo (tekmovanje za prosta mesta na odpravi, ljubezenski spor med Gregorjem in njegovo ženo, sploh prisotnost žene in otroka, zaljubljena natakarica, podvodna puška s svojo voljo itd.), poleg tega pa precej ustavljajo suspenz. In zelo otročji humor - to je sploh rakrana slovenskega žanra. Včasih se ni znal smejati, zdaj se smeji banalnostim, ki v literaturi preprosto ne delujejo. In pa groza je malo klišejska in predvidljiva, zelo osnovno lovecraftovska, ampak to je še res najmanjša zamera. Skratka, zelo spodobna slovenska grozljivka. Slovenski žanr se ne le razvija, ampak tudi širi.
Naj tokratno mnenje začnem z eno osebno anekdoto. Kakih 25 ali več let nazaj sem se na morju, kot otrok skoraj utopila. Od takrat naprej imam strašno nelagodje ob globoki vodi, sploh tisti temi, ki ji ni moč videti dna. Ob plavanju v globoki vodi me prevzame tesnoba in želim si, da se čimprej umaknem iz nje. Ko sem se s protagonistom srhljivke Dno podajala v njegove lastne temačne globine prav tako 20 let starih spominov, me je prav tako navdajala tesnoba, le s to razliko, da tokrat nisem želela ven, ampak naprej, vse do Dna.
Protagonist, ki ga spoznamo le po nadimku Picasso, v prvi osebi pripoveduje zgodbo o dogodkih izpred dvajsetih let. Celoten roman je pismo njegovi ženi, ki jo mora (vsaj za kratek čas) zapustiti, da razreši stare dolgove in se otrese spon, ki mu jih nalagajo. V pripovedi se vrne v mladost, ko ga je najboljši prijatelj, klical ga je celo brat, Franjo nagovoril, da se skupaj udeležita tečaja podvodnega ribolova in posledično tudi ribolovnega dopusta na Hvaru. Po prihodu na Hvar pa kmalu ugotovita, da se v zalivu ob vasici Stara Crkva skriva temačna skrivnost. Branijo jo nenavadni prebivalci mistične vasice Nova Crkva, ki skrivajo vse več, kot le dobra mesta za ulov najboljših rib na Jadranu. Začne se bitka z demoni, tistimi v nas samih in dejanskimi pošastmi, ki na nas prežijo iz globin.
Uf, tole pa je bilo potovanje! Srhljivka v pravem pomenu besede, saj me je neprijeten občutek obdajal ves čas branja. Avtorju je uspelo napisati vznemirljiva poglavja z dovoli previsniki, da bralca ženejo naprej in naprej. Ves čas se mi je tudi dozdevalo, da sama pripoved na nek temačen način vleče bralca vase enako, kot nekaj vleče naše junake na tisto temno dno morja. Avtorju je res uspelo ustvariti izjemno vzdušje, ki zame osebno odtehta nekaj škrbin v pripovedi in nekaj nekonsistentnosti pri razvoju določenih likov. Vzdušje je bilo tako neverjetno temačno, da sem na vse morebitne "napake" povsem pozabila.
Všeč mi je bilo, da je ves čas pripovedovalec ohranjal nek nivo skrivnostnosti. Nikoli se ne izreče povsem glede usod določenih likov, tudi o smrti hčerke glavnega junaka lahko le ugibamo. Prav tako je celotna pripoved izredno nedoločljiva v smislu nekega zaključka, določnosti. Če nimate radi odprtih koncev si boste najbrž do komolcev pogrizli nohte, a meni osebno je tak konec v tej pripovedi fantastična izbira.
Vsekakor res res prijetno presenečenje avtorja, ki ga doslej še nisem poznala. In popolno poletno branje za tiste, ki vam ideja poletnih romanc sploh ni blizu. Tole vas bo ogrelo in ohladilo obenem.
2.5 *. Dno? More like The Shadow over ̶I̶n̶n̶s̶m̶o̶u̶t̶h̶Hvar. Nekaj med hommagem in rip-offom Lovecrafta. Še kar nerodno spisan, še posebej zadnji akt.
Ne grem več na Hvar. Pa ne samo zaradi navitih cen. Dno je kot potapljanje brez jeklenke – globoko, napeto in mestoma klavstrofobično. Kolega Hancman te najprej povabi na Hvar (fajn, sonce, voda, zrak, svoboda!), potem pa ti elegantno zategne zanko okoli gležnja in te potegne v mračne globine, kjer se spomini glavnega junaka mešajo z nočnimi morami. Vsi pravijo, da je knjiga super za branje na plaži ... je, če ne znaš plavati. Branje za vse, ki imajo radi srhljivke z možgani, dušo in odličnim stilom.