Povej, napisala bom

by Iva L. Novak

Da bi poskrbela za svoja predšolska otroka v času koronavirusa, pisateljica s partnerjevo spodbudo ostaja doma. Toda ko njen partner stopi v stik s skupno znanko, Lejlo D. Kres, se protagonistka romana oklene možnosti, da bo prav Lejla – ta zanimiva ženska, njegova bivša – tista, preko katere ji bo uspelo na novo konstruirati realnost, v kateri bo želela vztrajati. Torej realnost, ki bo segla preko biti mama/gospodinja/partnerka. Lejla celo postane način, ki prvoosebni pripovedovalki omogoča, da se znova poveže z besedami, pisanjem – in sabo. Od partnerja tako zahteva vse več besed.

144 pages, Hardcover

Published March 13, 2024

Reviews

[Nina Pernina]

Slog pisanja mi je bil zelo všeč, vse ostalo malo manj.

Kdo si želi podoživljati čas korone? Prav tako mi je bila glavna junakinja zelo antipatična in nisem razumela njene obsedenosti z bivšo, prav tako ne konca zgodbe.
Sprašujem se tudi ali gre za avtofikcijo, saj je glavna junakinja prav tako pustila fotografijo in začela pisat.

[Petra Kirn]

Čas korone je bil za vse zelo poseben in takrat se je hočeš nočeš tudi marsikaj razjasnilo, ampak ta knjiga pa zagotove ne razjasni svoje zgodbe. Bolj sem se poglabljala v to o kakšnem trikotniku se gre, manj mi je bilo jasno. Konec pa povsem nedorečen. Škoda.

[Sanja Vidmar]

Prehiter konec… nekako mi je pri izteku zgodbe še nekaj manjkalo.

[Urška]

"obdrži, kar je mojega, naučila sem se živeti brez tega."

če si kdaj koga ljubil, se lahko hitro poistovetiš s protagonistko.

[Adelisa]

zelo mi je bil všeč način pisanja, se me je velikokrat dotaknila lepota njenega opisovanja, ampak dosti stvari nisem razumela oz. bi potrebovala nekoga, da zraven malo diskutirava o tej knjigi, da bi mi bila bolj jasna. pa po drobcih, skozi pogovore poskuša bralcu predstavit to Lejlo, ampak je vse tako skrivnostno, šifrirano napisano, da še zdaj ne vem točno, kaj se je zgodilo. mogoče je to pisateljica hotela?

[Sandra]

3,5: slog mi je bil zelo všeč, bistva in zapleta/razpleta pa ne razumem zares.

[Lucija Čakš]

Ni ravno popolno branje za Valentivnovo :) edino, kar mi je v tem romanu dobro, je prikaz, kako se nam je v covid karanteni vsem kar malo cufalo, predvsem pa mamam z majhnimi otroki. Na žalost v knjigi ni enega všečnega ali dopadljivega lika in si na koncu hvaležen vsaj za to, da je knjiga kratka.

[vijolca]

Ne vem, če razumem.

[Maja]

Audiobook

[Tanja Šterman]

Podobno kot prejšnja knjiga te avtorice (Ajaccio, ponovno). Ni moj slog. Preveč patosa in obsesivnega brkljanja po lastni in tuji duševnosti na način, ki mi ni blizu. Dogaja se v času pandemije, Glavna protagonistka je zdolgočasena doma z otrokoma in zahteva od moža, da ji pripoveduje o svoji bivši.