Nihče nikogar ne spozna

by Katarina Gomboc Čeh

Nihče nikogar ne spozna spremlja leto življenja študentke antropologije Maše, ki v politično napetem času begunske krize doživlja vse večjo razpetost med konservativnimi vrednotami svoje družine in kompleksnim svetom.
Enaindvajsetletno Mašo, študentko antropologije, poleg sanjarjenja ob glasbi Lane Del Rey zaposluje petje v ženskem pevskem zboru, njenega prijatelja Maksa pa delo z begunci, ki na pragu begunske krize vse bolj preplavljajo Evropo. Maša je v Maksa, ki ga pozna od malih nog, skrivaj zaljubljena, a kaj za njun odnos pomeni to, da so prijateljstvo njunih staršev končali različni pogledi na slovensko politično preteklost in prihodnost?
Maša se znajde v vrtincu intimnih odnosov in situacij, skozi katere bo morala razstaviti in ponovno sestaviti svojo identiteto. Njena zgodba se razvija v tesni prepletenosti z glasbo ter skozi najrazličnejše človeške obrede, v katerih ob prebujanju njenega antropološkega čuta ugleda skrite drobce, ki še dodatno razblinijo njeno predstavo o svetu ter vseh tistih, za katere je bila prepričana, da jih zares pozna.

Genres: Contemporary, Fiction

352 pages, Hardcover

Published January 1, 2024

Reviews

[Nina Pernina · Rating 3 out of 5]

Prva polovica knjige za 5, nato pa je šlo navzdol.

Odlično grajenje likov in bralčevega pričakovanja po razpletu, a izzid je nekatarzičen. Na koncu so se mi vsi protagonisti zdeli dolgočasni in “Sally Rooney-jevsko zateženi”. Še najbolj mi je bil všeč lik Sare, alternativke z odprtim mindsetom in škoda je, da je samo stranski lik, ki potihne prekmalu v zgodbi.

V duhu zgodbe sem pogrešala več odprtosti, prepišnosti mladega študentske duha in menim, da bi avtorica lahko bolj prestopila meje slovenske zadržanosti in razvijala nastavljene teme, ki so ostale v zraku. Iz tega vidika mi je vse skupaj delovalo zaplankano in starinsko.

Žal mi je razplet zgodbe pustil grenak priokus, in če sem na začetku knjige pomislila, da bi to lahko bila odlična predloga za nov slovenski film - saj je pisateljica ustvarila odličen pripovedni slog, kjer se ti kadri kar sami od sebe odvijajo v glavi ob branju - sem si na koncu knjige premislila, namreč manjka ji drznosti in pogrešala sem več dobrih dialogov, iz katerih bi bralci črpali navdih za svoje zgodbe.

[Tanja Šterman · Rating 5 out of 5]

Takšen roman smo potrebovali. Aktualen, lokalen, realen, nepretenciozen, brez karikiranja. Primerjava s Sally Rooney na platnicah je lahko dvorezen meč - nekateri jo obožujejo, drugi je ne prenesejo ... junaki Gomboc Čehove so vsekakor za moj okus bolj prizemljeni, bolj realni, predvsem pa ne filozofirajo zaradi filozofiranja samega. (Pa spadam med ljubitelje Sally Rooney).

Glavna protagonistka je Maša, študentka antropologije. Izvira iz precej konzervativne družine, na trenutke je naivna, velikokrat reče kaj, ko bi bilo bolje ostati tiho, včasih pa si ne upa izraziti svojega mnenja ali pokazati čustev. Blizu mi je bilo tudi to, da je aktivna članica dekliškega zbora, ki ga z železno roko vodi ambiciozna dirigentka. (Oh, prizori s Starega trga, kjer je do predlani bila Akademija za glasbo ...). Vidi se, da avtorica glasbeno tematiko pozna in jo opisuje strokovno korektno.

Prijateljstva, ljubezen, študij, kariera, aktualna politična tematika (begunci, družinski zakonik), družinske vrednote, religija ... roman odpira veliko tem.

Jezik je lep, tekoč, krasno je brati roman, kjer branja ne ovirajo napake in nerodnosti v izražanju. (No, priznam, da sem se očitno navadila in bolj ali manj sprijaznila z opuščanjem končnega i-ja v nedoločniku - vsaj v premem govoru, kot je bil primer tukaj ...😉)
Priporočam v branje.

[Mitja · Rating 4 out of 5]

V romanu vzporedno spremljamo eno leto dveh ljubezenskih razmerij protagonistke Maše; Mašin odnos z Maksom in Mašin odnos s pevskim zborom. Kot v vsakem razmerju se Maša neprestano sprašuje, kdo koga bolj potrebuje in ali je dovolj dobra (kot potencialno dekle in kot potencialna prva sopranistka). Zdi se, da ona Maksa in zbor njo. To je podčrtano v odkritju, da jo skoraj oba sočasno ranita do krvi, le da gre pri enem za bolečino in pri drugem za zmago. Obe ljubezni se končata nedorečeno, a z nastavkom za nov začetek.

Prava odlika tega romana je premi govor, ki je like izriseval tako natančno, da sem imel občutek, kot bi gledal film. Dialogi so mestoma obteženi z dodatnimi opisi dogajanja in s tem razbijajo ritem. Pisateljica je več kot dovolj nazorna, da bralec tudi brez pomoči didaskalij razume, kdaj je nekdo živčen ali jezen ravno zaradi odličnih karakterizacij. Dejstvo, da se nekomu ob nekih besedah spahne, ravno ne doda, prej odvrača od fokusa debate. Tovrstna upočasnitev je bila najbolj očitna, potem pa sem jo videl še drugod, na primer v dolgih pasusih, kjer liki tračajo drug čez drugega ali zapadajo v dolge monologe, ki včasih mejijo na prazno besedičenje. Res je, na ta način pripoved gradi ljudi iz mesa in krvi, ampak mislim, da fabuli ne doda veliko. Tukaj moram navesti primer mimobežne omembe »nizkega jezuita«, ki se pojavi dvakrat v nekaj straneh. Kakor je besedna zveza »nizek jezuit« sijajna (tu ne gre spregledati avtoričinega pesniškega talenta), pa si nisem mogel kaj, da sem se pričel spraševati, ali ima kako bolj skrivnostno, bistveno vlogo. Všeč so mi bili vdori popkulturnih referenc, nekatere pesmi sem si zavrtel ob branju. Izstopajoč je bil prizor samozadovoljevanja protagonistke tik po prebiranju Maksovega emaila, v katerem prvič pokaže obet razumevanja obrednosti, tradicije in spoštovanja do religije. Za trenutek se zdi, da je vstopil v njen svet in fantazijsko tudi vanjo.

Pod črto je to močan prozni prvenec, kljub temu, da sem na koncu ostal nekoliko na suhem - če mi dovolite - tako kot protagonistka. Ob vseh intelektualni globokih pogovorih, ki sta jih z Maksom imela, se mi zdi škoda, da nista mogla nasloviti najpomembnejšega. Tistega o čustvih in zakaj ima vsak v nočni omarici sliko drugega. Morda pa je to načrtni cliffhanger?

[Mirjana (Mirjana_bere) · Rating 4 out of 5]

3.5 ⭐️
izjemoma zaokrožene navzgor, ker sem kolebala med 3.5 in 4.

Svež študentski roman (kar je v mojih očeh tudi edino dejstvo, skozi katero vidim nehvaležno primerjavo s Sally Rooney, ki jo sicer obožujem, a pustilo Katarini Gomboc Čeh biti Katarina Gomboc Čeh), glavne osebe in njihovi odnosi so polni kontrastov, pa tudi (vsaj nekateri) negotovosti, ki ni neznanka v začetku dvajsetih let. Pristni, realni dialogi, veliko aktualne problematike, moje prvo branje, kjer ima zborovsko petje pomembno vlogo. Lep tekoč jezik, ki vabi k branju.

Upam, da pisateljica že piše naslednji roman, pa naj bo ta nadaljevanje tega ali kaj čisto drugega.

[Sabina_bere · Rating 4 out of 5]

Primerjava s Sally Rooney je precej nehvaležna oznaka. Deloma se ideje obeh avtoric prepletejo v dialogih, ampak pri Katarini mi je všeč, ker kot ozadje zajame slovensko okolje, ki je še danes zaznamovano z zgodovino druge svetovne vojne (in s tem povezanim razkolom), pa tudi kako mlajše generacije gledajo na življenje/politiko/dogodke v Evropi in po svetu/glasbo/študij/ljubezen/prijateljstvo.

Glavna junakinja Maša študira antropologijo in poje v ženskem pevskem zboru. Izhaja iz katoliške in konservativne družine, ne zna izraziti mnenja, velikokrat okleva in na trenutke deluje zelo naivno. Njena skrita ljubezen je Maks, ki prav tako študira antropologijo in je njeno nasprotje. Zavzet je namreč za aktivizem in val beguncev v Evropi ga še spodbudi k aktivnemu delovanju. Njun odnos je pod vprašajem, saj sta njuni družini politično vsaka na svojem bregu (saj veste, beli proti komunistom, desni proti levičarjem ipd.).

Poleg tihe tleče ljubezni se Maša 'spopada' tudi s petjem v ženskem zboru, ki ga vodi zagreta in ambiciozna Agata. Ko se pojavi skrivnostna Sara, se Maša spoprijatelji z njo. Pričakovanja zborokovodkinje so sčasoma vsa večja, dekleta pa so pod pritiskom.

Mašine (včasih zelo naivne) predstave o svetu in ljudeh se počasi razblinjajo, ko različni dogodki posežejo v njeno življenje.

Zanimivo, proniciljivo branje. Le zadnja tretjina mi deluje nekoliko medlo zastavljeno, zaradi česar zgodba malce izveni. Dialogi so solidni, vendar pa jim še nekoliko manjka izpiljenosti in živahnosti.

[Nada · Rating 4 out of 5]

Ves čas sem se med branjem spraševala, ali mi je knjiga všeč ali ne. Zdela se mi je medla, mestoma dolgočasna in prepolna nekega intelektualiziranja. A na koncu je prevladal pozitiven vtis. Res dobro postavljen lik glavne junakinje in še nekaj drugih, predvsem nevšečnih junakov, in tudi vzdušje, ki jo preveva v tem letu, skozi katerega nas popelje zgodba, se dobro začuti.

[Sara · Rating 5 out of 5]

Priznam, da sem že vrsto let čakala na slovenski leposlovni roman, ki me bo popolnoma potegnil vase. Kjer se bodo slog, jezik in zgodba spojili v edinstveno bralno izkušnjo, katero sem uživala predvsem ob branju knjig tujih avtorjev. Pri tem sem na določeni točki že malo obupala, vendar sem se letos odločila, da ponovno prebiram več slovenske književnosti.

Takoj, ko sem prebrala opis knjige, sem držala pesti, da bo tako dobra, kot sem pričakovala. In res, ta roman je vse, kar sem oboževala v tujih knjigah! Slovenščina (in njeni/e pisatelji/ce) je končno dorasla prefinjenosti, ki se taki vrste zgodbi pritiče.

Skratka, odlična knjiga, ki jo morate prebrati!

[Zana · Rating 4 out of 5]

Katarina Gomboc Čeh is a Slovenian author, poet and linguist.
She previously released two poetry collections, and now she's back with her first novel 'Nihče Nikogar Ne Spozna'.

'Nihče Nikogar Ne Spozna' is set during the refugee crisis in Europe and the Marriage Equality Act referendum in Slovenia.
Our main character, Maša, is a 21-year-old anthropology student at University Ljubljana who sings in a successful women's choir with her sister Urška.

She's experiencing a bit of an identity crisis and questioning how well can anyone really know a person.

She's been secretly in love with her childhood friend Maks since they were little.
They're both from different backrounds and upringings.
The friendship between their families ended over the differences of their parents' political views, and Maša is trying to navigate what that means for her relationship with Maks.

The novel is a beautiful blend of music, love and humanities.
It explores many different themes - relationships, politics, religion and social privilege.
It explains Slovenian culture and its political climate perfectly.

It was very refreshing to read a novel like Katarina's and I think it stands out compared to some of the other Slovenian novels I've read in the last couple of years.
I think readers from various backgrounds and different age groups will find a lot of the themes and issues the novel explores relatable, but particularly readers in their 20s in 30s like myself.

I think the blurb and reviews did Katarina a disservice by comparing her to Sally Rooney, I thought her novel was miles better than any Rooney I've read so far.

I truly hope to see an English translation of 'Nihče Nikogar Ne Spozna' in the near future, it deserves to find an international audience.

[Heli · Rating 3 out of 5]

Sama ljubezenska zgodba se mi je zdela malo klišejska, se pa roman posveča mnogim aktualnim problematikam in jih predeluje na zelo priljuden, razumljiv način. Dodatna zvezdica, ker mi je vedno zabavno brati o poznanih stvareh, Ljubljani in filofaksu.

[Brina · Rating 3 out of 5]

pripoved te pritegne, skozi knjigo se lahko prebiješ brez večjih težav. skozi zgodbo se nam razkrijejo aktualni družbeni problemi (čeprav je postavljena skor 10 let v preteklost, ni se dosti spremenilo pa še hujš je) skozi pogovore, ki jih je vsak od nas že imel ali s prijateljem ali s sorodnikom ali pa desničarsko oz. levičarsko usmerjenim neznancem. napisano je na izrazito nepretenciozen način, vsak lahko razume teme, ki se obravnavajo in vprašanja, ki se jih sprašujejo liki. žal pa mi je, da se te teme zgubijo v neprepričljivi glavni junakinji in pa rahlo starinskem slogu, ki ne vzbudi občutka modernosti.

[Tara · Rating 3 out of 5]

Nihče nikogar ne spozna je na začetku obetala veliko, vendar sem tekom knjige nad njo postajala vse bolj razočarana. Vsem likom je zmanjkalo neke globine, tudi teme, ki jih roman odpira in naj bi opozarjale na določene probleme v slovenskem prostoru, so se mi zdele odprte zelo površinsko.

Zmotili so me tudi glavni liki. Čeprav se načeloma strinjam z Maksovimi mnenji, je v vsakem pogovoru tako naporen, da me zanima kdo bi takega tipa sploh prenašal. Presenetilo me je tudi izginotje Sare, saj me je najbolj zanimala, ampak sredi romana preprosto nekam ponikne. Glavna junakinja Maša pa predvsem veliko opazuje in opisuje dogodke, vendar hkrati ne razmišlja prav veliko in se na vse situacije odziva zelo medlo. Kjer bi od nje pričakovala jezo, žalost, bolečino ali veselje ona ne pokaže skoraj ničesar. Tako se mi zdi, da tudi njeni intelektualni pogovori izpadejo nekam čudno, saj v njenem notranjem svetu ni zaslediti veliko kritičnih misli.

Skratka, knjigi dajem 3 zvezdice, ker se mi vseeno zdi, da je super, da imamo takšne knjige tudi v slovenskem prostoru, vendar se mi zdi, da bi se dalo tu še mnogo stvari izboljšati.

[Slovenka · Rating 4 out of 5]

"𝘎𝘳𝘦𝘷𝘢 š𝘦 𝘯𝘢 𝘦𝘯𝘰 𝘱𝘪𝘫𝘢č𝘰?" 𝘫𝘦 𝘷𝘱𝘳𝘢š𝘢𝘭 𝘔𝘢𝘬𝘴, 𝘮𝘦𝘥𝘵𝘦𝘮 𝘬𝘰 𝘴𝘦𝘮 𝘨𝘭𝘦𝘥𝘢𝘭𝘢 𝘻𝘢 𝘯𝘫𝘪𝘮𝘢. 𝘗𝘰𝘴𝘵𝘢𝘭𝘰 𝘮𝘪 𝘫𝘦 𝘷𝘴𝘦𝘦𝘯𝘰 𝘻𝘢 𝘷𝘴𝘦: 𝘜𝘳š𝘬𝘰 𝘪𝘯 𝘈𝘯𝘥𝘳𝘦𝘫𝘢, Š𝘢𝘷𝘭𝘪𝘫𝘦𝘷𝘰 𝘱𝘢𝘳𝘵𝘪𝘵𝘶𝘳𝘰, 𝘴𝘰𝘭𝘰, 𝘯𝘢𝘳𝘰𝘥𝘯𝘰𝘰𝘴𝘷𝘰𝘣𝘰𝘥𝘪𝘭𝘯𝘪 𝘣𝘰𝘫 𝘪𝘯 𝘱𝘢𝘳𝘵𝘪𝘻𝘢𝘯𝘦. 𝘙𝘢𝘻𝘮𝘪š𝘭𝘫𝘢𝘭𝘢 𝘴𝘦𝘮 𝘴𝘢𝘮𝘰 𝘰 𝘵𝘦𝘮, 𝘬𝘢𝘬𝘰 𝘴𝘦 𝘣𝘰𝘷𝘢 𝘻 𝘔𝘢𝘬𝘴𝘰𝘮 𝘴𝘱𝘶𝘴𝘵𝘪𝘭𝘢 𝘥𝘰𝘭 𝘷 𝘮𝘦𝘴𝘵𝘰 𝘪𝘯 𝘴𝘦 𝘴𝘱𝘶𝘴𝘵𝘪𝘭𝘢 𝘱𝘰 𝘶𝘭𝘪𝘤𝘢𝘩 𝘷𝘦č𝘦𝘳𝘯𝘦𝘨𝘢 𝘛𝘳𝘴𝘵𝘢.

Roman kot hvalnica študentskemu življenju, polnemu pripetljajev in občutij, s katerimi se lahko poistovetimo predvsem dekleta. O Maši, ki svoj prosti čas namenja popevanju v zboru, o Maksu, ki se odpravi na mejo delat z begunci, o njunih družinah, stoječih vsaka na svojem političnem polu.

Bilo je eno hitro branje, a sem čakala na nek dogodek, ki bi dodobra zapletel stvari, do katerega pa v knjigi kar ne pride. Razočaral me je konec, ki pravzaprav poruši vse, kar je roman gradil na več kot 300 straneh. Vseeno delo ocenim s (slabimi) štirimi zvezdicami, ker me je vseskozi spominjal na čas, preživet v Ljubljani na faksu, na punce, ki niso govorile o drugem, kot petju v zborih, o političnih argumentih, ki jih je (bilo) pogosto slišati z ene in druge strani.

[KajaOak · Rating 3 out of 5]

Nihče nikogar ne spozna je kot nekakšen "coming of age" roman, v katerem so liki na pragu odraslosti, vendar jim nekako še manjka izkušenj, ki bi jih dokončno izoblikovale v odrasle osebe. Tako se v njem odvije nekaj teh pomembnejših dogodkov, vendar brez velikega pompoma in dviganja prahu. Osebe pa na koncu zgodbe iztopijo preoblikovane in na pragu odraslosti z malo več "žmohta". Na koncu sem se vpraševala zakaj nihče nikogar ne spozna? Morda ker se nihče dejansko ne razkrije in v popolnosti pokaže drugemu? In so vse le ogledala in dim?

[Nastja · Rating 2 out of 5]

ma bruh. ta zenska ni znala kku koncat knjige in allora je pustila en konec del cavolo brez enga smisla. “nihče nikogar ne spozna”: facile dat en tak naslov tku pole ni treba da napiss do konca knjige. va cagar
in jst ki sm upla da bo jmlo kej smisla. alla fine je wattpad ma malo manj diretto. “slovenska sally rooney”: rooney usaj je napisla ene knjige ki sottosotto jmmjo en smisu, eno logico. tle konca A CASO. CEH ZARES POMENI DA TE NE BRIGA KONCT KNJIGE. ztu ali pride en sequel ali se ujezim se vec. morda problem je bil da pred tu knjigo sm brala tolstoja in zdej ne rvam vec brat zgodb superficiali ku te tle.

[Lencica · Rating 4 out of 5]

Definitivno slovenski banger. Knjiga dobro zbalansira mednarodno sodobno literaturo in slovensko rahlo zaostalo zarukanostjo. Nikoli nisem pricakovala, da bom hkrati brala o besedilih Lane del Ray in povojnih pobojih, ampak tukaj smo. Pozitivno presenecena.

[Matic Slapšak · Rating 4 out of 5]

Moje mnenje o knjigi si lahko preberete na https://maticpise.com/2025/01/13/nihc...

[Eva · Rating 4 out of 5]

Jezna sem nad tem, kako me je prvič po dolgem času, mogoče res po knjigah Sally Rooney (kar je že to pohvala sama po sebi), knjiga tako privlekla nase, tako da sem mislila nanjo, ko je nisem brala. In kako dobro so se vrstile vrstice in zgodba je tako tekoča in kako lepo pričara situacijo, okolico, vzdušje, preden te popelje v nek spomin, zgodbo, pripetljaj in kako te potem spet vrne nazaj v trenutno dogajanje, kjer se zgodi nekaj, kar bo zgodbi dalo novo nadaljevanje in nov dialog in nov zaplet. In potem ko se bližaš koncu knjige in se potem vprašaš, pa kako se bo to lahko končalo kar tako, to se bo moralo očitno končat na kakšnem cliff hangerju, preveč je še stvari za pojasnit, preveč je še vprašajev. In potem prideš do trenutka, ko strani zmanjka in knjigo zapreš in si samo rečeš »Ha. Kr to.« in še nekaj časa gledaš v odejo pred sabo. In po eni strani ti konec ni všeč, ker je preveč še vprašajev v tej zgodbi, ki bodo ostali nerazloženi. Po drugi strani pa naslov končno postane smiseln, predvsem zaradi samega konca. Noben nikogar ne spozna. Ne zares. Ne v dušo. Ne iskreno. Kot da je vse samo začasno, da prideš iz enega konca na drugega. Kar čist štekaš. Ampak po eni strani se ti zdi, da se je zgodba zaključila z easy way out, temu pa se je, prikladno, dodal fenomenalen naslov, pri katerem, če pogledaš iz širše slike, celotna knjiga izgleda fantastično. Še vedno pa del tebe sprašuje po drugačnem, bolj dodelanem koncu… 4/5

[Petra Povirk · Rating 3 out of 5]

Začetek je bil obetaven. Tako knjigo lahko napiše samo nekdo, ki ima prvoosebno izkušnjo, kako biti študent katolik. Ali vsaj "katolik". Knjiga se bere zelo hitro, dogajanje kar pritegne not, potem pa naenkrat ugotoviš, da si že pri koncu, pa se še vedno nič zares ne zgodi - manjka pa predvsem en moralen nagib, bodisi v eno bodisi v drugo stran. Stereotipe samo poglobi ali utrdi, nič pa jih ne razprostira, da bi dali tudi kaj misliti. Nasplosno je protagonistka tako medla, da kor karakter ne prepriča - čeprav mi je jasno, da tudi tako ljudje so. Edino, kar me je navdušilo, je nekaj, kar zelo redko kje slisimo: Tudi šola je ideološki aparat države. O tem premalo razmišljamo.

[Romana · Rating 2 out of 5]

Razmišljanja o aktualnih vprašanjih so v knjigi zelo dobro vkomponirana v dialoge in monologe protagonistov, iz česar je razvidna avtoričina razgledanost in načitanost (to odražajo vsi zelo zanimivi intervjuji, ki jih daje za medije).

Glavna junakinja je sicer življenjska in simpatična, zabavni so tudi opisi dogajanja v zvezi s pevskim zborom, a glavna nit zgodbe ne prepriča, polna je stereotipnih likov, zlasti ‘šampanjskih levičarjev’, ki s polno r**** vsega pametujejo, kako rešiti vse probleme tega sveta.

[Ajda · Rating 3 out of 5]

Dober začetek, obudila nekaj lepih spominov iz časa študija. Konec pa me je presenetil, vsi so se zaprli, izveneli, izginili... zdi se mi da je avtorica veliko časa razvijala like nato pa jih kar izbrisala. Je pa odprla veliko zanimivih tem o katerih se premalo govori, se premalo razmišlja.

[Lucija Čakš · Rating 4 out of 5]

Močan prvenec. Slogovno malo šibka, ampak pripovedno toliko močnejša. Zanimivo prepleta različne svetove - ljubljansko študentsko sceno, polprofesionalno zborovsko sceno, napete odnose med levimi in desnimi v Sloveniji in kako to vpliva na otroke, tudi če s tem nočejo imeti nič ... Mojstrsko.

[Marko Rijavec · Rating 2 out of 5]

Pravzaprav sem od knjige po tako zelo smeli napovedih pričakoval veliko več. nazadnje gre za precej "plažni" roman, v katerem se bolj kot z zgodbo in junaki v njej ukvarjamo z dogodki. Zdi se, da pisateljica šele na zadnjih straneh ugotovi, kaj bi lahko bilo iz tega romana. žal prepozno.

[Kaja Novosel · Rating 4 out of 5]

4.5

[emma · Rating 4 out of 5]

3,5 al 4 ⭐️

[Julija · Rating 4 out of 5]

4,5 ⭐

[JRina · Rating 4 out of 5]

3,75

[Eva Tivadar · Rating 5 out of 5]

slay

[Nika Kotnik · Rating 3 out of 5]

Vse lepo in prav, razumem nekakšen nekatarzičen konec… Vseeno pa se konča nekako hitro, ni pojasnil, ki bi si jih želel. Odprt konec, ki pa se mi zdi malo prenagljen…