Paulina, rahlo cinična, muhasta, ob pravih prilikah pa tudi nežna in čustvena Ljubljančanka, sovraži dermatološke preglede. Ko med enim od njih v ordinaciji pozabi svoj telefon, dr. Miša Varl odhiti za njo, da bi ji ga vrnil. Takrat se zgodi nesreča, sprožilec naključij, nesporazumov in čiste smole. Miša reši Paulino, a se poškoduje sam. Na srečo je ona delovna terapevtka, ki mu lahko pomaga. Med rehabilitacijo se v njiju počasi prebujajo silovita, že nekoliko pozabljena in odrinjena čustva, a zaradi stroke in etike svoja občutja skrivata drug drugemu in, dokler gre, tudi sebi. Bo njuna naklonjenost premagala ovire? Odkrijte to in še več v zgodbi z iskrivim humorjem in kančkom strasti.
Ljubezenski romani niso moja najbolj priljubljen žanr in zato po njih posežem redko, ko pa že, pričakujem od ljubezenskega romana predvsem odklop, sprostitev in nekaj metuljčkov v trebuhu. In od nekdaj sem prepričana, da se da vse to troje doseči na kvaliteten način, s pisanjem ob katerem tudi največji bralni sladokusci ne bodo zavijali z očmi. Takšnih romanov sem iz tega žanra prebrala že kar nekaj, precej pa tudi onih drugih, z druge strani spektra. Ko sem slišala, da se @cankarjevazalozba poleg še nekaterih drugih založb prav resno loteva tega žanra, sem bila iskreno zelo vesela, saj sem bila prepričana, da bo s svojo ekipo uspela na tržišče dati kvaliteten izdelek. Ko pa smo izvedeli, da bodo izdajali dela domačih avtoric, sem bila naravnost navdušena. Še bolj pa radovedna. In seveda sem se najprej lotila romana Prste stran izpod peresa naše drage @aconita.umbra .
Zgodbo izmenjujoče se pripovedujeta Paulina in Miša. Paulina je delovna terapevtka s težko preteklostjo, ki pušča brazgotine tako na njenem telesu, še bolj pa na njeni duši. Rahlo cinična in ujeta v stare vzorce in spone žalosti, se zapira pred zunanjim svetom in priložnostmi za lastno srečo. Na drugi strani je Miša moški, ki za trdno zunanjostjo uspešnega dermatologa skriva težave iz osebnega življenja, za katere ve le malokdo. Ko se njune poti srečata in zaradi nesrečnega slučaja tudi tesno prepleteta, se začnejo v obeh prebujati čustva, za katera nihče od njiju ni več verjel, da so mogoča. Ali bosta dovolila samemu sebi spet čutiti in uživati? Bosta uspela ohraniti meje strokovnega odnosa med pacientom in terapevtom?
Od vseh stvari, ki so mi bile pri knjigi všeč, mi je najljubše to, da dostavi točno to, kar obljublja - razvedrilo. Včasih se določeni bralci do žanrov (ne le ljubezenskega romana, tudi do fantazije, kriminalk...) obnašajo, kot da bi morali brati visoko literaturo. Dočim sem trdno prepričana, da moraš za pisanje res dobre žanrske literature imeti enak talent, kot za pisanje česarkoli drugega, sem tudi mnenja, da mora pri teh zvrsteh avtor pokazati povsem druge talente.
Pri ljubezenskem romanu avtorju ni treba stremeti k neki literarni perfekciji in posegati po visoki umetnosti, ampak je njegova glavna naloga, da bralca zabava, sprosti in vleče k branju. To seveda ne pomeni, da je besedilo lahko pomanjkljivo, slabo lektorirano in urejeno, liki pa plehki, pomeni le, da je glavna naloga romana ta, da se ima bralec ob njem dobro. In vsi se najbrž lahko strinjamo, da se pri marsikateri sicer objektivno dobri literaturi res nismo imeli fajn.
No, pri tem romanu sem se vsekakor imela res res fino! Oba lika sta dovolj večplastna in verjetna, da sta me držala v pozornosti. Seveda je v romanu nekaj klišejev, ki pritičejo žanru, a vsekakor v njem ne najdemo princa na belem konju in princeske v stiski, ki komaj čaka, da jo prvi reši. Glavna junaka sta človeka iz mesa in krvi, ki prav po človeško delata napake in se iz njih učita. Včasih pa tudi ne.
Roman je napisan v prvi osebi, izmenjujeta pa se vidika Miše in Pauline, ki se včasih med seboj rahlo prekrivata in dobimo na določene situacije pogled z obeh strani. Knjiga se bere res hitro, sploh v drugi polovici. Več bralcev je že omenilo uporabo anglizmov in slenga. V kolikor sama res nisem ljubiteljica tlačenja anglizmov tja, kamor ne spadajo, moram rečt, da sem v tej knjigi razumela njihov namen. Oba glavna lika sta Ljubljančana in v določenih trenutkih bi uporaba knjižne slovenščine zvenela togo in nenaravno. Ko je zadeva uporabljena smiselno in premišljeno, me res ne moti, čeprav morda sama nisem ravno pristaš tega. Poleg tega mi je zanimivo, kako nas moti npr. "flet" in "kraš" v knjigi, ko pa v oddajah in podkastig govorimo o "pešnu" in "lajf goalsih" pa to popolnoma sprejmemo. Oziroma če kdo tega ne sprejema, takoj dobi pod nos, da je zategnjen in, da je jezik živ organizem, ki se razvija. Če torej dovolimo "razvoj jezika" v vsakodnevnem življenju in celo v glasilih, oddajah, zakaj smo tako šokirani, ko sem ter tja "špricne" še med strani knjig?
Vsekakor je to knjiga, ki jo bom z veseljem priporočila vsem, ki bodo iskali nekaj za oddih, čeprav moram priznati, da določene teme res niso lahkotne. A to je tisto, ki zame naredi nek roman dober. Ne nujno težke in žalostne teme, ampak neko realno stanje brez romanticiziranja življenja. Le to ima namreč tisoč odtenkov in čeprav je knjiga ljubezenski roman, bi ga bilo greh slikati le z rožnato.
4,5/5 Najprej bi čestitala avtorici za pogum in napisano zgodbo, saj to ni navadna romanca. In ne, tudi doktor roman je ne bi poimenovala, saj ženska v zgodbi nikakor ni podrejena pacientka brez hrbtenice in moški ni klasičen popoln alfa zdravnik. Glavna junaka nista popolna, imata realne življenjske probleme, kar mi je bilo všeč. Ne maram preveč popolne ljubezenske zgodbe brez težav in zapletov. Tale je realna, kot da bi jo poslušala od kakšne prijateljice. Zanimiva mi je bila tudi medicinska terminologija (in rezdelitev poglavij na ta način) in pa vpogled v samo delo glavnih junakov. Zgodba se lepo gradi in avtorica nam postopoma razkriva zgodbo, zato me je še toliko bolj vleklo k branju. Všeč mi je bila tudi izmenjava perspektive med njeno in njegovo Konec nam pusti odprto zgodbo, da si jo nato sami lahko nadaljujemo, če želimo. Ali pa ne, tudi to je za začetek dovolj.
Morda me je nekoliko zmotila uporaba slenga in angleških besed, a avtorica si je like tako zamislila in tako pač govorijo. Bi si pa želela manj ljubljanskega slenga in poslovenjenih angleških besed.
Veselim se naslednjih avtoričinih knjig. Tole sem prebrala v 24 urah.
Doktor romani so mi znani že od takrat, ko mi jih je predstavila mami (huh, mislim, da je bilo to konec osnovne šole) in so bili zelo popularni. Lepo je videti, da smo končno dobili slovenski doktor roman, v katerem glavna junakinja prevzame vajeti in se pade v pasivno vlogo, kot se to pogosto dogaja v ljubezenskih romanih. ... Poglavja se izmenjujejo med delovno terapevtko Paulino in dermatologom Mišo. Njuno prvo srečanje naj bi bil zgolj pregled, vendar se to po naključju spremeni, saj Paulina v ordinaciji pozabi telefon. Miša odhiti za njo, vendar pride do nesreče, v kateri si on poškoduje roko. Sreča v nesreči je to, ker je Paulina specializirana za terapije in tako se začne niz prigod in zapletov. ... Všeč mi je, ker sta glavna junaka realistična, vsak s svojimi željami, strahovi in preteklostjo. Všeč mi je, ker je Paulina odločna, a hkrati nežna junakinja. Všeč mi je Miša, ki ne postavlja Pauline v pasiven položaj, ampak je potrpežljiv. Všeč mi je, da se njuno srečanje prelevi v zanju pomembno čustveno samoanalizo in odpuščanje (nekdanjemu) samemu/sami sebi. Všeč mi je, da zgodba teče tekoče, pronicljivo in simpatično, da se namuzneš ali jeziš ali te stisne pri srcu. ... Kar me pa moti, sta dve stvari: 1. Prehiter konec: jaz bi šeeeee drame, upsala.To je v dobrem smislu.😄🤭😍 2. Jezik: raba poslovenjenih tujk je po eni strani razumljiva, po drugi strani pa me je malo zmotila. Ne vem, mogoče sem pa že jaz stara in pri branju mi sleng ne potegne več.😅
Dobro napisana zgodba s prepričljivimi junaki in ravno pravo mero humorja med bolj resnimi temami. Priznam, da romanca ni moj žanr, ampak me je roman Prste stran vseeno pritegnil, da sem ga večino prebral na mah. Odlična je tudi umirjena in umerjena uporaba anglizmov, ki so v sodobnih romanih avtorjev in avtoric te generacije za moj okus prepogosti. Komaj čakam na njen naslednji roman (ki bo bojda krimič).
Najprej čestitke avtorici za njen prvi roman.. Zgodba je v osnovi dobra, tudi naslovnica je še posebej vabljiva s tole mačko za vse mačkoljubce. Sama veliko berem romance, všeč mi je bil "zaplet glavnih junakov", ampak sem potem pogrešala več dogodkov med njima. Knjiga se osredotoča tudi na druge življenjske dejavnike (prijateljstvo, prebolevanje, skrb za druge člane družine), zato se mi zdi, da se je romantična plat v tej krajši zgodbi kar malce zgubila oz. Se je proti koncu vse nekam hitro mudilo.
Slabša ocena pa... Zaradi sloga knjige. Zmotili so me slengovski izrazi, poslovenjeni amerikanizirani izrazi, ki so bili zelo pogosti v knjigi in prav štrleli ven. Mogoče je tak govor značilen v osrednji Sloveniji, pri nas vem, da teh izrazov ne uporabljamo..Za marsikateri izraz sem se spraševala, zakaj ni uporabljen slovenski izraz (npr. Notifikacija- obvestilo, flat- stanovanje...).
Ti izrazi so me preprosto motili pri branju in oteževali užitek ob branju. Na žalost. Pričakovala sem tudi opombo avtorice glede latinskih izrazov na začetku poglavij, pa jih ni bilo nikjer. Nekajkrat sem izraze še pobrskala po spletu, pa nisem našla zadetkov. Kaj je bil namen tega... Tako ne vem.
Zagotovo nisem edina: ko dobim v roke knjigo - še več, prvorojenko! - nekoga, ki ga poznam, me vedno obšine misel "Kaj pa, če mi knjiga ne bo všeč?"🫣 Tu nisem imela te težave: nekega popoldneva, par dni po predstavitvi v Konzorciju, sem knjigo odprla, da "samo malo pofirbcam, da dobim občutek o zgodbi, pisanju, likih" ...
No, par ur kasneje sem prebrano knjigo odložila. Ni bilo časa za vsiljive misli, odmor za WC, glasbo v ozadju ali za srkanje čaja ob branju, ker me je zgodba potegnila vase in na koncu izpljunila obogateno z novim znanjem o medicinskih izrazih, enimi od najljubših in najbolj zabavnih knjižnih citatov, predvsem pa z navdušenjem nad zgodbo in glavno junakinjo Paulino.
Kljub prvotnemu vtisu lahkotnega, zabavnega, prijetnega ljubezenskega romana, ki ti nariše smeh na obraz in te, ko obrneš zadnjo stran, pusti rahlo zadetega od ljubezni, sem kmalu po začetku branja ugotovila, da me čaka veliko več. Avtorica z vsakim poglavjem namreč odstira nove, globlje plasti svojih likov, njihovih zgodb in prepletajočih se odnosov.
Pri pripovedovanju se izmenjujeta Paulina in Miša, naša glavna lika, ampak bi vseeno rekla, da je to *Paulinina* zgodba, v kateri Miša pač igra pomembno vlogo. Z njo sem čutila vse, kar se ji je dogajalo v glavi in v življenju, včasih sem se z njo (ali pa njej) smejala na ves glas, spet drugič sva skupaj žalovali, se slinili nad Mišo in kazali sredince sosedam, predvsem pa sva se izjemno zabavali. Moja največja kritika je ta, da me je konec pustil lačno po še!
Se že veselim novih zgodb izpod prstov Karmen Petric! 😍
Ni slaba, ampak tudi zdej k sem prebrala celo mam se vedno obcutek k da sem na prvi tretjini knjige. Poleg vsega je pa brat freaky stvari v slovenscini se vedno cudno.
Hitro/skrajšano mnenje: V zgodbo sem hitro padla, saj te Paulina pritegne. Ni frajlica brez težav, ampak ti že na začetku pokaže svojo osebnost. Miša potrebuje kakšno stran več, da bralca prepriča, da je več kot lep obraz. Njun ‘the moment’ je luškan in me je malo presenetil.
Prste stran je odlična izbira za prihajajoče dopuste. Je lahkotna, romantična, malce spicy – ravno prav za sproščeno branje na soncu ali v senci. Ena največjih prednosti romana je, da se ne poskuša pretvarjati, da je nekaj več, kot je. Ni velikopotezen roman o usodnih srečanjih in tragičnih preprekah – a je iskrena, topla in dovolj realna, da ti ostane v mislih. Všeč mi je, kako glavna lika najdeta stik, čeprav se na začetku zdi, da čas in okoliščine nista na njuni strani.
Ocenim jo s 3.5 zvezdicami, kar pri meni označuje povprečne zgodbe. Želela bi si več pripeljajev med glavnima junakoma.
Pričakovala lahkotno poletno romanco, dobila kup prtljage za predelat. In nezaupanja, kar je logično. Pa nič poletja, skoraj do konca. In dobila sem tudi svoje priljubljene ljubljanske ulice.
Jesjesjes. V izi napisan roman, z všečnimi liki in kjut zgodbo. Psihoterapija & mental health tema 🤌🏻🤌🏻 Všeč mi je modern način pisanja, se mi zdi da je res v stilu 30ish letnih Ljubljančank (govorim iz izkušenj 😂) + : brez razvlečene nepotrebne drame zarad nekomuniciranja - : želim si, da bi bila knjiga daljša
Zgodba o Paulini in Mišu, ki se sprva srečata službeno, a ju postopoma poveže več kot le delo. Vsak od njiju nosi svojo, ne vedno preprosto preteklost, zato je njuno približevanje krhko in pristno hkrati. Pripoved poteka izmenično skozi njegove in njene oči, kar bralcu omogoča, da začuti oba notranja sveta – dvome, upanja in drobne zmage. Krasna romantična pripoved, postavljena v današnji čas, kjer sta oba lika pripravljena rasti, dozorevati, biti iskrena in pripravljena sprejeti drugega s celotno njegovo zgodbo.
DNF. Po prvem poglavju sem jo metaforično zabrisala v kot sobe in se je nisem več dotaknila. Ne vem zakaj imam tako drugačen odziv do knjige kot drugi, ampak biti v glavi Pauline, tudi samo za eno poglavje, me je spravilo totalno ob živce. Zoprna, zagrenjena, z bednimi štosi (tisti s steroidi). Čestita si, ker ne laja na človeka, ki povsem profesionalno opravlja svoje delo??? Ne hvala, ne želim preživeti niti enega poglavja več v tvoji družbi.
Vedno sem vesela, kadar najdem dobro knjigo iz žanra, ki ga sicer ne berem. Humor, optimistično razmišljanje glavne junakinje in soseda Herta so me očarali. Na trenutke je bilo sicer malo afnasto, kot se za ta žanr spodobi, ampak ne prehudo. (Predvsem zagledanost Miše v Paulino se mi je zdela nekoliko klišejska, ko je npr. kaj razmišljal, je to razmišljanje sem in tja spominjalo na razmišljanje od Pauline - ampak tudi tipi pač lahko tako razmišljajo. Je bil pa še vedno v svojih razmišljanjih tudi dovolj avtentičen lik.) Branje te knjige je zame predstavljalo zabavo, oddih in sprostitev. Zelo sem cenila tudi kakšen nepričakovan in dober izraz, kot je šitšov, hudič babji ipd. Takšni izrazi so ustvarili pravo vzdušje za to zgodbo. Pohvale avtorici in se veselim njenih prihodnjih knjig. Zdaj imam namreč slovensko avtorico v žanru, ki mi je večinoma neberljiv in preveč afnast, njene knjige pa bom lahko brala. 😀
Zelo lahkotno, poletno in prav simpatično branje (med 3 in 4). Branje mi je bilo v užitek tudi zato, ker se dogaja v LJ, ki jo sedaj končno že kar dobro poznam. Pa tudi zgodba se mi je zdela čisto mogoča, nič kaj klišejska ali pocukrana. Začetek me je precej pritegnil, a bolj ko sem se bližala koncu, bolj me je preveval občutek, da je Paulina glede na prve strani knjige preveč zadržana. Konec me je malenkost razočaral, ker se v njem ni kaj prida dogajalo - upala sem na bolj ognjevit zaključek in brez toliko odprtih vprašanj, kaj se bo v prihodnje dogajalo z liki.
Ni roman, ki te prevzame, tako kot bi morda bolj pričakovali po vsem knjižnem pompu, ki mu je sledil po izidu. Pri meni je deloval čisto nasprotno vsaj nekje prvih 100 strani, potem mi je postala zgodba bolj všeč in liki bolj prebavljivi. Še vedno pa nisem ljubiteljica anglizmov v slovenski literaturi, sploh ko ne gre za mladinski roman. Razumem, smo milenjici, vsi uporabljamo angleške izraze kdaj vmes v pogovoru, ampak mene to precej moti pri odrasli literaturi. Knjigo v glavnem označim kot prijetno branje, ni mi pa bila nek presežek.
Od najstniških let naprej sem brala Doktor romane. Vedno mi je zaigralo srce, ko sem brala stran za stranjo in napeto pričakovala kakšna bo zgodba, kdo sta glavna junaka in kako bosta rešila prepreke na poti do srečnega konca.
Ta roman ni izjema. Naša glavna junaka Paulina in Miša delujeta vsak na svojem področju medicine in po sili zla se njune poti srečajo. Seveda med njima zakrešejo iskrice. In kakšne iskrice.
Roman je napisan življensko. V zgodbi se najde vsak, ki knjigo prebere. Pa naj bo to s Pulininega vidika ali pa z Mišinega. Ob branju sem čutila Paulino. Njene tegobe in trpljenje, njeno veselje in ponovno odkrivanje radosti. Napisana je kot vsako drugo mlado dekle, ki jo poznam, resnična, živa.
Zgodba se me je resnično dotaknila. Potočila sem nekaj solz zanjo, zase. Smejala sem se z njo in zase. Ko je odpustila sebi, sem jo razumela.
Kdor je prebral knjigo ali pa jo še bo, bo vedel kaj pišem. Izgube v naših življenjih so težke in včasih traja leta, da se soočiš sam s sabo. Da se pogledaš v ogledalo in si rečeš "Dovolj, tako več ne gre."
To je bistvo dobrega romana. Da začutiš like in se v njih najdeš ali pa še bolje nekaj od njih naučiš. Karmen je v tem romanu to odlično uspelo.
Predolgo smo na ljubezenske romane gledali zviška, ker to naj ne bi bila resna literatura. Ni res. Vsaka literatura od katere kaj odneseš je resna literatura zate in nimamo pravice nikomur govoriti kaj je zanje dobro in kaj ne.
Še enkrat hvala, da sem lahko bila prisotna pri predstavitvi knjige.
Karmen, tebi pa želim še obilo izdanih knjig, ker zadaneš bistvo in sežeš v srce.
Za slovenske razmere zelo soliden roman, ki se mu uspe izogniti klišejem in osladnosti. Prav tako se presenetljivo ukvarja tudi z nekaj težkimi temami. Priporočam, tudi prijateljicam je bila všeč, zato sem še toliko bolj suverena v svoji oceni.
Me veseli, da obstajajo tud knjige, ki ne romanticizirajo mentalno nestabilnih ljudi in normalizirajo psihoterapijo, poželenje, strah, žalovanje in predvsem to, da nas ne rešujejo drugi, ampak rešujemo sami sebe! 🌸
Ni ravno moj najljubsi zanr, ampak za malo sprostitve med drugimi knjigami pa prav solidno branje. To, da se dogaja v Ljubljani in so zato ulice in kraji znani, naredi zgodbo tako domaco.