What do you think?
Rate this book
Ćrtice
Ćrtice so roman o Miji in njeni družini, ki se ji je zgodil izbris. In o tem nihče ne govori, ne družina ne družba. Mijina zgodba ponudi vpogled v drugo plat slovenske osamosvojitve in razpada Jugoslavije, v kateri s humorjem prevprašuje ustaljene predstave družbene stvarnosti. Slovenska literatura prvič dobi obravnavo tematike izbrisa in vzpostavljanja nove države iz perspektive otroka, deklice (kasneje tudi odraščajočega dekleta in odrasle ženske), ki sprva ne razume, sčasoma pa vse bolj, pojma državljanstva, mej in zakaj je pomembno, da imaš dovolj črtic na zadnji črki svojega priimka.
170 pages, Hardcover
Published May 6, 2024
7 people are currently reading
152 people want to read
Ratings & Reviews
Friends & Following
Create a free account to discover what your friends think of this book!
Community Reviews
Displaying 1 - 24 of 24 reviews
April 27, 2025
Priznam, da me Ćrtice sprva niso pritegnile. Zakaj? Še sama dobro ne vem. Morda zato, ker tudi meni na č-ju manjka ena črtica in sem se že večkrat srečala z ljudmi, ki so to isto dejstvo uporabljali za večni izgovor za vse, kar jim je šlo v življenju narobe. Po pojavljanju knjige v medijih, še bolj pa v debatah na socialnih omrežjih, sem dojela, da je to vseeno knjiga, ki pove zgodbo, ki jo je potrebno slišati. Ki pove zgodbo z druge strani na način, kakršnega še nisem slišala.
Tina Perić skozi kratke pripovedi pove zgodbo družine Batić, ki je (kot pravi avtorica) fiktivna, čeprav so se dejanja v zgodbi še kako zgodila. Protagonistka Mia pripoveduje zgodbo svoje družine, ki jo poleg starejše sestre Katarine sestavljata še slovenska mati Helena in srbski oče Mile. Do osamosvojitve Slovenije to ne bi in ni bilo nič posebnega, ko pa se je Mile znašel med več kot 25 tisoč ljudmi, ki jim je bila po osamosvojitvi Slovenije odvzeta pravica do stalnega prebivališča, postali so “izbrisani,” se je zgodba povsem spremenila. Čeprav je bil Mile med “srečneži,” ki niso bili izgnani, celo umorjeni, je to pomenilo “malo smrt” družinskega življenja družine Batić.
Knjiga pripoveduje zgodbo o bitkah z nacionalnimi predsodki, nacionalizmom, papirologijo, strahom. Pripoveduje zgodbo o bratstvu in edinstvu, ki se je spremenilo v razdor in ločevanje. O naših in tistih od dol.
Zgodba je podobno kot vse tovrstne, prežeta z jugonostalgijo na eni in opominjanje na nacionalizem na drugi strani. Seveda je enostranska, pripoveduje zgodbo z vidika nekoga, ki je zaradi tega, ker je “od dol” vse življenje doživljal drugačno obravnavo in se ni počutil nikjer “našega.” Verjamem, da je za marsikoga boleča, ker nas opomni na številne resnice, pred katerimi si zatiskamo oči. Po drugi strani kaže tudi na določene predsodke, ki jih imajo ti isti ljudje do Slovencev, do tistih, ki “imajo,” ki ne poznajo težav in stisk, kakršne poznajo “južnjaki.”
Knjiga je fantastična in z razlogom se je znašla med deseterico nominiranih za letošnjega kresnika. Avtorica z njo nikakor ne želi vzbujati nekega sočutja, pomilovanja, ampak zgolj opozarja na dejstva, na stvari, ki so se dogajale, in ki se še vedno dogajajo, če si to priznamo ali ne.
Z zgodbo sem se tudi osebno povezala, zato bom na tem mestu šla malce bolj na osebno raven. Moj dedek Dobrivoj je bil enako, kot Miin oče Mile Srb. V Slovenijo je prišel zelo mlad, takoj po drugi svetovni vojni, se tu zaljubil v mojo babico Marijo, z njo poročil, imel mojega očeta in teto in tu živel svoje celo življenje. V rodni Beograd se je vračal redko, saj je bila njegova družina tam precej zavedna in ni prenesla, da je poročil Slovenko in mu je ta rodila otroke. Tudi moj oče se v Srbijo ni vračal niti na počitnice. Nazadnje je bil tam ob umirajoči babici, ki se je od njega poslovila z besedami “Pankrt Slovenski.” Dedek je delovno dobo oddelal v Sloveniji, ti plačeval davke, imel Slovensko državljanstvo in v Sloveniji tudi umrl in bil tu pokopan. Zaradi nacionalističnih gibanj pred pravoslavno cerkvijo v času pred osamosvojitvijo je nehal obiskovati bogoslužje, je pa kdaj obiskal katoliško mašo, saj je bila babica katoličanka. Doma je govoril srbsko, to je bil njegov edini stik s prvo domovino, v službi, kot voznik avtobusa, je uporabljal slovenščino.
Kar je meni ostalo od njegove domovine je ¼ srbske krvi, nekaj posluha za srbski jezik, bodimo iskreni - nos in temperament, in seveda -ić. Zakaj vam to pripovedujem? Ker je tudi mene zaznamoval. Sama sicer tega nisem nikoli doživela, kot oviro, saj sem imela srečo, da sem imela doma zelo podporno okolje, pa tudi sama sem se skozi življenje večinoma brez težav znašla. Sem pa že v osnovni šoli dobivala takšne in drugačne opazke (čefurka, Bosanka), v gimnaziji pa očitke, da ne spoštujem in ne pokažem dovolj svojega porekla in svoje kulture. Ne eden ne drugi ni razumel, da moja edina nacionalna identiteta, kot tudi identiteta mojega očeta, je ta, da sem Slovenka. Ker ne poznam ničesar drugega in z ničemer drugim nisem imela stika. Težko so doumeli, da je tista strešica le zapuščina, ki jo sicer s ponosom nosim, a to je vse, kar imam od nje.
Zaradi te ćrtice sem imela v odraslosti težavo le enkrat, vsaj v smislu, da sem vedela, da je kriva strešica. Priznam pa, da se še vedno zdrznem, ko v kakšnem glasilu vidim moj priimek. Ko je izvezen na moji gasilski uniformi, v kateri ponosno korakam pod slovensko zastavo. Ko je zapisan kje v povezavi z delom, ki ga opravljam na področju promocije knjig in branja. Še vedno čakam, da se nekdo vtakne vanj, pa čeprav se mi to v resnici (vsaj v obraz) ni nikoli zgodilo.
Zato bom vedno verjela ljudem, ki pravijo, da jih ta majhen delček njihove identitete ovira. Razumela pa bom tudi, da je včasih ta ovira le v glavi. Da ne sme postati izgovor in opravičilo za vse, kar sam narediš slabo ali narobe. Kajti zaradi ljudi, ki svoje ovire spreminjajo v izgovore in opravičila, resnice krivice zvenijo tišje in so velikokrat preslišane. Odlična knjiga!
Tina Perić skozi kratke pripovedi pove zgodbo družine Batić, ki je (kot pravi avtorica) fiktivna, čeprav so se dejanja v zgodbi še kako zgodila. Protagonistka Mia pripoveduje zgodbo svoje družine, ki jo poleg starejše sestre Katarine sestavljata še slovenska mati Helena in srbski oče Mile. Do osamosvojitve Slovenije to ne bi in ni bilo nič posebnega, ko pa se je Mile znašel med več kot 25 tisoč ljudmi, ki jim je bila po osamosvojitvi Slovenije odvzeta pravica do stalnega prebivališča, postali so “izbrisani,” se je zgodba povsem spremenila. Čeprav je bil Mile med “srečneži,” ki niso bili izgnani, celo umorjeni, je to pomenilo “malo smrt” družinskega življenja družine Batić.
Knjiga pripoveduje zgodbo o bitkah z nacionalnimi predsodki, nacionalizmom, papirologijo, strahom. Pripoveduje zgodbo o bratstvu in edinstvu, ki se je spremenilo v razdor in ločevanje. O naših in tistih od dol.
Zgodba je podobno kot vse tovrstne, prežeta z jugonostalgijo na eni in opominjanje na nacionalizem na drugi strani. Seveda je enostranska, pripoveduje zgodbo z vidika nekoga, ki je zaradi tega, ker je “od dol” vse življenje doživljal drugačno obravnavo in se ni počutil nikjer “našega.” Verjamem, da je za marsikoga boleča, ker nas opomni na številne resnice, pred katerimi si zatiskamo oči. Po drugi strani kaže tudi na določene predsodke, ki jih imajo ti isti ljudje do Slovencev, do tistih, ki “imajo,” ki ne poznajo težav in stisk, kakršne poznajo “južnjaki.”
Knjiga je fantastična in z razlogom se je znašla med deseterico nominiranih za letošnjega kresnika. Avtorica z njo nikakor ne želi vzbujati nekega sočutja, pomilovanja, ampak zgolj opozarja na dejstva, na stvari, ki so se dogajale, in ki se še vedno dogajajo, če si to priznamo ali ne.
Z zgodbo sem se tudi osebno povezala, zato bom na tem mestu šla malce bolj na osebno raven. Moj dedek Dobrivoj je bil enako, kot Miin oče Mile Srb. V Slovenijo je prišel zelo mlad, takoj po drugi svetovni vojni, se tu zaljubil v mojo babico Marijo, z njo poročil, imel mojega očeta in teto in tu živel svoje celo življenje. V rodni Beograd se je vračal redko, saj je bila njegova družina tam precej zavedna in ni prenesla, da je poročil Slovenko in mu je ta rodila otroke. Tudi moj oče se v Srbijo ni vračal niti na počitnice. Nazadnje je bil tam ob umirajoči babici, ki se je od njega poslovila z besedami “Pankrt Slovenski.” Dedek je delovno dobo oddelal v Sloveniji, ti plačeval davke, imel Slovensko državljanstvo in v Sloveniji tudi umrl in bil tu pokopan. Zaradi nacionalističnih gibanj pred pravoslavno cerkvijo v času pred osamosvojitvijo je nehal obiskovati bogoslužje, je pa kdaj obiskal katoliško mašo, saj je bila babica katoličanka. Doma je govoril srbsko, to je bil njegov edini stik s prvo domovino, v službi, kot voznik avtobusa, je uporabljal slovenščino.
Kar je meni ostalo od njegove domovine je ¼ srbske krvi, nekaj posluha za srbski jezik, bodimo iskreni - nos in temperament, in seveda -ić. Zakaj vam to pripovedujem? Ker je tudi mene zaznamoval. Sama sicer tega nisem nikoli doživela, kot oviro, saj sem imela srečo, da sem imela doma zelo podporno okolje, pa tudi sama sem se skozi življenje večinoma brez težav znašla. Sem pa že v osnovni šoli dobivala takšne in drugačne opazke (čefurka, Bosanka), v gimnaziji pa očitke, da ne spoštujem in ne pokažem dovolj svojega porekla in svoje kulture. Ne eden ne drugi ni razumel, da moja edina nacionalna identiteta, kot tudi identiteta mojega očeta, je ta, da sem Slovenka. Ker ne poznam ničesar drugega in z ničemer drugim nisem imela stika. Težko so doumeli, da je tista strešica le zapuščina, ki jo sicer s ponosom nosim, a to je vse, kar imam od nje.
Zaradi te ćrtice sem imela v odraslosti težavo le enkrat, vsaj v smislu, da sem vedela, da je kriva strešica. Priznam pa, da se še vedno zdrznem, ko v kakšnem glasilu vidim moj priimek. Ko je izvezen na moji gasilski uniformi, v kateri ponosno korakam pod slovensko zastavo. Ko je zapisan kje v povezavi z delom, ki ga opravljam na področju promocije knjig in branja. Še vedno čakam, da se nekdo vtakne vanj, pa čeprav se mi to v resnici (vsaj v obraz) ni nikoli zgodilo.
Zato bom vedno verjela ljudem, ki pravijo, da jih ta majhen delček njihove identitete ovira. Razumela pa bom tudi, da je včasih ta ovira le v glavi. Da ne sme postati izgovor in opravičilo za vse, kar sam narediš slabo ali narobe. Kajti zaradi ljudi, ki svoje ovire spreminjajo v izgovore in opravičila, resnice krivice zvenijo tišje in so velikokrat preslišane. Odlična knjiga!
February 26, 2025
Eden boljših romanov lanskega leta.
March 9, 2025
Roman v kratkih zgodbah - črticah - fokusira na najbolj črno dejanje v moderni slovenski zgodovini, izbris 25671 ljudi, katerih "zločin" je bila ena manjkajoča črtica nad c. Administrativna izbrisanost je imela in še ima posledice ne samo za te ljudi, pač pa tudi za njihove najbližje. Njihovi otroci nosijo to travmo na svojih šibkih ramenih, mogoče jo bodo tudi vnuki podedovali. Mogoče pa ne - če se bomo zavedali zločina, ki ga je naša država izvedla, če bomo o tem govorili, spoznali misli, doživetja in travme vseh prizadetih - in jim jih priznali, se zanje opravičili. Tina Perić je naredila prvi, velik in pogumen korak na to pot. Pravi tudi, da so junaki romana izmišljeni, dejanja pa malo manj.
Ćrtice opisujejo družino Batić, pripoveduje hčerka Mia, ki je bila še v vrtcu, ko se je Slovenia osamosvojila. Njen oče je bil eden od 25671 izbrisanih. Mia marsičesa okoli sebe ni razumela, z odraščanjem in širjenjem njenega kroga bivanja pa se vedno bolj zaveda, da družba okoli nje daje izjemno pomembnost nacionalnemu poreklu ljudi, njihovih staršev, sploh pa številu črtic na tistem zadnjem c v priimku. Poleg tega se Mia vse bolj zaveda marsičesa, kar je njej in njeni družini bilo odvzeto hkrati z očetovimi "papirji" - poleg človeške dostojanstvenosti, seveda - očetova služba, prosto gibanje izven države, zdravstvene in vse druge človeške pravice, prav tako kup spominov, ki jih niso uspeli narediti in za katere je zdaj prepozno, za nas, ki se nas izbrisanost ni osebko dotaknila, pa so bili ti samoumevni.
Tina Perić pripoveduje v posebnem jeziku Na eni strani je humor, od naivnega otroškega napačnega tolmačenja besed ali dogajanj do tistega najbolj črnega, ki zakrije bolečino. Druga jezikovna forsa te knjige je pa večjezična pripoved, sploh v dialogih, od slovenščine, preko prekmurščine (ki jo je Mia govorila z maminimi starši) do srbohrvaščine, včasih tudi vse pomešano skupaj. Brez tega jezika Ćrtice ne bi delovale tako pristne kot so.
Knjiga je prebrana, a še vedno listam po njej. In še kar nekaj časa bom.
Ćrtice opisujejo družino Batić, pripoveduje hčerka Mia, ki je bila še v vrtcu, ko se je Slovenia osamosvojila. Njen oče je bil eden od 25671 izbrisanih. Mia marsičesa okoli sebe ni razumela, z odraščanjem in širjenjem njenega kroga bivanja pa se vedno bolj zaveda, da družba okoli nje daje izjemno pomembnost nacionalnemu poreklu ljudi, njihovih staršev, sploh pa številu črtic na tistem zadnjem c v priimku. Poleg tega se Mia vse bolj zaveda marsičesa, kar je njej in njeni družini bilo odvzeto hkrati z očetovimi "papirji" - poleg človeške dostojanstvenosti, seveda - očetova služba, prosto gibanje izven države, zdravstvene in vse druge človeške pravice, prav tako kup spominov, ki jih niso uspeli narediti in za katere je zdaj prepozno, za nas, ki se nas izbrisanost ni osebko dotaknila, pa so bili ti samoumevni.
Tina Perić pripoveduje v posebnem jeziku Na eni strani je humor, od naivnega otroškega napačnega tolmačenja besed ali dogajanj do tistega najbolj črnega, ki zakrije bolečino. Druga jezikovna forsa te knjige je pa večjezična pripoved, sploh v dialogih, od slovenščine, preko prekmurščine (ki jo je Mia govorila z maminimi starši) do srbohrvaščine, včasih tudi vse pomešano skupaj. Brez tega jezika Ćrtice ne bi delovale tako pristne kot so.
Knjiga je prebrana, a še vedno listam po njej. In še kar nekaj časa bom.
January 1, 2025
Odlična knjiga - slog, jezik, tenkočutnost, prava mera, inteligentno napisana, humorna, bridka... Zagrabi te za srce, želodec in možgane.
November 10, 2024
Toplo priporočam! Na rahlo humorističen način opisano življenje deklice, kasneje najstnice in mlade ženske, kateri očetu po osamosvojitviji Slovenije odvzamejo pravice do bivanja. Bi morala biti kar obvezno branje v šolah, mogoče pa komu da mislit, preden rečejo kaj preveč o ljudeh s priimki, ki se končajo z mehkim č jem 🤷🏻♀️
June 12, 2025
Začela bi peticijo za uvrstitev romana Ćrtice v učni načrt slovenskih srednjih šol. Ali pa da bi bila vsaj za maturo. Menim da bi delo, podobno kot je to storil roman Figa, mnogim mladim konkretno odprlo oči.
Neverjetno sporočilen, čustveno nabit roman o kruto zamolčanem delu naše zgodovine.
Neverjetno sporočilen, čustveno nabit roman o kruto zamolčanem delu naše zgodovine.
November 14, 2024
Priporočam :)
April 30, 2025
Knjiga, ki odpira politični diskurz, v katerega se ne bom spuščala. Žalostno dejstvo je, da katerakoli vojna (četudi navidezno nedolžna 10-dnevna) ruši svetove in uničuje narode.
Tako kot avtorica prikazuje, kakšen odnos imamo Slovenci do balkanskih narodov, tudi ona pokaže, kakšen odnos ima do Slovencev (pa čeprav je tudi ona Slovenka).
Tako kot avtorica prikazuje, kakšen odnos imamo Slovenci do balkanskih narodov, tudi ona pokaže, kakšen odnos ima do Slovencev (pa čeprav je tudi ona Slovenka).
October 6, 2024
evo, še eno obvezno čtivo.
July 27, 2025
Na začetku nisem vedel, kaj naj pričakujem, a hitro sem ugotovil, da gre za veliko več. Rodil sem se več kot 15 let po razpadu Jugoslavije, zato mi je bila zgodba še posebej zanimiva. Ćrtice so sestavljene iz zgodb, ki niso le drobci življenja ene družine, temveč dajejo glas tistim, ki so bili prevečkrat preslišani. Po tej knjigi definitivno drugače gledaš na priimke z mehkim č-jem.
July 30, 2025
Roman Tine Perić Ćrtice se odpre z obetavno močjo – avtorica s premišljeno gradnjo ustvarja prepričljiv svet, kjer se vsakdanji detajli prepletajo z rahlim občutkom časovne razpršenosti. Začetni del stopnjuje z vzornim pristopom do gradnje identitete glavnega lika skozi navidez banalne dogodke, ki pa se v resnici izkazujejo za ključne kamne mozaika osebnosti in zgodbe.
Perićeva sposobnost zajemanja atmosfere in njena konkretizacija v oprijemljivih podobah deluje prepričljivo, bralca vabi v svet, kjer se zdi, da se bo vsak vtis sčasoma usedel v večjo celoto. Avtorica obvlada ritem pripovedovanja, ki omogoča postopno razkrivanje značajev in situacij.
Vendar pa se nekje na sredini romana ta obetavna konstrukcija začne krhati. Zgodbeni lok, ki se je sprva razvijal organsko, razpade v mozaik nepovezanih vtisov in občasnih moraliziranj. Namesto da bi se pripoved poglobila, postane razpršena; namesto da bi liki pridobili na kompleksnosti, ostajajo prazni, skoraj mehaniški. Avtorica se zateka k vstavljanju lastnih pogledov in idej, kar ruši naravni tok zgodbe in ji odvzema avtonomijo.
Zaključek deluje prisilno, kot da je avtorica izgubila nit ali pa ji je zmanjkalo energije za dokončanje podobe, ki jo je tako obetavno začela slikati. Bralec ostane z občutkom, da je roman ostal nedokončan – ne v smislu nedokončane zgodbe, temveč nedokončane umetniške vizije.
Ćrtice tako predstavljajo zanimiv primer romana, ki kaže avtorjev talent, a hkrati tudi njegove omejitve pri obvladovanju daljše prozne forme. Pod črto pa lahko rečemo vseeno, da gre za delo, ki ga bo bralec prebral hitro in z zanimanjem, še posebej, ker gre za dober literarni dokument izseka iz slovenske sodobne zgodovine, ki je spisan iz močno občutene osebne izkušnje in ima kot tak svoj unikaten pečat.
Perićeva sposobnost zajemanja atmosfere in njena konkretizacija v oprijemljivih podobah deluje prepričljivo, bralca vabi v svet, kjer se zdi, da se bo vsak vtis sčasoma usedel v večjo celoto. Avtorica obvlada ritem pripovedovanja, ki omogoča postopno razkrivanje značajev in situacij.
Vendar pa se nekje na sredini romana ta obetavna konstrukcija začne krhati. Zgodbeni lok, ki se je sprva razvijal organsko, razpade v mozaik nepovezanih vtisov in občasnih moraliziranj. Namesto da bi se pripoved poglobila, postane razpršena; namesto da bi liki pridobili na kompleksnosti, ostajajo prazni, skoraj mehaniški. Avtorica se zateka k vstavljanju lastnih pogledov in idej, kar ruši naravni tok zgodbe in ji odvzema avtonomijo.
Zaključek deluje prisilno, kot da je avtorica izgubila nit ali pa ji je zmanjkalo energije za dokončanje podobe, ki jo je tako obetavno začela slikati. Bralec ostane z občutkom, da je roman ostal nedokončan – ne v smislu nedokončane zgodbe, temveč nedokončane umetniške vizije.
Ćrtice tako predstavljajo zanimiv primer romana, ki kaže avtorjev talent, a hkrati tudi njegove omejitve pri obvladovanju daljše prozne forme. Pod črto pa lahko rečemo vseeno, da gre za delo, ki ga bo bralec prebral hitro in z zanimanjem, še posebej, ker gre za dober literarni dokument izseka iz slovenske sodobne zgodovine, ki je spisan iz močno občutene osebne izkušnje in ima kot tak svoj unikaten pečat.
September 29, 2025
Čestitke Tina Perić
March 10, 2025
Odlicen roman, ki na humoren nacin prikaze cas osmojitve in odnos do nasih juznih sosedov skozi oci mladega dekleta, ki je zaradi spleta okoliscin vpeta v nacionalen razdore nastale zaradi razcepa in 10 dnevne vojne. obvezno branje
July 13, 2025
Na knjižnem sejmu mi je gospa priporočila knjigo Ćrtice avtorice Tine Perić. Nekaj časa je čakala na polici, potem pa sem jo končno vzela v roke – in jo prebrala na mah.
Pisateljica izjemno spretno prepleta osebno izpoved z družbeno kritiko. Njeno pisanje je tenkočutno, skoraj lahkotno, a prav ta lahkotnost zadene globoko. Solze se ti tiho nabirajo, ne da bi se tega sploh zavedal – dokler ne prideš do zadnjih zapisov (o katerih zaradi spojlerjev ne bom pisala).
Mislim, da bi to knjigo moral prebrati vsak Slovenec in vsaka Slovenka. Govori o temi, o kateri smo kot otroci ali najstniki slišali le mimogrede – a bi si zaslužila veliko več pozornosti.
Posebej ganljiv je tudi dodatek po zaključku, ki ga spremlja tudi subtilen klic k javnemu opravičilu vsem posameznikom in družinam, ki jih je izbris prizadel. Ni le literarni zaključek, temveč močan poziv k človečnosti in odgovornosti – tak, ki v bralcu ostane še dolgo po zadnji strani.
Hvala za pogum za zapis o tematiki, o kateri praktično ni literarnih zapisov.
Pisateljica izjemno spretno prepleta osebno izpoved z družbeno kritiko. Njeno pisanje je tenkočutno, skoraj lahkotno, a prav ta lahkotnost zadene globoko. Solze se ti tiho nabirajo, ne da bi se tega sploh zavedal – dokler ne prideš do zadnjih zapisov (o katerih zaradi spojlerjev ne bom pisala).
Mislim, da bi to knjigo moral prebrati vsak Slovenec in vsaka Slovenka. Govori o temi, o kateri smo kot otroci ali najstniki slišali le mimogrede – a bi si zaslužila veliko več pozornosti.
Posebej ganljiv je tudi dodatek po zaključku, ki ga spremlja tudi subtilen klic k javnemu opravičilu vsem posameznikom in družinam, ki jih je izbris prizadel. Ni le literarni zaključek, temveč močan poziv k človečnosti in odgovornosti – tak, ki v bralcu ostane še dolgo po zadnji strani.
Hvala za pogum za zapis o tematiki, o kateri praktično ni literarnih zapisov.
July 27, 2024
Prekleto dobro napisano. Še zaveš se ne in že se režiš skupaj s protagonistko.
Potem si brišeš solze togotnosti. In jeze. Pa ponovno smeh. Pa žalost. In tako do konca knjige, ki gane do srca.
Obvezno branje za vse Slovence in Slovenke!
Pa tudi šir(š)e 🙂
Ne bi se čudila, če bo iz romana nastal film, ker so dialogi res hudi.
Priporočam!
Potem si brišeš solze togotnosti. In jeze. Pa ponovno smeh. Pa žalost. In tako do konca knjige, ki gane do srca.
Obvezno branje za vse Slovence in Slovenke!
Pa tudi šir(š)e 🙂
Ne bi se čudila, če bo iz romana nastal film, ker so dialogi res hudi.
Priporočam!
September 1, 2024
Enkratna knjiga. Pomembna, duhovita, žalostna, na moje veselje s srečnim koncem. Jezik je enkraten, meni je angleščina še najbolj tuja. Vse čestitke ustvarjalki. Upajmo na nadaljevanje tovrstnega umetniškega ustvarjanja.
May 3, 2025
odlično branje, kratke črtice o odraščanju v druzini iz stare juge: zgodbe življenja in obenem zgodbe izbrisa. Tako enostavno se najdeš v zgodbah, da še toliko bolj občutiš resničnost in nepravicnost v njih...
September 24, 2025
Odlična knjiga, ki mi je dala popolnoma novo perspektivo in uvid v življenja, ki jih prej nisem poznala. Vse skupaj je začinjeno s hudomušnostjo, tudi žalostjo, ampak na nič kaj zamorjen način.
Hvala Tina, da si mi odprla pogled v ta svet!
Hvala Tina, da si mi odprla pogled v ta svet!
January 2, 2025
definicija knjige, ki jo pogoltneš. hudo!
May 10, 2025
To je to! Ravno pravšnja kombinacija bolečega, humornega, toplega, političnega in predvsem iskrenega. Kratko, a zadane prav tam, kjer mora.
July 4, 2025
Ta t. i. roman, v katerem se lahko poglavja praktično berejo posamično, je dobro napisan in hitro berljiv. Kot da bi bral neke spise ali pa dnevniške zapise. Zgodba mi je okej, ni me pa sezula. 3,5
July 10, 2025
Branje, ki je v užitek.
Vsebina, ki pretrese, spomni, zaboli, nasmeji.
Sporočilo, ki bi ga morali dojeti/razumeti vsi.
Knjiga, ki je popolnoma upravičeno imenovana literarni prvenec.
Vsebina, ki pretrese, spomni, zaboli, nasmeji.
Sporočilo, ki bi ga morali dojeti/razumeti vsi.
Knjiga, ki je popolnoma upravičeno imenovana literarni prvenec.
Displaying 1 - 24 of 24 reviews