V času, ko se kriza preobraža v normalno stanje, nastaja novi človek, homo insulatus. Ta je zaradi življenja med štirimi stenami in pred zasloni navidezno povezan s skupnostjo, a dejansko odklopljen od stvarnosti in vse bolj osamljen. Lahko izolirani človek, ki je nasprotje Hararijeve zamisli o homo deusu, pretrga spone krizolacije, to je prepleta krize in izolacije, umakne pogled od zaslona in stopi na prosto? Ta knjiga ponuja odgovore na takšna vprašanja in pokaže, da imata tako izolacija kot kriza različne podobe, ki jih pisec postavi pred ogledalo. Ni pa nujno, da bodo z odsevom vsi zadovoljni.
Author, anthropologist, researcher, university teacher, observer of everyday life. Committed to the development of humane, meaningful and sustainable products and services.
Na trenutke zanimivo branje, vse skupaj me pa ni ravno navdušilo. Med branjem vseskozi krožimo med ljudmi, ki se prostovoljno umaknejo v osamo, tistimi, ki so v to prisiljeni, med problematiko stalnega nadzora, pretirano uporabo sodobnih tehnologij, težavnosti odklopa od družbenih omrežij in zaslonov nasploh ... Pa simbolika kontejnerjev kot začasne nastanitve ljudi po potresu (kakšno zvezo ima to z izolacijo?), kontejnerjev kot luksuzne počitniške namestitve in kontejnerjev kot posod za odpadke ... Težko sem našla fokus, o čem knjiga pravzaprav govori.
Kdo je pravzaprav izoliran - tisti, ki se ne premakne iz hiše in je stalno pred zasloni, ali tisti, ki živi običajno socialno življenje, pa ne uporablja družbenih omrežij? Zanimivo vprašanje. Že med branjem romana me je motilo naslanjanje na teorije zarote ... V tem delu, ki ga danes opisujem, pa avtor izrecno poudarja, da ne verjame v teorije zarote, ampak da verjame, da se človeštvo spontano spreminja, teži k temu, da so ljudje vedno bolj izolirani. Precej pesimistična premisa, se mi zdi ...