33 dni – 33 poglavij. Osebnih, zabavnih, krutih, bedastih, predvsem pa povezujočih.
“Odšel sem sam. Na Camino. A vrnil sem se z družino. Izbrano.
33 je naša hišna številka. Imena stanovalcev na tem naslovu so izmišljena. Skoraj vsa. Doživljaji pač ne. So skupek presunljivih izpovedi, ovitih v rahločutnost dojemanja, in presvetljeni z radostjo življenja.
Ta knjiga je pot. In je dom. Je pot domov.
Dobrodošli! Le naprej. Ni vam treba sezuvati čevljev.”
Tomaž Mihelič je slovenski javnosti postal bolj znan, jo je kot član tria Sestre predstavljal Slovenijo na Evrosongu leta 2002. Ja, že 22 let nazaj je bilo to! In zagotovo nisem edina, ki se nastopa v slavnih bleščečih rdečih uniformah stevardes spomnim, kot da bi bilo včeraj. Ta fatalno rdeča barva je s Tomažem več kot očitno ostala, saj zagotovo ni naključje, da krasi tudi naslovnico njegove nove knjige. Pisal je že prej, a tale... Tale pa je res njegova!
Že podnaslov pove, da to ni še ena knjiga o Caminu, in čeprav v resnici govori o tej romarski poti, je zelo netipičen potopis. Tomaž je Francosko smer slavnega Camina de Santiago prehodil v 33 dneh in tudi knjiga ima 33 poglavij, v katerih opisuje svojo izkušnjo predvsem prek zgodb pohodnikov, ki jih je spoznal na poti. Če so večinoma tovrstne knjige usmerjene bodisi v samega pohodnika in avtorja knjige ali pa v pot in okolico le te, je Tomaževa usmerjena v zgodbe. V razloge, zaradi katerih se ljudje odločajo za pot. Ob tem seveda dodobra razgali tudi sebe, a zdi se mi, da je Tomaž eden tistih ljudi, ki srce nosijo na dlani in so brez opravičevanja samosvoji.
Že v opisu knjige na spletu je avtor povedal, da so zgodbe osebne, zabavne, tudi bedaste in krute. In vse to tudi so. Zgodbe so vznemirljive že same po sebi, Tomaž pa jih opiše s tako ilustrativnim jezikom, da si jih včasih v živo predstavljamo. V svoji recenziji knjige je Vesna Milek zapisala, da Tomaž pripoveduje morda malce bolj vzneseno, kot kdo drug in to se mi zdi nadvse primerna beseda, ki si jo drznem izposoditi. Vznesenost bo prava, ja. Kajti njegovi opisi so polni prispodob, pridevnikov in vsekakor nam zgodb ne poda na suhoparen način. Verjamem, da komu ta slog ne prija, a kaj drugega bi pričakovali od tako barvite in energične osebe?
Na splošno se mi zdi, da je težava, ki jo imamo ljudje pri branju knjig, da se jih lotimo z napačnimi pričakovanji. Pričakovanja pa nastanejo v nas samih. In ta knjiga je točno to, kar sem pričakovala od Tomaža, čeprav ga osebno ne poznam in je celotna podoba, ki jo imam o njem tista, ki jo dobim prek medijev.
Všeč mi je, da je tudi v pisani besedi avtentičen in se ne omejuje. Ne skriva svojih nazorov in stališč, a je pri tem vseeno spoštljiv do soljudi. Sprejema ljudi, kakršne so in dejansko se zdi, da širi tisto njegovo znano "samo ljubezen," ne glede na spol, starost, raso, veroizpoved ... osebe na drugi strani. Verjamem, da je tudi v današnjem času ta nazor komu še vedno tuj, saj je lažje predalčkati in se podrediti predsodkom, kot pa odprti misli in srce in spoznati nekoga ali nekaj novega. Ker, hej, ob tem morda spoznaš kaj novega tudi o sebi.
Res drugačna knjiga o Caminu, takšna, da sem mojega dvakratnega Camino pohodnika ves čas spraševala: ej a pa je to res tako? In mi je potrdil, da je. Dejansko se tam tkejo drugačne vezi, ustvarjajo drugačna, močnejša prijateljstva in delijo zgodbe, ki so včasih skoraj neverjetne.
Tomaževo knjigo sem vzela v roke brez nekih pričakovanj. Vem, da je Tomaž čudovita oseba, brez dlake na jeziku. To se pokaže tudi v knjigi. In ja, resnično drži, da to ni še ena knjiga o Caminu, napisana po istem kopitu. Daleč od tega. To je knjiga, pri kateri sem se pri vsakem poglavju ustavila, globoko zajela sapo, saj sem mogla dobro predelati prebrano in se poglobila vase. Pač Tomaž zna. Po vsakem poglavju sem si rekla:" Pizda, Tomaž res ve, kam in kdaj je treba pritisnit, da osebo brcne v rit in mu začnejo hrčki še močneje vrteti kolesca.". Da v knjigi opisuje svojo zgodbo, zgodbo sopopotnikov, zraven pa te "prisili", da razmišljaš še o svoji zgodbi, to uspe malokomu. In Tomažu je. Vem, da sem že zlajnana, ko rečem, da bi to knjigo mogel prebrati vsak. No, knjiga 33 je prva na tem seznamu, mogla bi se znajti v vsakem domu, na vsaki nočni omarici, še pogosteje kot Biblija. Ko jo boste prebrali, boste razumeli zakaj.
To res ni še ena (tipična) knjiga o Caminu. Tomaž mojstrsko slikovito spremeni bralca v romarja, ki spremlja avtorja od prvih korakov pa vse do stolnice Santiago de Compostela. V vsakem poglavju nas avtor seznani z življenjskimi zgodbami soromarjev - ob prebiranju zgodb drugih brez težav najdemo "aha" momente zase. Veselim se avtorjeve naslednje knjige, ker nam v vsakem delu podari tisto, za kar je bil poslan na ta svet. Vedno znova nam podarja ljubezen. Priporočam.
To ni še ena zgodba o Caminu. Ampak po svoje je, samo drugačna. Polna Tomaževe ljubezni.
Pred branje sem imela priložnost udeležiti se njegove predstavitve knjige. S to podlago sem jo morda začutila drugače in bolj. Tako pogumni se mi zdijo vsi, ki se odločijo za tak (vsaj zame) ekstremen podvig. In te zgodbe to potrjujejo. Lepo napisane pripovedi o različnih ljudeh, ki jih je srečal na poti, ki hkrati razkrivajo tudi njegovo zgodbo.
O dio mio, kje naj začnem pri opisu, da vsaj majčkeno zajamem Tomaževo slikovitost♥️ Kako nanizati besede občutij, ki so se mi porajale ob vsaki prebrani zgodbi? Tomaž mi je pričaral pravljičen Camino z osebami, ki bi jih z lahkoto tudi jaz imela za pristne prijatelje. In zagotovo bi bila na zadnji večerji na Caminu jaz prva, ki bi se zahvalila Tomažu za njegovo izjemno toplino inteligentnost in empatijo, ki mi jo je tokrat podelil skozi 280 strani popolnosti.
Zelo zabavna, bolj kot pot samo spoznamo “romarje”, ki so s Tomažem delili svoje osebne zgodbe in prek njihovih izpovedi spoznamo pobližje tudi Tomaža. Zelo berljivi utrinki, Tomaž zna z besedami in glede na to, da je znal slikovito zajeti situacijske dramatične preobrate, bi bil odličen za pisanje kakšnega sodobnega romantičnega romana.
Zelo pozitivno naravnana zgodba, raznolike zgodbe o različnih pohodnikih, ki jih glavni junak spozna na potovanju. Ker je glavna oseba znana medijska osebnost, je poznan tudi njegov značaj in obnašanje, tako da je mogoče zato tudi bralcu knjiga malce bližje. Pritegnilo me je k branju.
Zabavna, čutna, na trenutke žalostna. Zaželiš si, da bi bil del te zanimive družine, kjer ni nikoli dolgčas. Noro bi bilo, če bi bila ta knjiga tudi v obliki zvočne knjige, ki bi jo pripovedoval sam Tomaž.